Štirje ministri sedanje Janševe vlade, naj bi dobili solidarnostni dodatek iz naslova vladnih ukrepov za blažitev posledic energetske krize. To naj bi bili ministri Tonin, Cigler Kralj, Poklukar in Podgoršek. Glede na prestop Podgorška k Novi Sloveniji, sploh pa zato ker je pripravljalec zakona minister Vrtovec, ki tudi pripada Novi Sloveniji, je to danes prvovrstni medijski problem.
Pa dobro, če to “nabijajo ” s strani medijskega tajkuna in pravnomočnega obsojenca Martina Odlazka “Cenzurirani”, sami sebi pravijo “Necenzurirano”, če to počno na POP TV ali na Kanalu A, ki so v privatni lasti, naj to počno, saj na to nimamo vpliva. Ko pa to počne nacionalna TV (Odmevi včeraj), pa nastane problem. Kot da omenjeni ministri nimajo velikih družin, kot da niso enakopravni državljani Slovenije, naj v zakon zapišemo, da ta velja za vse državljane, razen za ministre sedanje Janševe vlade? Noro.
Hkrati pa ti isti mediji, z nacionalno TV, ki jo plačujemo vsi, sploh ne problematizirajo nezakonite plače Roberta Goloba in do cel milijon evrov dodatne nagrade. Kako si je mogoče to razlagati? Zame obstaja le ena sama razlaga. Milan Kučan je Roberta Goloba z besedami, da je on “priložnost” za levi politični pol in ne “konkurenca”, določil za kandidata za bodočega predsednika vlade. Se vam ne zdi, da je to neke vrste ukaz za Fajonovo, Bratuškovo, Šarca, Mesca, pa tudi za novinarje dominantnih levosučnih medijev? Tudi to razumem v primeru privatnih medijev, nesprejemljivo pa je tako obnašanje za nacionalno TV.
A ne pozabimo, da je to že četrta prevara Milana Kučana. Leta 2011 je popeljal povorko levih politikov in gospodarstvenikov na sedež Mestne Občine Ljubljana, kjer je vljudno zaprosil Jankoviča naj kandidira na volitvah v DZ. To se je tudi zgodilo in na volitvah je Jankovič zmagal, ker pa ni znal šteti do 46, vlade ni sestavil. Podobno je bilo leta 2014 z jasnimi sporočili volilcem, da je najboljši kandidat Miro Cerar. Kje je danes vemo. Tudi ta je na takratnih volitvah zmagal. Leta 2018 pa je bil Kučanov izbranec Marjan Šarec, s katerim se je Kučan veselo slikal in tako sporočal, kdo je najboljši kandidat za predsednika vlade. Takrat se mu ni izšlo najbolje, a Šarec je bil na volitvah vendarle drugi. Kaj bo na prihodnjih volitvah ne vemo, a Milan Kučan menda bije “poslednjo bitko svoje generacije” z Robertom Golobom.
Toda takšno poročanje levosučnih medijev se ni zgodilo prvič. Spomnimo se poslanca Simonoviča in njegove diplome. Hudo so jo problematizirali vsi, dokler je ni javno pokazal. V primeru vrhovnega sodnika Masleše, pa ni bilo tako. Skoraj mesec dni so tiščali “glavo v pesek”, kot da ta problem ne obstaja.
Tudi Aleksandra Pivec je enak problem. Tistih ušivih 400 evrov za prenočišče in buteljko vina na račun Občine Izola je bil velikanski vseslovenski problem, ki jo je stal mesta predsednice DESUS-a. Istočasno pa smo izvedeli, da šef računskega sodišča Tomaž Vesel po službi letno zasluži še 250.000 evrov. Ne to pa ni bil noben problem. Danes ga veselo promovirajo za finančnega strokovnjaka SD na prihodnjih volitvah. Strokovnjak seveda je, a bolj za svoj žep.
Kot sem zapisal v naslovu: nesramno, pristransko in neodgovorno poročanje vseh levosučnih medijev, a zamera velja zlasti nacionalni TV, ki jo plačujemo vsi. Pa Sama Demšarja iz samo cenzuriranega “Oštro” prosim za “znanstveno” analizo tega prispevka.
Kako zelo so “navdušeni” opozicijski “kulci” nad “gen-i-alnim” prijateljskim prevzemnikom komaj ustanovljene Lebnove zelene stranke Z.dej ter prvakom in promotorjem kot da nove stranke Gibanje svoboda, dr. Robertom Golobom, (izvoljenem na ilegalnem kongresu, brez vsakršnih otipljivih informacij o članstvu, o izvoljenih organih stranke, o statutu in programu politične stranke …), so spontano in odkrito prvi pokazali predstavniki komsomolskega podmladka SD, ki so na družabnih omrežjih posmehljivo promovirali foto-portret kulovskega “jezdeca” Marijana Šarca z Golobovo “prešernovsko” frizuro. Namesto novi “novih obrazov” nam torej celo po njihovi posmehljivi duhovitosti vselej isti scenaristi, režiserji in animatorji volilnega “plesa v maskah” ponujajo namesto novega obraza le še eno novo “novo frizuro”!
Še bolj neposredno programsko in politično kritičen in zajedljiv je bil do novega vsiljenega političnega tekmeca eden najbogatejših slovenskih menedžerskih uspešnežev in prvak gospodarstvenikov v polit-biroju SD, Sandi Češko, ki je zgovorno izrazil vso svojo menedžersko nejevero in globok dvom v privilegiranega državnega elektro-gospodarskega tajkuna in pri(h)vatizatorja, ki mu je pošteno, tvegano, resno in odgovorno delovanje na odprtem in konkurenčnem mednarodnem gospodarskem trgu enako tuje kot poštena, tvegana, resna in odprta politična konkurenčna igra med konkurenčnimi političnimi strankami.
Posestnik nove “nove frizure” in daleč najvišjih osebnih prejemkov ter drugih državnih privilegijev med prvaki strank opozicije ter med aspiranti za premiersko kandidaturo, dr. Robert Golob, ki se ne zmore pred kulci predstaviti ne z demokratično sprejetim strankarskim statutom in ne s strankarskim programom, je torej za zdaj politično in programsko skrajno ne-verodostojen, ne-kredibilen in ne-enakopraven za vsakršen pogovor in dogovor, kar je pokazalo tudi današnje od zunaj izsiljeno “seznanitveno” srečanje s prvaki kulcev, ki seveda ni dalo niti nikakršnega obetavnega namiga.
Naj brezštevilne civilnodružbene organizacije, pretenciozno samooklicane kot “Glas ljudstva”, in samooklicano oskubljeno akademsko zavezništvo upokojenih “levih intelektualcev” še tako pritiskata na proti-janšistično strankarsko opozicijo, iz “goloba” pač ni mogoče narediti “jastreba” opozicije, še posebej ne – “čez noč”, ter brez ustrezno strastno privreženega, strokovno kompetentnega in človeško neoporečnega vodstvenega tima zaupanja vrednih sodelavcev. Politika pač ni in ne more biti “gledališče enega” ali komedijantski “stand-up”. Kar je na svoji komedijantski koži pred nedavnim izkusil že Marijan Šarec (LMŠ).
Vsakršen uspeh je še posebej vprašljiv, če od zunaj delegiranega in promoviranega vsiljivca med neučakanimi opozicijskimi oblastiželjneži ne sprejemajo in ne prepoznavajo kot skupnega “favorita”, “jastreba” in “sokola” v eni osebi niti na silo povezani in zvezani “štirje apokaliptični jezdeci opozicije” (Šarec, Fajon, Mesec, Bratušek), niti njihovo strankarsko članstvo in potencialno volilno telo.
Več kot očitno je, da se od neučakanosti ter od “narkomanske” bolezenske zasvojenosti z oblastjo ni “sfuzlalo” le prvakom od zunaj vsiljenega povolilnega opozicijskega zarotništva kul, ampak tudi njihovim “spin doktorjem” ter političnim strategom, analitikom ter prišepetovalcem in agit-propovskim operativcem iz vselej enako razmišljujočega in delujočega politično-kriminalnega podzemlja “vzporedne/ugrabljene/globoke države”.