Če prelistate uradne liste nekdanje socialistične države iz leta 1946, boste tam zasledili nekaj nenavadnega. Našli boste namreč imenovanja sodnikov takratnih sodišč. Toda, če je imela, tista država pred tem, torej nekdanja Kraljevina Jugoslavija, katere sestavni del je bila tudi Slovenija, urejen sistem imenovanja sodnikov, ki so lahko postali le pravniki, po letu 1945 ni bilo več tako. V takratnih uradnih listih boste videli, da so imenovali tega ali onega mesarja ali čevljarja za sodnika. Seveda ni bilo pomembno pravno znanje pomembna je bila politična pripadnost takratni komunistični oblasti. Temu primerne so bile tudi sodbe, ki seveda niso temeljile na pravu in dokazovanju krivde ampak so temeljile na kriterijih takratne komunistične oblasti.
Tudi sam sem se čudil, ko sem po letu 1990 raziskoval izginotje sorodnice. V regijskem arhivu sem našel sodbo, ki je imela le dva stavka. Takole je zapisalo takratno sodišče: »A.K. je bila 31. 05. 1945 prijeta po partizanski vojski in odpeljana neznano kam. Ker je bila prijeta po partizanski vojski in odpeljana neznano kam, se smatra za nemško državljanko, zato se ji odvzame to in to premoženje«. Seveda je omenjena končala na enem od morišč v okolici Celja. Takšne so bile torej takratne sodbe, ki so jih izrekali tudi mesarji in čevljarji. Nič čudnega torej ni, da smo bili po letu 1990 priča razveljavitvi večine sodb iz tistega obdobja. Toda zakaj to pišem?
Na podlagi najnovejše sodbe Ustavnega sodišča v zadevi generala Leona Rupnika, lahko zapišem, da večino sedanjih sodnikov Ustavnega sodišča, očitno spet sestavljajo »mesarji in čevljarji«. Žal mi je, a ta primerjava se mi zdi več kot ustrezna.
| Na podlagi najnovejše sodbe Ustavnega sodišča v zadevi generala Leona Rupnika, lahko zapišem, da večino sedanjih sodnikov Ustavnega sodišča, očitno spet sestavljajo »mesarji in čevljarji«. |
Nikakor ne smem vse ustavne sodnike metati v isti koš, seveda so med njimi tudi ugledni in dobri pravniki, ki pa v smislu večine na Ustavnem sodišču, ne pridejo do izraza, vse kar jim ostane je pisanje tako imenovanih odklonilnih ločenih mnenj, o vodenju Ustavnega sodišča, pa lahko le sanjajo.
Redno sodstvo, vključujoč Vrhovno sodišče RS, je pred časom razveljavilo smrtno obsodbo generala Leona Rupnika, iz leta 1946, toda večina ustavnih sodnikov, ki je o tej zadevi odločala, ni odločitve Vrhovnega sodišča razveljavila in naložila ponovno odločanje, temveč je dokončno odločila, da je smrtna obsodba generala Leona Rupnika, ki so jo leta 1946 izrekli tudi mesarji in čevljarji veljavna in da je bila pravična in v skladu z današnjimi pravnimi normami.
Neverjetno torej, toda to je posledica popolnega levega enoumja na Ustavnem sodišču, ki pa ga še kako poglablja sedanja koalicija »Golobnjaka« s predsednico države Natašo Pirc Musar, ki za ustavne sodnike predlaga tudi ljudi, ki nikoli niso en sam dan preživeli v sodni dvorani kot sodniki. Njej in poslancem »Golobnjaka« je očitno važnejša leva politična pripadnost, kot pa pravno znanje kandidatov.
To je še kako dobro občutil sodnik dr. Ciril Keršmanc, ki ga je Nataša Pirc Musar predlagala za ustavnega sodnika. Tudi na kadrovski komisiji Državnega zbora (DZ) je dobil potrditev in celo prejel vabilo na sejo DZ, kjer naj bi bil izvoljen. Toda v »Golobnjaku« so si premislili, Nataša Pirc Musar je njegovo kandidaturo umaknila, kar je po moji oceni nedopustno, saj je v taki fazi gospodar postopka DZ, ki kandidata potrdi ali zavrne in ne več predsednica države. Sodniku dr. Cirilu Keršmancu pa so celo prepovedali vstop v DZ, kljub vabilu, ki ga je imel. Na balkon DZ lahko pride kdorkoli, le da je na balkonu DZ prost sedež in da je oseba varnostno pregledana.
Tak postopek »Golobnjaka«, ki mu asistira tudi predsednica države Nataša Pirc Musar je do sodnika dr. Cirila Keršmanca več kot žaljiv.