Kot že veste, se je v »Golobnjaku« začelo s čiščenjem »janšistov« v policiji. Česa takega se v svoji 54. letni zgodovini dela in spremljanja dela policije ne spomnim. Čiščenje »janšistov«, je v praksi »Golobnjaka« namreč pomenilo odstranjevanje kadrov iz policije, ki so napredovali v času Janševega mandata, oziroma naj bi bili naklonjeni Janši. Že sama napoved tovrstnega početja bi moralo zaznati okoli 200 tožilcev, saj to v praksi pomeni kaznivo dejanje, kar pa se ni zgodilo.
Še več, zgodovino policije poznam profesionalno in kot politik že od leta 1974. Nikoli v zgodovini Slovenije se ni zgodilo, da bi v taki obliki, neodvisno od policije, varovali predsednika vlade, kot je to v primeru Roberta Goloba. Celo Janez Drnovšek ni naredil nič temu podobnega. Toda takemu načinu varovanja se bo (očitno) pridružila tudi predsednica države Nataša Pirc Musar, česar ni naredil niti Milan Kučan, ki velja za levo politično božanstvo. Vprašanje časa pa je, kdaj bo to naredila še predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Verjetno kmalu in do razpada sistema varovanja varovanih oseb v Sloveniji ni več daleč, kar pa si strokovna javnost ne želeli.
Le nekaj dni po zaprisegi prve slovenske demokratično izvoljene vlade Lojzeta Peterleta, leta 1990, me je poklical tedanji notranji minister Igor Bavčar in mi ponudil mesto svetovalca v njegovem kabinetu, za področje preobrazbe enopartijske milice v moderno policijo demokratične države.
V luči tega prispevka imam v mislih zlasti odnos policistov z državljani. Takrat sem imel privilegij, da sem lahko s sodelavci obiskal nekatere tuje policije. V tem kontekstu naj opišem dogodek iz Švice, ko mi je nek lokalni policist opisoval svoje delo in trdil, da vse lokalne kršitve javnega reda in miru obravnava on sam. Seveda sem stereotipno razmišljal, ko sem mu postavil podvprašanje, ali to velja tudi za najhujše pretepe. »Seveda«, mi je odgovoril, kar nisem razumel, zato je njegov odgovor dopolnil njegov šef, ki je razmere v Sloveniji poznal, saj je bila njegova žena Slovenka. Šele z njegovo pomočjo sem dojel, da je pretep končan, če policist vstopi v gostilno, saj policist predstavlja avtoriteto in človeka, ki mu ljudje zaupajo, če pa rabi pomoč, mu ljudje pomagajo, tudi pri umiritvi morebitnih pretepačev.
| Nekje na poti me je zaustavil mlajši policist. Seveda sem pomislil na preveliko hitrost in na globo. Policist pa me je vljudno pozdravil in razložil, da je na cesti čez nekaj sto metrov velik naftni madež. »Vozite previdno, prosim«, je še dodal. |
Vseskozi sem opazoval slabšanje odnosa med policisti in državljani. Dva dogodka letos pa sta mi le vzbudila upanje, da se stvari premikajo na bolje.
Pred kratkim sem se vzpenjal na stolp v Lendavi. Cesta je bila ozka, vodila je po globeli in srečanje pešca z osebnim vozilom ni bilo mogoče, brez da bi se ustavilo vozilo ali da bi se pešec prijel za bližnjo vejo in se umaknil s ceste na strmino. A kot pešec sem doživel presenečenje, ko sem srečal policijsko vozilo, saj je voznik zapeljal mimo mene zelo počasi in se s kretnjo roke zahvalil za moj umik s ceste na strmino.
Pred dnevi pa sem peljal iz Planine pri Sevnici v smeri Šentjurja. Nekje na poti me je zaustavil mlajši policist. Seveda sem pomislil na preveliko hitrost in na globo. Policist pa me je vljudno pozdravil in razložil, da je na cesti čez nekaj sto metrov velik naftni madež. »Vozite previdno, prosim«, je še dodal.
Obe pozitivni presenečenji sta me spomnili tudi na čase načrtovanja boljšega sodelovanja policistov z državljani. Moja pričakovanja leta 1990, da se bodo spremembe začele dogajati takoj in ne šele, ko »socialističnih« miličnikov na cesti ni več in imamo državljani opravka le še s policisti, se počasi, a vztrajno uresničujejo. Očitno je, da so za korenite spremembe v policiji potrebna desetletja in ne le leta.