Odločitev, da obiščeva Malto, je zorela že dolgo časa. Seveda tokrat ni bil v igri najin avtodom. Verjetno bi zaradi dveh dolgih voženj s trajektom, najprej na Sicilijo, nato pa še na Malto, težko našli avtodomarja, ki bi se odločil za tako pot. Kljub temu, da sva potovanje na Malto imela že dolgo na nekakšnem čakanju, je odločitev prve dni leta 2025 dokončno padla. Na Malto bova potovala z letalom in nič drugače. Rečeno storjeno, letalske karte sva rezervirala in plačala dober mesec v naprej. Potovala bova z Ryanair iz letališča v Zagrebu, direktno v glavno mesto Malte Valletta. Cena dveh povratnih letalskih kart pa je bila 260 evrov. V naprej sva rezervirala tudi hotel Courtyard v kraju Sliema, ki se drži Vallette, ta pa je glavno mesto Malte. Za potovanje sva rezervirala pet nočitev v hotelu, Malta je res mala država.
OSNOVNI PODATKI O MALTI
Malta je danes samostojna država, članica EU, je majhna in gosto poseljena republika. Sestavlja jo 20 otokov, a največja sta dva, Malta in Gozo. Malta leži 93 kilometrov južno od Sicilije in 288 kilometrov severno od Libije. Po popisu prebivalstva leta 2021 ima 519.000 prebivalcev, uradna jezika pa sta dva malteščina in angleščina. Da boste dobili vtis o malteščini Vhod se v malteščini reče Dħul, seveda pa imate povsod še napis v angleščini Entrance. Prosimo vzdržujte avtobus čist pa se v malteščini reče Żomm il-karoza tol-Linija nadifa, seveda s pripisom v angleščini Please keep the bus clean.
Glavno mesto države je Valletta. Površina države je res majhna, saj meri le 316 kvadratnih kilometrov. Malta uporablja evro. Malti so v zgodovini gospodarili Feničani, Rimljani, Arabci, Normani, Bizantinci, malteški vitezi, Francozi in Angleži. Leta 60 našega štetja naj bi v bližini doživel brodolom Sveti Pavel, ki je prinesel katoliško vero, ki je še danes prevladujoča. Malta je postala neodvisna država leta 1964, EU pa se je priključila leta 2004, evro pa je prevzela leta 2008.
PRVI DAN – POLET NA MALTO
Potovanje sva začela v soboto 01. 03. 2025. Običajen, malo deževen, precej mrzel dan je bil to. Že na predvečer potovanja sva pripravila prtljago v obliki enega velikega kovčka, vse ostalo pa je bilo primerno za eno samo ročno prtljago. Po obilnem zajtrku, nikoli ne veš kako bo z naslednjim obrokom, sva prtljago spravila v Irenin Renault Captur in kmalu prispela v Brežice. Tam sva avto parkirala pri sinu, ki naju je s svojim avtomobilom peljal na letališče v Zagrebu.
Hitra registracija potovanja, slovo od sina in že sva bila na letalu. Polet bi se moral začeti ob 14.05 pa temu ni bilo tako. Minilo je dobrih petnajst minut, ko se je oglasilo osebje in sporočili so, da bomo kmalu poleteli. Toda nismo, po dobre pol ure se je oglasil kapitan, ki nas je obvestil, da ima težave z motorjem letala, zato bodo skušali napako popraviti. Seveda je bilo med potniki kar nekaj čudnih pogledov. Vmes sva poklicala sina, ki ima zelo bogate izkušnje z letenjem z letali. Sin je z nekaj kliki ugotovil, da so polet proti Malti že nekajkrat prestavili. Povedal nama je, da obstajajo tri možnosti, prva je ta, da letalo popravijo, druga je ta, da letalo zamenjajo, tretja pa je ta, da let odpovedo. Zadnja je seveda najslabša, saj bi naju čakali postopki za vrnitev denarja za let in hotel.
No nekaj po 15.00 uri se je oglasil pilot in napovedal, da bomo poleteli ob 15.15 uri. To se je tokrat tudi zgodilo. Let iz Zagreba do Malte je bil zelo miren, čeprav z nekaj nelagodja. Potekal je v skoraj v ravni črti. Iz Zagreba smo leteli v smeri Zadra, od tam v smeri Italije, preko Sicilije do Malte. Vreme je bilo sončno pod nami pa seveda megla in oblaki, zato kopnega ni bilo mogoče videti vse do same Sicilije, ko pa se je letalo že spuščalo. Na Malto smo tako prispeli z več kot enourno zamudo.
Letališki postopki s prtljago so bili res hitri in že sva bila, z velikim kovčkom, pred letališčem na prostoru za taxije. Še nikoli nisva koristila prevoza preko aplikacije Uber, zato sva se odločila, da tokrat to poskusiva. Le trije ali štirje kliki so bili potrebni in preko aplikacije sva lahko že spremljala najin prevoz, ki je bil oddaljen le eno minuto od letališča. Aplikacija nama je sporočila, da bova za prevoz do hotela CourtYard plačala 11,50 evra, sporočila pa nama je tudi registrsko število vozila in ime voznika. Vse je potekalo tako kot mora, naslednjo minuto sva se že peljala proti hotelu in aplikacija nama je sproti javljala kje sva in kdaj bova pri hotelu. Tik pred hotelom pa nama je aplikacija sporočila tudi to, da je najin bančni račun že olajšala za omenjenih 11.50 evra in da so že na voznikovem računu. Aplikacija sama pa naju je vprašala, če bova dala vozniku tudi napitnino, ki pa je lahko od 0,5 evra do največ 2 evra. Nisva hotela delati slabega vtisa, zato je voznik dobil še 2 evra napitnine. Običajna cena taxija, ki ni v sistemu Uber, bi bila pa preko 20 evrov. Toliko za vse tiste, ki so v Sloveniji leta 2022 nasprotovali prihodu Uber-ja v Slovenijo.
V hotelu, ki sva ga seveda rezervirala v naprej, sva morala pet nočitev plačati ob prihodu. To naju je stalo 430 evrov. Hotel je popolnoma obnovljen in ima poleg tega, kar nudijo ostali povprečni hoteli, tudi dva bazena enega na prostem na strehi, ki je tudi pozimi ogrevan, drugega pa v kletnih prostorih. Precej utrujena sva že bila, zato sva zavila v bližnji Lidl, kjer sva kupila nekaj steklenic vode in nekaj sadnja. Lačna sva bila, zato sva zavila v prvi lokal s hrano, kjer pa so naju vprašali, če imava rezervaciji. Ker tega seveda nisva imela, sva morala lokal zapustiti, a se je našel prostor v sosednjem lokalu. Nekaj malega sva si privoščila, lahko pa rečem, da so cene, tako hrane, kot pijače precej zasoljene.
Tik pred spanjem in klicem domov sva ugotovila, da najin hladilnik v sobi ne deluje. No, izkazalo se je, da ni bil priklopljen na elektriko, menda sva bila prva gosta v tej sobi po obnovitvi hotela. Težavo pa je hišni mojster odpravil takoj, tako, da je odvil nek vijak in s tem prišel do električnega priključka.
DRUGI DAN – VALLETTA IN MARSASKALA
Prva noč spanja v novem okolju je vedno tako, tako. Tudi tokrat je bilo tako. Postelja in vzglavnik sta bila veliko premehka glede na najini domači postelji, a se bova že privadila. Jedilnica najinega hotela je v 7. nadstropju, torej čisto na vrhu tako, da imajo gostje pogled tudi na zunanji bazen z ogrevano vodo. Za zajtrk postrežejo vse kar si človek zaželi, seveda samopostrežno. Na jedilniku je vse od sadja, zelenjave, hrenovk, takih in drugačnih salam, sirov, jogurtov, peciva, sokov, mleka, čaja, kave, kosmičev, verjetno pa sva pozabila na še mnoge druge stvari. Najina navada je, da si ob večnem hujšanju, ob takih prilikah privoščiva res bogat zajtrk, celodnevne prehrambene navade pa prilagajava vsakokratni situaciji, praviloma brez večerje. Tudi tokrat je bilo tako.
Iz hotela sva se odpravila na kakih 100 metrov oddaljeno obalo. Še prej sva se oborožila z nujni podatki, zlasti podatki o lokalnih prevozih. Že doma pa sva se odločila, da osebnega vozila tokrat ne bova najela, saj je Malta mala za kaj takega, pa še lokalni prevozi so naravnost odlični. Še dodaten razlog za odločitev o ne najemu vozila sva imela, tu namreč vozijo po levi. Z lokalnim avtobusom sva se odpeljala za 4 evre za oba, do centralne avtobusne postaje v Valletti. Tam sva takoj kupila dve 7 dnevni avtobusni karti, za vse mogoče lokalne avtobuse po celi Malti, seveda za neomejeno število voženj. Ena stane 25 evrov. In to je tudi najbolj logična izbira vsakega turista na Malti, kakršna sva midva.
Že takoj na avtobusni postaji pa je naju čakalo kar malo presenečenje, Množica pustnih mask in seveda zelo velika mestna pustna povorka. To je tudi logično, saj je danes pustna nedelja. Pustna povorka je podobna mnogim našim pustnim povorkam, le veliki traktorji za velikanskimi umetnimi maskami nekoliko izstopajo, v pustni povorki so pač skupine različnih pustnih mask, kot da bi se predstavljali posamezni kraji Malte.
Pustni karneval.
Do dobra sva si peš ogledala staro mestno jedo Vallette, seveda ni šlo brez postanka v enem res zelo starem lokalu, tik ob obali. Cene pa temu primerne, tukaj poleg klasičnih brezalkoholnih pijač, točijo tudi vino, toda izključno 2 decilitra za skoraj 6 evrov. Po manjših težavah z iskanjem avtobusa, ki ga ni bilo, ker je veljal nedeljski vozni red, sva prišla peš na že omenjeno avtobusno postajo v Valletti.
V nadaljevanju sva se odločila za slabo uro dolgo vožnjo z avtobusom do kraja Marsaskala. Nič posebnega ni v tem kraju razen dolge in razpotegnjene lepe obale. Čas je bil za manjši obrok. Četrtinka pice za 2 evra, kozarec vina za 3 evre in že sva pot nadaljevala. Cene tukaj niso visoke, a prijazen gostilničar nama je povedal, da namerava obiskati Slovenijo, da Malta ima lastno proizvodnjo vina in da on ponuja vino iz Čila. No, pa niti slabo ni bilo. Po sprehodu ob obali sva se z lokalnim avtobusom odpeljala nazaj na centralno avtobusno postajo v Valletti, kjer je še vedno potekal pustni karneval, od tu pa prav tako z lokalnim avtobusom do najinega hotela. Precej utrujena sva bila, zato sva odšla po še nekaj zalog sadja in vode v bližnji Lidl, od tam pa kar v hotel. Najina pametna ura je pokazala, da sva danes peš prehodila polnih 10 kilometrov. Ni slabo, zato še skok v notranji bazen, od tam pa naravnost v posteljo.
TRETJI DAN – MDINA IN RABAT
Zbudila sva se v relativno sončno a precej vetrovno jutro. Po bogatem zajtrku se nama sicer ni kaj dosti mudilo, zato sva počasi poiskala prvi lokalni avtobus za kraja Mdina in Rabat. Vožnja z lokalnim avtobusom, ki stoji za vsakim vogalom je bila dolga skoraj celo uro. Značilno pa je to, da voznik na vsaki lokalni avtobusni postaji ustavi le, če potniki v avtobusu pritisnejo gumb »stop« ali pa če potniki na avtobusni postaji pravočasno pomahajo z roko in s tem vozniku avtobusa dajo znak, da želijo vstopiti na avtobus, sicer voznik avtomatično pelje mimo lokalne avtobusne postaje. Ne glede na to, da je vožnja trajala skoraj eno uro nisva imela občutka, da sva en kraj zapustila in se po vaseh pripeljala na najin cilj. Vseskozi ob poti so bila strnjena naselja ali ulice, zato ima potnik občutek, da se vseskozi pelje po eni sami dolgi ulici.
Tehnika danes omogoča, da na mobilnem telefonu dobesedno spremljaš potovanje od ene do druge avtobusne postaje, od kraja do kraja, zato sva natančno vedela kdaj sva prispela na najin cilj. Kot že rečeno je bil najin prvi cilj kraj Mdina, ki ga imenujejo tudi »tiho mesto«. Dejansko gre za zelo staro mesto, nastalo že v antični dobi v srednjem veku pa pomembno obnovljeno. Nekoč je bila to prestolnica Malte, danes pa je zelo priljubljena turistična destinacija. Veliko je kak kvadratni kilometer in nič več, ima pa manj kot 300 stalnih prebivalcev. Mesto obdaja visoko obzidje in našla sva le en sam vhod in izhod iz mesta. Mesto je še danes poseljeno in na vsakem koraku najdete znak s pripisom, naj gostje ne motijo stalno živečih prebivalcev. Glede na to, da sedaj ni turistična sezona, je bilo obiskovalcev kar veliko a odprtih lokalov bolj malo. Med najpomembnejšimi znamenitostmi so katedrala Svetega Pavla, ki stoji na mestu, kjer naj bi Sveti Pavel v prvem stoletju našega štetja pridigal po brodolomu na Malti. Druga znamenitost je palača Vilhena, kjer se nahaja narodni prirodoslovni muzej. Tretjo znamenitost pa predstavljajo Mdinska vrata, ki so dejansko vhod v mesto.
Katedrala sv. Pavla.
V turističnem uradu so nama prijazno povedali, da imava do sosednjega mesta Rabat le dobrih 500 metrov. Najin cilj v tem mestu so bile Katakombe Svetega Pavla. Po enem neuspešnem poskusu, sva s pomočjo prijazne domačinke omenjeni cilj tudi našla. Vstopnina je bila 4,5 evra po osebi. Blagajnik naju je vprašal če sva iz Italije, seveda sva mu ponosno povedala, da sva iz Slovenije, on pa je odgovoril: »a…Ljubljana«. Presenečena sva mu pritrdila, a sledilo je še večje presenečenje, odgovoril nama je: »hvala«. Katakombe segajo v tretje stoletje našega štetja. Gre za labirint ozkih hodnikov in sob, kjer so pokopavali prve kristjane, jude in pogane. Na ogled je glavna dvorana z dvema mizama, kjer so se svojci zbirali za pogrebne obrede in obroke v čast pokojnim. Ne priporočava ogleda brez solidne baterijske svetilke, vsaj tiste na telefonu. Svetujeva pa veliko previdnosti, saj so poti zelo ozke stropovi pa zelo nizki in kaj hitro se lahko zgodi, da prideš na plano s poškodovano glavo.
Katakombe v Rabatu.
Od letališča na Malti sva bila oddaljena kako uro vožnje z avtobusom, zato sva se odpravila na avtobus z namenom, da se ustaviva na letališču, kjer sva želela preveriti podrobnosti najine poti na letališče, ko se bova vračala domov. Vožnja z lokalnim avtobusom je bila kar dolga, zato sva izstopila na neki razgledni točki in si ogledala res lepo obalo. To pa je bilo tudi vse, a na naslednji avtobus sva čakala kar 45 minut. Končno sva prispela na letališče, naredila načrt za četrtkovo jutro, ko se vračava na letališče in domov. Z avtobusom pa sva pot nadaljevala do najinega hotela. Na obali hotela sva si privoščila pijačo, česar ne bi niti omenjala, če naju natakarica ne bi presenetila z razumevanjem slovenščine. Ugotovila sva, da je doma iz Beograda. Sledil je obisk Lidla z nabavo nekaj osvežilnih pijač in sadja. Danes sva peš prehodila 8 kilometrov, tako je vsaj zabeležila najina pametna ura.
ČETRTI DAN – OTOKA GOZO IN COMINO
Današnji dan se je začel nekoliko presenetljivo, saj je zjutraj kar močno deževalo, česar vsaj po vremenski napovedi nisva pričakovala. Toda hiter pogled na aplikacijo »Alarm dež« naju je prepričal, da je zgolj nad Malto deževen oblak, ki pa se že poslavlja.
Današnji dan je nekako višek najinega kratkega dopustovanja na Malti. Kot že rečeno ima Malta okoli 20 otokov a naseljena sta le Malta in Gozo, zato je bila najina današnja odločitev relativno jasna, obiskala bova otok Gozo. Lokalni avtobus stoji praktično nekaj metrov od najinega hotela, zato sva glede na vozni red avtobusa pohitela na avtobusno postajo. Pred nama je bilo nekaj več kot enourno potovanje z avtobusom. Pot naju je praktično vseskozi vodila ob obali Malte, ki pa je v celoti poseljena, zato nikjer ni bilo občutka, da bi se vozila po vaseh.
Končno sva prispela v trajektno pristanišče Cirkewwa. Kupila sva dve povratni vozovnici za vožnjo na otok Gozo, vsaka naju je stala 4,5 evra. Trajektno pristanišče je precej drugačno kot smo vajeni tistih iz jadranske obale. V pristanišču je namreč velika dvorana kjer potniki čakajo na vstop na trajekt, podobna kaki letališki stavbi, saj se potniki po terminalu povzpnejo v višino prvega nadstropja trajekta. Vožnja je trajala kakih 20 minut z vsemi manevri res ogromnega trajekta. Pred pristaniščem Mgarr na otoku Gozo nas je čakalo neomejeno število taxijev pa tudi precej avtobusov. Odločila sva se za vožnjo z avtobusom do glavnega mesta otoka Gozo, to je Victoria. Vožnja je trajala manj kot pol ure in že sva bila na najinem cilju. Verjetno je v mestu več stvari, ki bi si jih lahko ogledala, a odločila sva se za ogled Cittadelle. Gre za staro mesto z obzidjem v sedanjem mestu. Cittadella je naselbina, ki je nastala v bronasti dobi, nato pa so jo utrdili Feničani in Rimljani. Stara je več kot 5000 let in je eden od glavnih zgodovinskih biserov Malte. Stoji na vzpetini v središču otoka in ponuja dober razgled na celoten otok. Sredi kompleksa je mogočna cerkev pred cerkvijo pa velika kipa papeža Pija IX in Janeza Pavla II, ki je to mesto očitno obiskal leta 1990.
Cerkev v Cittadelli.
Po ogledu Cittadelle, sva se z lokalnim avtobusom odpravila v pristanišče Mgarr z namenom, da odpotujeva nazaj v hotel. Toda v pristanišču so naju lokalni prevozniki malih plovil prepričali, da naju za 20 evrov odpeljejo na otok Comino. Gre za mali otok med Malto on Gozo, ki je nenaseljen. Upravljalec čolna pa je znal povedati, da na otoku živita dve osebi. Kakorkoli je na začetku kazalo, da nenaseljen otok ni vreden obiska, seje kasneje izkazalo, da je bila najina odločitev za obisk otoka kljub temu dobra.
Na otoku sva preživela dobro uro in se napotila na bližnjo vzpetino, kjer pa naju je presenetil avtokamp. Seveda sva si ga ogledala, bil je v tem času res prazen, toda cesta do kampa je jasno sporočala, da kamp lahko obiščejo le tako imenovani terenski avtodomi in ne taki kakršen je najin. Na otoku je tudi nekaj gostinske ponudbe, zato sva nekaj malega tudi pojedla in popila, cene pa praktično nižje kot drugod na Malti.
Avtokamp na otoku Comino primeren za terenske avtodome.
Na otoku Comino je pristanišče z imenom Blue Lagoon, ki je res zelo malo a kljub temu pristajajo tudi večja plovila, ki v pristanišče, ki je tudi kopališče vozijo turiste. Na najino presenečenje, ne pozabite, da smo v začetku marca, sva videla kar nekaj kopalcev v morju. Dobra ura je minila in najin čoln je že čakal na najin povratek. Voznik čolna nas je na poti nazaj popeljal do nekaj zalivov in jam s čudovitim razgledom. Morje pa je več kot čisto.
Kopalci v Modri laguni na začetku marca.
Po vrnitvi v trajektno luko, je sledila vožnja s trajektom nazaj na Malto. Nato je naju čakala še debela ura vožnje z lokalnim avtobusom, do najinega hotela. Preden sva šla v hotela sva naredila še obisk Lidla, saj že veste zakaj, nekaj pijače in nekaj sadja potrebujeva. Danes sva peš prehodila 10 kilometrov, tako je vsaj zabeležila najina pametna ura.
PETI DAN – VALLETTA PONOVITEV
Valletto, kot glavno mesto Malte, sva si že ogledala, a je bila takrat pustna sobota, mnoge ulice so bile zaprte, druge pa so zasedale maske, zato sva se odločila, da si Valletto zares ogledava še enkrat. Bistvo takega ogleda je v tem, da greš od avtobusne postaje v smeri trdnjave Fort St. Elmo v kateri je vojaški muzej in leži na rtu obale. Pot naju je tako vodila najprej mimo njihovega današnjega parlamenta in po ulici polni znamenitosti in državnih institucij do omenjenega muzeja. Muzej sva si seveda ogledala, cena vstopnic za upokojence je 7,5 evra po osebi. Muzej prikazuje vojaško zgodovino Malte vse od Bronaste dobe do leta 2004, ko je Malta vstopila v EU. Vračala sva se po sosednji ulici in tako videla več ali manj celotno središče glavnega mesta Valletta.
Vojaški muzej v Valletti.
Tako sva se vrnila do centralnega avtobusnega postajališča, kjer stoji tudi znamenita fontana imenovana Triton.
Fontana Triton.
Sledila je vožnja z avtobusom do najinega hotela. Po krajšem počitku, pa sva se napotila v dober kilometer oddaljeno nakupovalno središče. Tu sva nekaj malega pojedla, na poti nazaj pa nakupila nekaj spominkov. Sledilo je pospravljanje, pakiranje kovčka in seveda počitek. Še pogled na najino pametno uro – ta pravi da sva peš prehodila nekaj manj kot 13 kilometrov.
ŠESTI DAN – NAZAJ DOMOV
Po obilnem zajtrku sva se z lokalnim avtobusom odpravila na letališče. Najine avtobusne karte so bile veljavne še dva ali tri dni. Na letališču sva malo opazovala, kdo išče prevoze po otoku in naletela sva na dva neznanca, bila sta Italijana, ki sva njima podarila avtobusni karti za naslednja dva dneva. Bila sta presenečena, nista mogla verjeti, da sva karti dejansko podarila.
ZAKLJUČEK
Malta je res mala država, meri le 316 kvadratnih kilometrov, za primerjavo Slovenija meri nekaj nad 20.000 kvadratnih kilometrov. Malta ima okoli 500.000 prebivalcev, Slovenija pa nekaj nad 2.100.000 prebivalcev.
Prebivalci Malte so precej mešani, uradni podatki pravijo, da tu živi 80 % Maltežanov, 20% pa je priseljencev iz Evrope, Severne Afrike, Bližnjega vzhoda, Azije in drugod. Ko govorimo o 80 % Maltežanov, moramo vedeti, da govorimo o ljudeh mešanih korenin, zlasti ljudeh arabskega, italijanskega in bližnjevzhodnega porekla.
Uradna jezika na Malti sta dva. Prvi je malteščina, drugi pa angleščina. Večinoma vsi govorijo oba jezika. Malteščina je precej zahtevna in precej nerazumljiva, saj gre za neke vrste mešanico med italijanščino in arabščino.
Večina Maltežanov je katoličanov, to je vidno na vsakem koraku zlasti pa na vsakem malo večjem hribu, kjer se nahaja res veliko število cerkva. Cerkve so praviloma zelo stare in velike.
Malto sestavlja okoli 20 otokov, od tega sta le Malta in Gozo naseljena otoka. Eden večjih otokov je še Comino, kjer pa živita le dva prebivalca. Ko govorimo o Malti težko govorimo o tem ali onem mestu. Mesta so več ali manj ob obali in se stikajo drugo z drugim tako, da obiskovalec dobi občutek, da se vozi po enem samem mestu. Zgradbe v mestih so po pravilu zelo stare, kamnite in brez klasičnih streh. Arhitektura na Malti odraža bogato zgodovino otoka, ki je bil pod vplivom različnih civilizacij. Posebnost pa so zaprti leseni balkoni na stavbah, rumenkast apnenec kot gradbeni material in različne utrdbe.
Malta je poznana tudi po »Malteških vitezih«, ki so bili ustanovljeni v 11. stoletju v Jeruzalemu, na Malti so se naselili leta 1530, zgradili pa so Valletto, današnje glavno mesto Malte. Leta 1798 jih ne Napoleon pregnal iz Malte zato so se naselili v Rimu. Danes delujejo kot humanitarna organizacija, imajo diplomatski status, na Malti pa še ohranjajo zgodovinske stavbe in vpliv v kulturi.