Praktično ne mine dan, ko nebi zasledili takega ali drugačnega javnega razpisa s katerim v »Golobnjaku« financirajo nevladne organizacije, ki so jim pomagale na oblast. Tega smo se že navadili, sploh zato, ker levosučni mediji o tem sploh ne poročajo. V smislu kazenskega zakonika, to seveda ni kaznivo dejanje, ki bi ga lahko pristojni organi preganjali, v praktičnem smislu, pa praznijo naše žepe in z našim denarjem plačujejo omenjene nevladne organizacije. Temu v praksi jaz pravim, goljufija, zloraba položaja, poneverba in še kaj, vse torej za nagrajevanje svojih podpornikov.
Če ne gre za kazniva dejanja, se postavlja vprašanje, kaj sploh lahko naredimo? Če ste zamahnili z roko in rekli, pa kaj lahko jaz naredim, potem naj vam povem naslednje. V rokah imamo najmočnejše orožje proti takemu početju. To so volitve in zamenjava tistih, ki vam kradejo s tistimi, ki tega niso in ne bodo počeli. Sprašujem vas ali smo to sposobni narediti ob trobljenju levosučnih medijev? Osebno mislim, da smo to sposobni narediti, le zdravo kmečko pamet moramo uporabiti.
Toda tako financiranje nevladnih organizacij ni edini problem, ki nam ga povzročajo v »Golobnjaku«. Če so nevladne organizacije podporniki političnih strank, ki sestavljajo »Golobnjak« in seveda zahtevajo bogato plačilo za opravljeno delo, beri za to kar so naredile, da bi politične stranke »Golobnjaka« prišle na oblast in kaj bodo še naredile, da bi tam ostale, pa v »Golobnjaku« na prefinjen način z našim denarjem polnijo tudi svoje žepe.
Se še spomnite kak vik in krik so zagnali levosučni mediji okoli financiranja Nove24TV, ki je v privatni lastni in ne v lasti SDS? Nič spornega pa levosučni mediji ne vidijo v početju SD, ki so ustanovili Inštitut 1. maj, tam zaposlili nekaj svojih kadrov in jim oddali v najem prostore na Levstikovi ulici v Ljubljani za 13.500 evrov mesečno. Sama SD pa je najela nove prostore na Nazorjevi ulici v Ljubljani za okoli 400 evrov nižjo najemnino.
Seveda se boste vprašali od kod pa Inštitutu 1. maj toliko denarja, ki ga nakazuje za najemnino SD. Sploh pa je upravičeno vprašanje kaj ta inštitut sploh dela. Vaše vprašanje je popolnoma smiselno, eden od odgovorov pa se skriva v naslednjem podatku. Dejan Prešiček, nekdanji minister za kulturo in vidni član SD, nekateri so poročali tudi o tem, da je bil partner Tanje Fajon, sedaj že nekdanje šefice SD, še vedno pa zunanje ministrice, je od lani predsednik Upravnega odbora Inštituta 1. maj, hkrati pa je tudi direktor Centra za mednarodno sodelovanje in razvoj, ki naj bi na tem področju svetoval ministrstvom, seveda ne zastonj ampak za dobro plačilo. In glej naključje. Omenjeni center je v devetih letih od zunanjega ministrstva za svoje delo (kakšno delo so opravili ne ve nihče) prejel manj kot 300.000 evrov. V zadnjem manj kot letu dni, ko upravnemu odboru predseduje Dejan Prešiček in zunanje ministrstvo vodi Tanja Fajon, pa več kot 2.000.000 evrov. Samo naivni ali pa politično slepi bodo rekli, da Inštitut 1. maj in Center za mednarodno sodelovanje in razvoj, nimata nič skupnega. Prepričan sem, da bi resna kriminalistična preiskava lahko javnost šokirala s svojimi razkritji, toda take preiskave za časa vladavine »Golobnjaka« gotovo ne bo.
Vsem tistim, ki ob teh podatkih zamahnejo z roko in rečejo pa kaj jaz morem, ali pa rečejo vsi politiki so enaki, vsi kradejo in goljufajo in si polnijo žepe, naj povem še tole. Leta 2004 je Slovenija skupaj z devetimi drugimi državami vstopila v EU. Pred dnevi smo torej praznovali 20. obletnico. Slovenija je takrat imela najboljši izhodiščni položaj praktično po vseh kriterijih. Po bruto družbenem proizvodu na prebivalca in kupni moči v odstotkih, ter povprečjem EU je Slovenija napredovala iz 88 na 91 odstotkov, Poljska iz 50 na 79 odstotkov, Estonija iz 53 na 85 odstotkov, Litva iz 48 na 89 odstotkov, ter Češka iz 75 na 91 odstotkov. Slovenija torej v primerjavi z drugimi omenjenimi državami napreduje prepočasi, zato nas nekatere države, ki smo jim bili pred dvema desetletjema vzor, že prehitevajo. Strokovnjaki pa opozarjajo, da nas bo, do konca tega desetletja, prehitela večina omenjenih držav, tudi Hrvaška. Za zaključek pa še en odgovor vsem tistim, ki zamahnejo z roko in rečejo pa kaj jaz morem, vsi politiki so enaki in ne gredo na volitve. Če bi vsaka štiri leta odšli na volitve in bi po zdravi kmečki pameti izbrali tiste politične stranke in politike, ki niso del »Golobnjaka« ali njihovih predhodnikov, rekli smo jim novi obrazi, temveč tiste, ki so se v preteklosti že izkazali, stanje ne bilo tako in v vaših denarnicah bi bilo več. Se nadaljuje.