Leta 1994 sem prvič obiskal Budimpešto, glavno mesto Madžarske. Običajni turist, kakršen sem bil takrat, si seveda ogleda središče mesta. Tam je tudi njihov parlament. V okolici parlamenta je bilo veliko spomenikov Marxu, Engelsu, Leninu, Stalinu in še komu iz časov socializma. Nič posebnega za tisti čas bi rekli.
Moj drugi obisk madžarskega glavnega mesta se je zgodil leta 2011. Z avtodomom sva takrat v nekaj dneh do dobra raziskala Budimpešto, njihovo glavno mesto. Za avtodomarje ni bilo najbolje poskrbljeno, saj je takrat tam obratoval le en sam avtokamp. Nekje na obrobju Budimpešte, kjer so opustili tramvaj je znajdljivi lastnik uredil prostor za avtodome. V bližini je bila rezidenca ameriškega veleposlanika.
Po sedemnajstih letih od mojega prvega obiska Budimpešte, sva se z ženo napotila na novo raziskovanje glavnega mesta Madžarske. Seveda sva obiskala center mesta in okolico njihovega parlamenta. Nič več ni bilo tako kot je bilo ob mojem prvem obisku Budimpešte. Nobenega kipa Marxa, Engelsa, Lenina, Stalina in drugih ni bilo nikjer več.
Seveda sva bila z ženo malo naivna ali pa tudi ne, morda bi rekli, da sva bila raziskovalna. Zavila sva v prvi turistični biro in vprašala, kako je s spomeniki Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina. Odgovor prijaznega turističnega uslužbenca je naju presenetil, ali pa tudi ne. Prijazno nama je ponudil vstopnici za 15 evrov, ki je vključevala lokalni prevoz okoli 15 ali 20 kilometrov iz Budimpešte. Kjer si lahko ogledava te relikte preteklosti. In to sva tudi storila. Na cilju naju je čakal lepo urejen park z vsemi kipi socializma od Marxa, Engelsa, Lenina do Stalina in še marsikaj več. Seveda z jasnimi zgodovinskimi napisi, kdo je kaj sploh bil. To bi bilo pametno urediti tudi pri nas, sva ugotavljala, saj ne gre za brisanje zgodovine, temveč gre prikaz nekega časa, ki smo ga živeli.
Toda vrnimo se v Slovenijo. Pri nas ni nič tako kot je na madžarskem ali pa recimo na poljskem. Pri nas v neposredni bližini predsedniške palače stoji več metrski kip Borisu Kidriču, ki je dejansko zločinec. Nekaj metrov stran na Trgu republike stoji spomenik revoluciji. Če se prav spomnim gre za 19 ton težak bronasti kip, ki simbolizira revolucijo. Pa prevedimo to v slovenski jezik, ki ga razumemo vsi. Gre za kip posvečen socialistični revoluciji, torej tudi času povojnih pobojev desetine tisočev naši ljudi. In to leta 2023, ko naj bi že več kot pred 30 leti pometli s preteklostjo in se napotili v boljšo prihodnost.
Da bi bil problem še večji se vrnimo v današnji čas. Pred nekaj dnevi so pokopali Janeza Zemljariča, nekdanjega šefa UDBE, ki je odgovoren za desetine po nedolžnem umorjenih ljudi, kar je sam odobril in nadziral. Pred dvajsetimi leti nismo bili sposobni z državniškimi častmi pokopati Jožeta Pučnika, tvorca slovenske samostojne države. In najnovejše, vlada Janeza Janše je ustanovila Muzej slovenske osamosvojitve, a vlada Roberta Goloba ga je danes ukinila. V Evropi česar takega ne boste našli.
Kaj naj rečem za zaključek? Si samostojno državo Slovenijo sploh zaslužimo? Seveda si jo zaslužimo, a za tako, kot smo se odločili in borili, bi se bilo vredno še enkrat odločiti boriti.
Postavlja se vprašanje za kakšno samostojno Slovenijo smo se odločili, demokratično ali socialistično. Prepričan sem, da se je večina odločila za demokratično Slovenijo, danes pa nam vse bolj vsiljujejo socialistično Slovenijo.