Konec leta 2005 sem postal državni sekretar v kabinetu prve Janševe vlade. Zadolžen sem bil za odnose med Vlado RS in Državnim zborom. Ja uganili ste. Že takrat sem opravljal enake naloge, kot jih opravljam tudi danes.
Postati minister in se sprehoditi skozi zapletene parlamentarne hodnike in procedure, je za nepoznavalca poslopja in postopkov v Državnem zboru velik izziv. Novinarji te spremljajo na vsakem koraku in seveda z veseljem objavijo vsako podrobnost, sploh pa vsako nerodnost kandidata za ministra. Že v takratni, torej prvi Janševi vladi nič nismo prepustili naključju. Med takratnim mandatom prve Janševe vlade je bilo kar nekaj menjav ministrov. Za vse sem bil zadolžen, da jih kontaktiram pred prihodom na zaslišanje v DZ, da jih spremljam na zaslišanju in pospremim iz DZ. Pa poglejmo nekaj primerov.
Zofija Mazej Kukovič
Zofija Mazej Kukovič je sredi mandata 2004-2008 kandidirala za ministrico za zdravje. Nisem je poznal, dobil sem le njeno številko in ji povedal, da bom z njo vse od njenega prihoda na zaslišanje v DZ in do njenega odhoda iz DZ. Dobila sva se kakšno uro pred njenim zaslišanjem v DZ. Pospremil sem jo v vladne prostore DZ in ji povedal nekaj pravil obnašanja zlasti pa odgovarjanja na vprašanja poslancev. Ocenil sem, da področja zdravstva ne pozna kaj prida dobro, zato sem ji povedal, da bom sedel ob njej ves čas zaslišanja pred poslanci DZ. Sploh pa sem ji svetoval, da naj ne odgovarja na konkretna vprašanja poslancev in naj jasno pove, da na določena konkretna vprašanja ne more odgovoriti, da pa se bo s problemom seznanila in poslancu na konkretno vprašanje odgovorila, ko bo imela potrebne podatke. Zaslišanje pred poslanci je potekalo dobro. Nobenih posebnosti ni bilo. Dobro se je znašla tudi v primeru kočljivih vprašanj poslancev. Čas pa je pokazal, da je bila dobra ministrica za zdravje.
Žiga Turk
Tudi s kandidatom za ministra za razvoj ali kako se je že takrat reklo njegovemu ministrskemu položaju, sem ravnal podobno. Po rutinskem postopku sprejema in vodenja po hodnikih DZ, ter seveda svetovanja kako naj nastopa, sem doživel presenečenje. Ko sva prišla v dvorano, kjer je bilo predvideno njegovo zaslišanje na mizo pred seboj položil dve WC metlici. Na eni je pisalo 1,33 evra, na drugi pa 30 evrov. Nič mi ni bilo jasno, pošteno povedano mi je bilo skoraj malo nerodno. Kandidat za ministra, pred njim pa dve WC metlici. Toda ilustracija je izpadla naravnost odlično. Na praktičnem primeru je jasno ponazoril, da lahko WC metlico prodamo za 1,33 evra ali pa za 30 evrov, ter seveda, da mora biti naš cilj, da WC metlico prodamo za 30 evrov.
Iztok Jarc
Tudi v primeru Iztoka Jarca, kandidata za kmetijskega ministra sem ravnal precej podobno. Pogovor pred prihodom na zaslišanje v DZ, sprejem pred DZ in seveda nekaj osnovnih inštrukcij, ter zaslišanje. Ni mi bilo najbolj jasno kako bo diplomat in do takrat mislim, da veleposlanik Slovenije v Izraelu vodil kmetijski resor, toda zaslišanje je prestal gladko in brez problemov, tudi dober kmetijski minister je bil.
Mojca Kucler Dolinar
Tudi v njenem primeru sem ravnal povsem enako. Ona je sicer veliko bolje poznala delovanje DZ in postopke, zato sem imel precej lažjo nalogo, a ravnal sem povsem enako in rutinsko. Tudi Mojca Kucler Dolinar je za krajši čas postala dobra ministrica za visoko šolstvo.
Jože P. Damjan
V primeru Jožeta P. Damjana, ki je takrat kandidiral, in je tudi postal minister za razvoj, ali tako nekako se je reklo njegovemu ministrskemu položaju. Tudi v njegovem primeru sem ravnal po običajnem postopku, klic in osnovni pogovor, sprejem pred DZ, pogovor in osnovni napotki v vladnih prostorih v DZ, ter seveda zaslišanje pred poslanci DZ. Če se prav spomnim, se je njegovo zaslišanje pred poslanci začelo ob 13.00 uri. Ves čas najinega druženja v DZ od sprejema pred DZ, do najinega pogovora v vladnih prostorih v DZ, je poveličeval in hvalil Janeza Janšo. Še danes se spomnim njegovih besed in če bi jih jemal povsem resno, bi si takrat lahko mislil da sem državni sekretar “božanstva” in ne Janeza Janše. Zaslišanje pred poslanci je potekalo precej klavrno. Tam nekje okoli 15.10 ure sem se skoraj pogreznil v zemljo. Njegovo zaslišanje je še trajalo a tam nekje je enemu od poslancev zabrusil: “Čakajte malo ura je 15.10 in jaz moram po otroka v vrtec. Nimam več časa za vas”. Leta so naredila svoje, tudi moj spomin je zbledel, a kaj takega verjetno noben kandidat za ministra ali kandidatka zaministrico ni izrekel pred poslanci. Nadaljevanje je bilo podobno. Ko je postal minister je najprej nabavil tako imenovani aparat za namizni nogomet (aparat, kjer igrajo štirje igralci neke vrste namizni nogomet). Pričakoval sem hude kritike medijev a se to ni zgodilo. Po treh mesecih je Jože P. Damjan odstopil z mesta ministra, naredil pa ni kaj omembe vrednega.
In prav Jože P. Damjan je danes kandidat levih političnih sil, ki naj bi zamenjal Janeza Janšo? Jože P. Damjan ima danes Janeza Janšo za političnega sovražnika, leta 2006 pa ga je imel za Boga. Kdo je tu nor?
“Jože P. Damjan ima danes Janeza Janšo za političnega sovražnika, leta 2006 pa ga je imel za Boga. Kdo je tu nor?”
Se ve ..?! NOR JE JOŽE P. DAMJAN….RAVNO PRAV NOR , da ga lahko – tukaj in zdaj – pošlje v ogenj globoka država. Ravno prav nor, kot PRVI MED NORIMI, KI JIM GRE ZGOLJ IN SAMO ZA (navidezno) OBLAST…pa če “gre vse k vragu”.
Kako se jim že reče?…….A ja….”KOALICIJA OBUPaNIH”….
Med tem ko – predvsem – v ZDRAVSTVU GARAJO na robu zmogljivosti in ko trpi celotna država, se tile iz KOALICIJE OBUPaNIH DELAJO NORCA. Kako dolgo še?!
Zadeva je precej enostavna. In hkrati zelo zapletena. Problem v politiki (naši posebej) je v tem, da politiki in politične stranke ne “igrajo istega športa”. Načeloma bi politična stranka predstavljati oziroma zagovarja določene nazore, vrednote in cilje. Stranka, ki je posamezniku najbližje glede na njegovo osebno hierarhijo vrednot, dobi njegov glas. Tako je v teoriji. Problem je v tem, ker posamezniki v strankah zelo pogosto ne delijo vrednot zaradi katerih je stranka dobila glas ampak v želji po moči in oblasti, te vrednote uporabijo le za masko in pridobivanje glasov. Od tod tudi velika fluktuacija posameznikov med političnimi strankami.
Ker pa je za levičarske stranke težko tekmovati z vrednotami, ki so temelj naše družbe (in izhajajo iz krščanstva) je cilj razvrednotiti obstoječe in ustvariti nove, “progresivne” vrednote. Slednje se spreminjajo zelo pogosto, gre za modne muhe, ki lovijo izgubljene ljudi. Umetno ustvarjanje “zatiranih” manjšin (LGBTQ in podobne agende) ter ustvarjanje skupnih sovražnikov (g. Janez Janša je trenutna izbira) je metoda zbiranja volivcev, ki so zavedeni. Žal ima ta zavedenost korenine v otroštvu (šola, vzgoja) in jim deluje kot nekaj logičnega in naravnega.
Tako tudi JPD in ostali novi obrazi svoje glasove lahko zbira le s kazanjem s prstom na namišljene sovražnike in probleme saj izpostavljanje svojih kvalitet ne pride v poštev.
Podobno kot Damijan sta tudi modela Hvalica in Črnčec g.Janšo “kovala v zvezde”. Danes pa iz njunih ust bruha eno samo sovraštvo do njega.
Ko smo že pri Damijanu. Prebral sem, da ga bo obiskal minister za zdravstvo Gantar. Ob tem se sprašujem kaj za vraga počne minister za zdravstvo da ga, mogoče se motim, že lep čas nisem videl na Kacinovih novinarskih konferencah. Najbrž je zelo zaposlen z organizacijo komiteja za dobrodošlico s “pleh muziko” na čelu Erjavcu po kongresu in nima časa za zanj nepomembne stvari. Je pa res, da ga je rušenje g. Pivec stalo ogromne energije in je utrujen.
Moje iskreno mnenje je, da bo g. Janša imel z Desusom še velike težave, kar pa ni nič novega.
Da ne bo nobenih dilem; danes se je Gantar na novinarski konferenci končno pojavil.
Samo-ponujenega kandidata za premiera “tehnične vlade” pod patronatom in masko samooklicane parlamentarne “koalicije ustavnega loka – KUL”, prof. dr. Jožeta Damijana, jedrnato človeško, znanstveno, pedagoško in ideološko okarakterizira nepozabni verz iz Časopisnih stihov “pesnika štirih” – Janeza Menarta:
“Veruj le v tistega Boga, ki v banki svoj oltar ima!”
Neučakana, nestrpna, izključujoča in popadljiva opozicijska levičarska in anarhistična druščina, ki samooklicanega “slovenskega Varufakisa” pri narcisoidno-ekshibicionističnem prevratniškem vstajniškem projektu glasno in solidarno podpira, se zaveda, da bo tudi njim ponovno “KUL” le pod pogojem, če bodo spet za vsako ceno in na vsak način pridobili popolno oblast in popoln nadzor nad državnim proračunom ter premoženjem v državni lasti in če bo ponovno vse, “kot je bilo”, ko so oni – absolutno in neomejeno – vladali.
Torej, če in ko bomo ponovno “revolucionarno napredovali” nazaj v nazadnjaške čase njihove fantazmagorične “obljubljene dežele”, v črno-belo drastične in nespravljive okoliščine dobro znanega, statičnega in zaukazano “večnega” – “statusa quo”.