Policisti Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili pri Specializiranem državnem tožilstvu, so 30. 09. 2025 ob 06.06 pozvonili na vrata hiše Aleša Hojsa z nalogom za hišno preiskavo. Razlog: Hojs naj bi, kot notranji minister leta 2021, po tem, ko naj bi bil seznanjen s strani neznanega storilca kaznivega dejanja iz policije, z načrtovanimi hišnimi preiskavami v zadevi »Kavaški klan«, člane omenjenega klana obvestil o hišni preiskavi. Zgodba za lahko noč, ki ne prenese nobene resne kritike, a presojanje te moje trditve prepuščam drugim. V tem prispevku pa namenoma izpuščam zadevo Patria, kot zlorabo policije, tožilstva in sodstva, ker o tej zadevi večina nas že ve prav vse.
Kaj predstavlja Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili
Gre za posebno specializirano službo pri tožilstvu, ki je nastala v času mandata prve Janševe vlade, tudi na pobudo in zahtevo EU, da policisti pač ne morejo preiskovati policistov, zato je bil ustanovljen omenjeni oddelek, katerega naloga je preiskovanje sumov storitev kaznivih dejanj, ki so jih osumljeni policisti, pripadniki SOVE ali pripadniki Obveščevalne službe Ministrstva za obrambo, točneje osebe s posebnimi pooblastili. Posebni oddelek je pristojen za obravnavo kaznivih dejanj, če jih storijo uradne osebe:
- policije,
- vojaške policije, ki imajo pooblastila policije v predkazenskem postopku,
- s pooblastili policije v predkazenskem postopku, ki so napotene na misijo v tujini,
- Obveščevalno-varnostne službe ministrstva, pristojnega za obrambo,
- Slovenske obveščevalno-varnostne agencije.
Hojs leta 2021 ni sodil v omenjene kategorije, zato ga ti preiskovalci po črki zakona in mojem mnenju sploh ne bi smeli preiskovati.
Zlorabe
V sistemu policije, tožilstva ali sodstva, pogosto pa tudi v sistemu vseh treh, prihaja do zlorab. Novejša zgodovina zlorab policije, tožilstva ali sodstva v nekaterih primerih pa vseh treh, je polna dokazljivih primerov nezakonitosti.
Seveda se postavlja logično vprašanje, kako je sploh mogoče, da prihaja do zlorab v institucijah, ki naj bi bile po črki zakona neodvisne in naj bi delovale izključno na podlagi zakona. O tem pa v zaključku tega prispevka.
Primer Roberta Fojkarja – tožilska zloraba
Tožilka Branka Oven iz Nove Gorice, je kar enajst let kazensko preganjala Roberta Fojkarja, zaradi domnevne pedofilije. Za to kaznivo dejanje nikoli ni bil obsojen ne na prvi stopnji ne na višjem sodišču ne na Vrhovnem sodišču, a postopek je trajal, ker se je tožilka pritoževala. Na koncu je Vrhovno sodišče dokončno in pravnomočno odločilo, da Robert Fojkar ni kriv omenjenega kaznivega dejanja, ker ga na kraju dogodka ni bilo, okrcalo pa je tudi tožilko Ovnovo, ki je za tem postala vodja tožilstva v Novi Gorici, za katero je zapisalo, da v zadevi Fojkar zlorablja svoj položaj in se brez argumentov pritožuje. Dokazljiva zloraba tožilske funkcije torej.
Primer Andreja Magajne – policijska zloraba
Verjamem, da ste že pozabili. Andrej Magajna – krščanski socialist je bil tam okoli leta 2010 poslanec Socialnih demokratov. Ostro je nasprotoval Zakonu o RTV. Le nekaj dni za tem, ga je doletela hišna preiskava. Očitali so mu pedofilijo. Toda glej ga zlomka, policisti so izgubili disk njegovega računalnika, nekaj časa za tem so izgubili še kopijo diska njegovega računalnika. Magajna je bil oproščen vseh obtožb, toda nihče iz policije se mu ni opravičil. Čista zloraba policije torej.
Primer Franca Kanglerja – policijsko tožilska zloraba
Zoper poslanca Državnega zbora iz vrst SLS in župana v Mariboru je bilo vloženih kar 24 kazenskih ovadb. Vse naloge za hišne preiskave pri Kanglerju je podpisal isti preiskovalni sodnik – razvpiti Janez Žirovnik, nekdanji podšef SOVE, Kangler pa je bil kot poslanec DZ nadzornik SOVE. Kangler ni bil v nobenem primeru pravnomočno obsojen, je pa Žirovnik napredoval na mesto vrhovnega sodnika. Čista zloraba policije in tožilstva, pa tudi preiskovalnega sodnika torej.
Primer Vrskaršič – čista sodna zloraba
Verjamem, da ste že pozabili. Leta 2012 je sodišče odločilo da se hiša Vaska Vrskarsića iz Litije proda na dražbi, ker ni plačal okoli 250 evrov nekega komunalnega prispevka. To se je tudi zgodilo, sodišče je na dražbi za 80.000 evrov prodalo njegovo hišo, 250 evrov nakazalo komunalnemu podjetju preostanek pa njemu. ESČP pa je odločilo, da je bila odločitev slovenskega sodstva nesorazmerna in je prisodilo še 80.000 evrov odškodnine Vrskarsiću, ki smo jo plačali davkoplačevalci. Čista zloraba sodstva torej.
Primer Andreja Širclja – zloraba policije, tožilstva in preiskovalnega sodnika
Dne 15. 12. 2015 okoli 08.30 ure sem prišel v DZ v svojo poslansko pisarno. Moj sosed je bil takrat Andrej Šircelj, prav tako poslanec SDS. Nekje med najinima pisarnama je stal, kot nemi stražar, mladenič v katerem sem po obnašanju takoj prepoznal policista. Vprašal sem ga, če kaj potrebuje a mi sploh ni odgovoril. No sledila je hišna preiskava pisarne Andreja Širclja in hišna preiskava na sedežu SDS. V odredbi preiskovalnega sodnika je pisalo, da policisti lahko zasežejo strežnik SDS, ki pa je imel takrat okoli 30.000 elektronskih naslovov članov SDS. To pomeni, da bi policisti lahko zasegli vso elektronsko pošto vseh članov SDS. Čista zloraba zakona torej. Teh podatkov jim seveda nismo dali, dali pa smo jim vse podatke o elektronskih komunikacijah Andreja Širclja. Seveda je sledilo pompozno poročanje medijev o omenjeni hišni preiskavi, toda mineva 10 let od omenjene hišne preiskave in nobenega policijsko, tožilskega ali sodnega postoka zoper Andreja Širclja nikoli ni bilo. Tudi opravičila njemu ne.
Ko policija tožilstvo in sodstvo zlorabi zakon in jim to prepreči operater mobilne telefonije
Tam nekje okoli leta 2010 so neznanci vlomili v nek objekt v okolici Postojne. Policisti so si zelo prizadevali za odkritje storilca tega kaznivega dejanja. Končno so se odločili, da od mobilnega operaterja zahtevajo telefonske številke vseh, ki so v času vloma komunicirali preko prvega oddajnika mobilnega operaterja v bližini. To je po zakonu prepovedano, saj lahko zahtevajo le podatek ali je ta ali ona številka bila v povezavi z oddajnikom v kritičnem času vloma. Policija je torej zahtevala podatek, za katerega ni imela nobene zakonske osnove. Tožilstvo je kljub očitni nezakoniti zahtevi policije prikimalo in ne boste verjeli, preiskovalni sodnik je izdal odredbo operaterju, da mora policiji izročiti vse podatke o vseh telefonskih številkah, ki so komunicirale preko tega oddajnika v času vloma. Preiskovalni sodnik je ravnal evidentno nezakonito. Toda pazite pravna služba operaterja, ne bom navedel katerega, da ne delam reklame, je sodniku sporočila, da ni zakonite podlage za kaj takega. Sodnik je imel na razpolago možnost, da je odgovorno osebo operaterja kaznoval in ji naložil, da podatke policiji sporoči. Nič od tega se ni zgodilo. Preiskovalni sodnik je policiji poslal sporočilo operaterja, da ni zakonite podlage za izročitev takih podatkov in to je vse. Nora in v nebo vpijoča zloraba policije, tožilstva in sodstva.
Primer Antona Štihca, Zmaga Jelinčiča in Srečka Prijatlja – zloraba policije in tožilstva
Pred desetletjem in še nekaj več, je v naši javnosti odmevala znamenita »korupcijska afera« s številnimi hišnimi preiskavami kriminalistov, kjer so bili osumljeni poslanec DZ Zmago Jelinčič, poslanec njegove stranke SNS Srečko Prijatelj, kmetijski minister Milan Pogačnik in župan Murske Sobote Anton Štihec. Zmaga Jelinčiča so kriminalisti spektakularno pred kamerami privedli v DZ in v njegovi pisarni opravili hišno preiskavo. Njegovega poslanca Srečka Prijatlja so v Sežani »zalotili« pri kaznivem dejanju sprejemanja podkupnine, župana Murske Sobote Antona Štihca, ki sploh ni bil preiskovanec, preiskovana je bila občina, ki jo je vodil, pa so kriminalisti pod vodstvom Aleksandra Jevška, sedaj ministra Golobove vlade, takrat pa šefa slovenskih kriminalistov, za nekaj ur pridržali. Jevšek je kasneje seveda dobil volitve in postal župan Murske sobote. In epilog na sodišču, nihče izmed obtoženih »hudih kaznivih dejanj« ni bil obsojen. Dosežen pa je bil cilj diskreditacija omenjenih.
Zakaj so zlorabe sploh mogoče
Razlog, da do zlorab prihaja, je prav v domnevni strokovnosti in neodvisnosti teh institucij, ki jih pogosto sploh nihče ne nadzira, kar še posebej velja za tožilsko organizacijo. Če odločitve policije preverja sodstvo, če odločitve sodišč preverja Ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice, pa odločitve tožilcev v primeru zavržbe kazenskih ovadb ne preverja nihče, nad njimi so le Bog in plavo nebo. Odgovor na vprašanje v tem podnaslovu skorajda ni mogoč. Jasno pa je nekaj. Če so policisti in tožilci del izvršne veje oblasti in si prizadevajo za obsodbo domnevnih storilcev kaznivih dejanj, pa je v popolnoma drugačnem položaju sodstvo. Sodstvo je po ustavi in zakonu neodvisna veja oblasti in bi se morala postaviti v tak položaj in zakonito presojati to kar počne policija in tožilstvo. Toda v mnogih primerih žal ni tako. Še huje, tisti sodniki, ki asistirajo zlorabam policije in tožilstva očitno hitreje napredujejo, kar je popolnoma nesprejemljivo.