Spoštovane gledalke, spoštovani gledalci, en lep pozdrav. Pa takoj preidimo k stvari.
Najprej k našim velikim trem, predsednici države Nataši Pirc Musar, šefici Državnega zbora Urški Klakočar Zupančič in šefu »Golobnjaka« Robertu Golobu.
Če mislite, da naše velike tri samo kritiziram se motite. Res je, da sem do njih velikokrat kritičen, toda kadar si zaslužijo pohvalo, nimam nobenega problema, da jo tudi izrečem. Tokrat jo izrekam predsednici države Nataši Pirc Musar. Že drugo leto zapored sem jo opazil pri maši za domovino v ljubljanski stolnici, ob Dnevu državnosti. Izmenjala sva tudi nekaj besed, saj se poznava že vrsto let. Strinjala sva se, da bi morali biti pri maši za domovino vsi najvišji predstavniki države, saj ne gre za vprašanje religioznosti, ampak za vprašanje državnosti.
Pohvaliti ne morem Urške Klakočar Zupančič, šefice DZ. Ne vem sicer ali je to njen še pravi priimek, saj veste ljubezen spreminja tudi priimke, vsaj pri ženskah. Vem pa to, da v skladu z njeno levo politično agendo ni želela sprejeti veleposlanika Izraela v Sloveniji, kar je prvovrstni diplomatski škandal.
Pohvalnih besed nimam niti za šefa »Golobnjaka«, ki je v Haggu podprl zvišanje izdatkov za obrambo na 5% BDP, za domače, levosučne medije, pa je prodajal zgodbo o 3% BDP za obrambo. Seveda vam je ponovno lagal.
Pa poglejmo še po drugih dogodkih v Sloveniji.
Če boste umetno inteligenco vprašali kakšen odnos imam jaz do ilegalnih migrantov, vam bo ta izum moderne računalniške tehnike povedal, da je moj odnos do ilegalnih migrantov »strogo kritičen in restriktiven«. Izvedeli boste še marsikaj, kar sem o tej problematiki povedal, kot poslanec DZ ali notranji minister.
To seveda drži. V naših levosučnih medijih pogosto zasledimo tragične zgodbe o ilegalnih migrantih, ki se prebijajo po hribih in dolinah v mrazu in snegu, pa tudi na vročini, v obljubljene dežele. Velik poudarek naši mediji dajejo tragičnim zgodbam, ko kdo pri prečkanju reke utone ali zmrzne na hudem mrazu.
Toda bodimo zelo jasni. Evropska in naša zakonodaja na tem področju je kristalno jasna. Vsakdo, ki je v svoji državi preganjan zaradi političnega prepričanja ali delovanja, vsakdo, ki je preganjan zaradi verskega prepričanja, rase, spola, spolne usmerjenosti, vsakdo, ki beži pred vojno ali nasiljem in še bi lahko naštevali, lahko mirne duše s svojimi dokumenti pride na zunanjo mejo EU in tam zaprosi za azil oziroma mednarodno zaščito. Nihče ne sme biti zavrnjen in po preverjanju teh dejstev, taka oseba dobi azil ali mednarodno zaščito in lahko mirno potuje v katerokoli državo EU. Stvar je torej popolnoma preprosta in poštena. Zato sem pogosto dejal, da je Slovenija dovolj bogata država in da take osebe lahko sprejme, nenazadnje med vojnami v nekdanji skupni državi, je Slovenija gostila kar 70.000 takih oseb, zlasti žensk, otrok in starejših moških.
V čem je torej problem ilegalnih migrantov, ki uničijo svoje osebne dokumente, ki se skrivajo po gozdovih, prečkajo reke in se tako prebijajo v države EU? Odgovor je popolnoma jasen, nobenega od gornjih kriterijev večina sploh ne izpolnjuje, večinoma gre za mlajše moške, ki so seveda ekonomski ilegalni migranti in nič drugega. Proti takim pa sem vedno bil in vedno bom. In takih je v Sloveniji največ, da ne rečem, da so taki vsi, saj Slovenija nima zunanje Shengenske meje, zato ni prva varna država.
Še nekaj številk. Za take ilegalne migrante, ki načeloma nimajo pravice do azila ali mednarodne zaščite, je Slovenija po izračunih Računskega sodišča, v letu 2015 porabila okoli 1.900,00 evrov na osebo mesečno. Kakšen je ta znesek danes ne vem, a gotovo se po takratni metodologiji Računskega sodišča, ki je to takrat ugotovilo, bliža 3.000,00 evrov mesečno. Vam pa prepuščam, da ta znesek primerjate z minimalno plačo ali pokojnino slovenskega državljana, ki je hodil v službo 40 let.
Že v času nekdanje juge sem se v policiji lahko seznanil s sistemom varovanja najvišjih predstavnikov države. To je bil seveda čas, ko Slovenija ni bila samostojna država in varovanje tujih državnikov je bilo v pristojnosti Beograda, slovenski policisti (takrat miličniki) pa smo imeli pri tem popolnoma nepomembno vlogo.
Z nastankom Slovenije, kot samostojne države, smo zato imeli, na tem področju, seveda velik problem. En sam dan po priznanju Slovenije, kot samostojne države, je Slovenijo obiskal takratni predsednik Italije Francesco Cossiga. Seveda takrat nismo imeli nobenih izkušenj z varovanjem tujih državnikov, sploh pa nismo imeli tehničnih sredstev za njihovo varovanje. Tuje državnike policija namreč prevaža v tako imenovanih »blindah«, to pomeni v posebej prirejenih vozilih na katere se lahko celo strelja ali lahko zapeljejo na mino in varovanim osebam se ne zgodi nič. Dobro smo se zavedali problema, zato smo Italijo zaprosili, da se njihov predsednik, v Slovenijo pripelje s svojim vozilom.
Toda sistem varovanja tujih državnikov smo v naslednjih letih v Sloveniji vzpostavili, tudi s pomočjo ZDA, kamor smo napotili naše policiste, ki smo jih tam, v te namene šolali. Za našo policijo so v letih 1997, 1999 in kasneje sledile, na področju varovanja tujih državnikov, vključujoč papeža, najzahtevnejše naloge. Slovenska policija je varovanje vseh teh opravila več kot vzorno.
Z varovanjem s strani naše policije ni imel problema ne Milan Kučan, ne dr. Janez Drnovšek, ne dr. Danilo Turk, ne Borut Pahor, niti nobeden od mnogih predsednikov Državnega zbora, konec koncev niti Janez Janša ne v svojih treh mandatih na čelu Vlade RS.
Časi pa se spreminjajo. Sedanji predsednik vlade Robert Golob policiji ne zaupa in vzpostavil je svoje lastno varovanje, enake namene najavlja predsednica države Nataša Pirc Musar, verjamem pa, da ji bo sledila še predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič. Razlogov za njihove odločitve seveda ni. Če je naša policija uspešno varovala papeža svetega Janeza Pavla II., če je uspešno varovala dva ameriška predsednika Clintona in Buscha, pa tudi ruskega predsednika Putina, če je v času našega prvega in drugega predsedovanja EU uspešno varovala vse predsednike vlad in držav EU, ne vidim nobenega razloga za ravnanje Roberta Goloba in Nataše Pirc Musar.
V »Golobnjaku« so za časa prejšnje vlade kritizirali Janševo vlado, da je z ograjami omejila dostop na prostor proslave ob državnem prazniku, češ mi pa ne bomo taki. Poznavalci razmer pa sedaj povedo, da je bil Kongresni trg ob letošnji junijski državni proslavi neprodušno zaprt z dvojno ograjo. Toliko torej o korektnosti njihovih izjav.
Poglejmo še malo po Evropi in svetu.
ESČP je odločilo, da imajo države članice pravico razpustiti politične stranke, ki se ne distancirajo od totalitarnih režimov. Po tej sodbi bi Slovenija morala prepovedati delovanje vseh levih političnih strank. Pa se bo to res zgodilo? Morda kdaj v prihodnosti.
Na Finskem, ki sem jo nedavno obiskal kot turist, gradijo okoli 2000 km dolgo žično ograjo na meji z Rusijo. Se vprašate zakaj? Pravijo, da jim je skoraj 100 let pod Rusi čisto dovolj.
Italijanski EU poslanci pa so dobili odgovor pristojnega komisarja EU glede napisa TITO na Sabotinu. Odgovoril jim je, da poveličevanje totalitarizmov ni primerno.
V Ljubljani pa so tujci dobili novo svetovalnico, ki jim bo brezplačno svetovala kako pridobiti potrebne slovenske dokumente. Med pomoč sodi tudi svetovanje, kako v Slovenijo pripeljati svojce ilegalnih migrantov, navadno gre za številne družinske člane. Levičarji seveda ploskajo. Kaj pa je naredila nova desna nemška vlada? Ukinila je pravico ilegalnih migrantov do združitve družin, torej do uvoza številnih družinskih članov. Mislite, da si bo kdo v Bruslju upal protestirati. Ne verjamem. Vem pa da v »Golobnjaku vodijo napačno politiko na tem področju.
Spoštovane gledalke in spoštovani gledalci.
V želji po veliko vašega zdravja, ki ga menda vsaj polovično zagotavlja smeh, naj zaključim takole: Direktor živalskega vrta gre na dopust. Po nekaj dneh ga kliče glavni oskrbovalec živali in mu reče: Gospod direktor, najstarejša opica je poginila. Ali naj kupimo novo ali počakamo, da se vi vrnete?
Pa lepo pozdravljeni.