S predsednico Državnega zbora Urško Klakočar Zupančič imam več kot si večina med vami misli. Pa da ne bo pomote, naj že takoj na začetku povem, da je ne obiskujem v Državnem zboru. Spoznala sva se kaki dve leti pred zadnjimi volitvami v Državni zbor. Takrat sem na svojem blogu objavil njen, žaljiv zapis o Janezu Janši, zaradi česar me je tožila, po letu dni pa predlagala sodno poravnavo, na katero sem pristal, po osebnem srečanju z njo. Več o tem ne bom pisal, tisti ki vas ta tema zanima pač malo pobrskajte po spletu. Seveda pa takrat niti slutil nisem, da se bo podala v politiko.
Takrat je sodniške vrste že zapustila, zaposlena je bila v neki privatni pravni pisarni. Lahko pa mirno zapišem, da je sodniške vrste zapustila zaradi spora z menoj. Verjetno nikoli nebi zapustila sodniških vrst in se podala v politiko, če takrat na mojem blogu nebi objavil omenjeni zapis. V tem kontekstu sem seveda najbolj odgovoren, da je danes predsednica Državnega zbora, če mojega zapisa ne bi bilo, bi bila danes verjetno še vedno sodnica. V tem kontekstu ponižno priznam svojo krivdo pred vsemi vami.
Če se sprašujete zakaj o tem pišem v kontekstu serije mojih prispevkov, ki govorijo o »Golobnjaku«, naj povem, da je pač članica »Golobnjaka«, ki zaseda drugo najpomembnejšo funkcijo v državi, torej funkcijo predsednice Državnega zbora.
Kar tri mandate sem bil poslanec v Državnem zboru in pogosto se nisem strinjal z načinom dela predsednikov Državnega zbora. Menil sem, da mora biti predsednik Državnega zbora prvi med enakimi, zlasti pa, da mora pri vodenju sej Državnega zbora delovati povsem uravnoteženo in enako do vseh poslancev, ne glede na to ali gre za poslance koalicije ali pa za poslance opozicije. Pogosto se tako nisem strinjal s predsednikoma Državnega zbora Pavlom Gantarjem ali Jankom Vebrom. Menil sem, da njun način vodenja Državnega zbora ni enakopraven in uravnotežen do poslancev koalicije in opozicije. Ko danes spremljam delo Urške Klakočar Zupančič, moram reči, da sta bila tako Pavle Gantar kot Janko Veber prava in poštena gospoda, z Urško Klakočar Zupančič, pa je vodenje Državnega zbora, doseglo najnižjo točko.
Toda ne gre le za vodenje Državnega zbora, gre za veliko več, zlasti gre za njeno obnašanje in njeno delo. To, da pride predsednica Državnega zbora, pred kamerami, v osrednjo dvorano Državnega zbora in pred mlajšim poslancem Aleksandrom Reberškom dvigne krilo in mu pokaže zgornji del noge, je preverznost prve vrste, ki lahko sporoča marsikaj. Ni dejanja in ni besed s katerimi bi Aleksander Reberšek lahko izzval tako njeno početje, še najmanj pa so to njegove besede, da v dvorano prihaja pompozno.
Z Urško Klakočar Zupančič, je vodenje Državnega zbora doseglo najnižjo točko.
Še hujša preverznost pa so podatki o njenih obiskovalcih. Vsakdo med nami, ne glede na funkcijo ki jo opravlja, ima pravico do zasebnosti, ki pa je v primeru najvišjih funkcionarjev države precej omejena, lahko bi rekli le na spalnico in nič več. Še danes se spominjam vsakomesečnega vprašanja novinarjev, v času ko sem bil minister ali državni sekretar. Novinarji so tekoče preverjali kdo so bili moji obiskovalci, koliko časa so bili pri meni in kaj je bil razlog njihovega obiska.
Tudi Urška Klakočar Zupančič ni in ne more biti izvzeta iz teh pravil. Uradni podatki Državnega zbora kažejo, da je imela v začetku tega leta v 39. dneh kar 26 obiskov, od tega je bilo 20 obiskov takih, ko obiski niso imeli značaj obiska uslužbencev državnih organov, iz česar lahko sklepamo, da so bili obiski privatne narave. Dne 21. 01. 2025 je bil nekdo pri njej 6 ur, 17. 02. 2025 je bil eden od obiskovalcev pri njej 4 ure. Dne 30. 01. 2025 pa je nekdo pri njej kar prenočil. Lahko si mislimo kar hočemo, lahko ona reče, da je nekdo pozabil vrniti izkaznico obiskovalca, nič ne pomaga, ker gre v tem primeru za resen varnostni incident.
Kakorkoli že, Urška Klakočar Zupančič ima vso pravico do zasebnosti, davkoplačevalci pa imamo pravico, da vemo vse o njenem delu, obnašanju in tudi o njenih obiskovalcih. Toda Urška Klakočar Zupančič o tem molči. Le zakaj? Na to vprašanje lahko odgovori le in samo sama.