Veste ali ne, toda pravkar berete prispevek avtorja znamenite izjave o Šarčevi “puški v koruzi”, ki sem jo prvi izrekel nekaj dni po odstopu Marjana Šarca pred letom dni na Faktor TV pri Bojanu Požarju.
Interpelacija je ustavno in zakonito sredstvo zoper posameznega ministra s katero opozicija opozarja na kršitve zakona ali ustave s strani posameznega ministra. Verjemite mi, da interpelacijo poznam z obeh zornih kotov. Bil sem tako v vlogi ministra, ki je bil 2013 interpeliran (domnevno izgubljeni podpisi za referendum, kar se sodno ali kako drugače KPK, policija, tožilstvo, informacijska pooblaščenka, inšpektorat za sistem javnih uslužbencev, ni potrdilo, a interpelacijo sem doživel), kot tudi v vlogi opozicijskega poslanca, ki je interpelacijo zoper več ministrov tudi zagovarjal. Tipičen primer je bila Katarina Kresal v vlogi notranje ministrice, ki smo ji leta 2009 očitali zlorabo zakona pri najemu stavbe NPU, ki jo je najela, kar pri svojem osebnem prijatelju. Interpelacija sicer ni uspela, a je Katarina Kresal prav iz tega razloga leta 2010 odstopila sama.
Toda pojdimo k interpelaciji ministra Janeza Ciglerja Kralja. Razlog za njegovo interpelacijo je 130.200,00 evrov, ki jih je ministrstvo, ki ga vodi, na javnem razpisu dodelilo Zavodu za kulturo življenja ISKRENI. Toda pazite, kaj ima Janez Cigler Kralj z omenjeno institucijo. Pred nastopom funkcije se je v smislu soustanoviteljstva društva iz društva poslovil in je v tem društvu le in samo še prostovoljec, ki pomaga v društvu. In kaj je s tem narobe? Nič! Minister Cigler Kralj tudi ni odločal o tem koliko evropskih, pazite evropskih in ne naših sredstev bo dobilo katero društvo ali organizacija. O tem je odločala komisija, katere minister ni bil član. Poglejmo kako so sredstva razdelili.
Zavod ISKRENI je pod številko 5. Jasno razvidno je, da je vsak zavod dobil toliko kot je želel. In v čem je torej problem? Ga ni.
No problem seveda je. Ima ga koalicija KUL. Zavedajo se, da interpelacija zoper ministra Janeza Ciglerja Kralja ne bo uspela. Po tem ko je puško v koruzo vrgel njihov kandidat za mandatarja Jože P. Damjan, in po tem ko se enako godi Karlu Erjavcu, je pač potrebno vlagati interpelacije. So ali pač niso utemeljene, to sploh ni pomembno. Po Janezu Ciglerju Kralju že napovedujejo interpelacijo zoper šolsko ministrico dr. Simono Kustec, pa zoper kulturnega ministra dr. Vaska Simonitija, ostali pač še pridejo na vrsto. To po moji oceni koalicijo zgolj in samo krepi. Možnost uspeha interpelacij je enaka ničli, zato pa je možnost za povečanje odvrženih pušk v koruzi, toliko večja.
Mogoče pa v KUL vendarle pozabljajo na to, da slovenski volilci niso neumni in niso teleta. Zadnja anketa agencije Parsifal kaže, da ima koalicija KUL (SD, LMŠ, LEVICA in SAB) skupaj, le dober odstotek več volilcev, kot sama SDS (če bi bile volitve prejšnjo nedeljo). Le tako naprej v KUL, v koruzi bo počasi več pušk kot koruze same.
“Metanje puške v koruzo”, “skakanje v prazen bazen”, “posloviti se kot k**** s plesa”, “obnašati se kot vegetarjanec na kolinah”, … so že skoraj ponarodeli “šarcizmi”, s katerimi je jedko-duhovito zaznamovano politično obdobje Šarčeve samo-razstreljene vlade in koalicije (LMŠ, SMC, SD, SAB in Desus) ter njenih silnih, vztrajnih in trmoglavih poznejših poskusov morebitne zmagovite reinkarnacije v podobi samooklicane “koalicije ustavnega loka – KUL”, in sicer najprej s samo-ponujenim mandatarjem dr. Jožetom P. Damijanom in nato s samo-ponujenim novim/starim prvakom Desusa ter teflonskim multipraktik ministrom za vse resorje in vlade vseh barv – Karlom Erjavcem.
Ker sta oba samo-ponujena kandidata za mandatarja že doživela svojo usodno “bitko pri Sisku”, prvaki “trdega jedra kulcev” (LMŠ, SD, Levica, SAB) pa ne upajo tvegati lastne kandidature za premiera, se bodo do naslednjih rednih parlamentarnih volitev najverjetneje “igrali politične igre brez meja” v obliki vse bolj brezplodnega in brezsmiselnega zaporednega vlaganja interpelacij proti posameznim ministrom iz legalne in legitimne vlade.
Ker nemočni “kulci” ne premorejo izbrati in soglasno podpreti splošnega in širšega zaupanja vrednega kandidata za alternativnega mandatarja leve opozicije in ker niso sposobni domisliti ter medsebojno demokratično akcijsko uskladiti prepričljiv in izvedljiv alternativni program prednostnih ciljev in ukrepov alternativne nove vlade, jim preostaja le sistematično, zlonamerno in škodljivo politično nagajanje v parlamentu in na ulicah, sistematično medijsko obtoževanje ter “tarčno” linčanje najbolj delovnih ministrov ter skrajno populistično, bučno in votlo medijsko ustvarjanje lažnega vtisa, kakor da strateško premišljeno, odgovorno, ustvarjalno, trmoglavo, neumorno in uporno izvršujejo nadzorno in kritično vlogo ne-konstruktivne opozicije.
V resnici pa je vse skupaj en sam puhel in prazen blef, eno samo nemočno in brezidejno “čakanje na Godota” ali vsaj na en resničen “dogodek v mestu Gogi”, po katerem naj bi – kot po čudežu – prišli nazaj do vzvodov oblasti ter ponovno vzpostavili večini dobro znani in le redkim izbrancem tudi prijazni “status quo”.
Kdo bo nazadnje poravnal njihov “račun brez krčmarja”, se bo pokazalo po parlamentarnih volitvah?
Če bo do tedaj sorazmerni volilni sistem veljavno usklajen z veljavno odločbo Ustavnega sodišča RS oz. če ne bo več v nasprotju s temeljnimi civilizacijskimi načeli in demokratičnimi vrednotami veljavne Ustave RS?!