Veronika Cukrov izvaja nad študenti PF v Ljubljani cenzuro kakršno ni izvajala niti nekdanja UDBA

V starih svinčenih časih pred letom 1990 je veljalo pravilo (ne vem, da bi bila zadeva uzakonjena), da je moral vsak založnik ali izdajatelj kakršnekoli publikacije, nekaj izvodov le te, najprej poslati UDBI. Če so tam ugotovili, da je vse »na liniji« so dovolili razmnoževanje in distribucijo. To je seveda veljalo za vse. Če pa so na UDBI ugotovili, da posamezen avtor ali tekst »ni na liniji« so predlagali tožilcem, da razmnoževanja in distribucije takega izdelka ne dovolijo, nakar so ga zasegli – po domače se je reklo, da je šel tak izdelek »v bunker«.  Večina piscev in urednikov je bila seveda »na liniji« in težav ni bilo, se je pa zgodilo, da je kakšna publikacija pristala tudi »v bunkerju«. Morda boste rekli, da takih postopkov danes ni več. Motite se seveda so.

Sredi marca letos, sta z menoj stopila v kontakt dva študenta Pravne fakultete v Ljubljani in sta me prosila, če sem v vlogi poslanca Državnega zbora, pripravljen dati intervju za njihov študentski spletni časopis PAMFIL Naj že tukaj takoj povem, da spletni časopis PAMFIL ni povezan v Pravno fakulteto v Ljubljani. Ima pa PAMFIL skrivnostno “mentorico”, kot ji pravijo študentje. Gre za Veroniko Cukrov. V intervju sem privolil, opravila sta ga dva študenta (njunih imen namenoma ne izpostavljam, vem pa kdo sta). Njun pisni izdelek sem pred objavo prebral, ker  pripomb praktično nisem imel sem dovolil objavo.

Konec maja letos pa je sledilo presenečenje. Študenta sta me obvestila, da njihova mentorica (Veronika Cukrov) zahteva, da posamezne stavke v intervjuju črtata, češ da so žaljivi. To sta tudi storila, zato sta me prosila za ponoven pregled in novo dovoljenje za objavo.  Ker sem ocenil, da je Veronika Cukrov grobo posegla v tekst brez kakršnekoli pravne podlage, intervjuja nisem dovolil objaviti, kar sta študenta sprejela z razumevanjem.

Z Veroniko Cukrov sem skušal vzpostaviti elektronsko komunikacijo in jo vprašati, kje je pravna osnova za tak poseg v besedilo intervjuja, toda na moje elektronsko sporočilo ni odgovorila. Je pa na spletnih straneh PAMFIL skrivnostno izginila.

Glede na to, da PAMFIL ni povezan s Pravno fakulteto v Ljubljani, ampak je avtonomno elektronsko glasilo študentov Pravne fakultete v Ljubljani, se sprašujem zakaj študentje (tudi bodoči sodniki) dovolijo tovrstno cenzuro Verone Cukrov, kakršno ni izvajala niti nekdanja UDBA skupaj s tožilci.

Intervju v izvirni obliki prvič objavljam v nadaljevanju v celoti. Cenzurirani deli pa so navedeni z odebeljenim tiskom in so podrčrtani. Mnenje o tem ali sem bil do koga žaljiv ali ne pa si ustvarite sami.

VSEBINA INTERVJUJA

Državni zbor več kot polovico zakonov sprejme po skrajšanem ali nujnem postopku. Sprejeta zakonodaja je zaradi tega manj kvalitetna, opozicija in javnost pa težje sodelujeta pri razpravi. Se vam zdi količina sprejete zakonodaje po t. i. hitrih postopkih prevelika, kako to vpliva na vas kot poslanca, kako ocenjujete trenutno ureditev rednega zakonodajnega postopka in na kakšen način bi reševali to problematiko?

Poglejte, uporaba skrajšanega ali nujnega zakonodajnega postopka namesto rednega je stvar vlade in koalicije. Pravila glede uporabe teh postopkov so (v poslovniku o. p.) relativno jasna, če se spreminja več kot ena tretjina členov zakona se mora novela zakona obravnavati po rednem zakonodajnem postopku. Kljub temu pa vlade in koalicije to zelo pogosto kršijo, čeprav jih na kršitve v zvezi z uporabo t. i. hitrih postopkov opozarjata tako opozicija kot tudi zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Menim, da je zaradi nekritične rabe nujnega in skrajšanega zakonodajnega postopka zakonodaja v veliko primerih slabša kot bi bila sicer. Dogajajo se celo primeri, ko je besedilo zakona, ki ga na koncu sprejeme Državni zbor, popolnoma drugačno od besedila predloga zakona, ki ga je v Državni zbor vložila vlada. Rednega zakonodajnega postopka, načeloma ne bi spreminjal, saj menim, da je trenutna poslovniška ureditev primerna in ne potrebuje dodatnih pohitritev oziroma poenostavitev. Bolj zanimivo se mi zdi vprašanje vloge Državnega sveta v zakonodajnem postopku. Državni svet namreč pogosto izglasuje veto na zakon, zgolj zaradi enega člena, čeprav se jim zdi zakon v preostalem delu dober. Rešitev, ki se po mojem mnenju ponuja je, da bi imel Državni svet tudi možnost, da izglasuje veto zgolj na problematičen člen in ne na celoten zakon.

V zadnjih dvajsetih letih je opazen trend pogostega spreminjanja oziroma noveliranja zakonodaje. Nova zakonodaja prinaša rešitve za nastale družbene probleme vendar hkrati zaradi nepredvidljivosti odvrača tuje investitorje in otežuje delo domačemu gospodarstvu. Kakšen je vaš pogled na to problematiko?

Ko sem začel svojo prvo službo v policiji kot policist, je Zakon o varnosti cestnega prometa v nespremenjeni obliki veljal 10 let – kot policist v tistem času sem tako znal zakon dobesedno na pamet. Danes v zakone posegamo tako pogosto, da nam za označevanje novel zmanjka črk abecede – večini primerov se mi zdi tako pogosto spreminjanje zakonodaje neupravičeno. Pri tem bi rad opozoril, da se z noveliranjem zakonodaje poizkuša na nek način reševati posamične problematike v slogu »ker mi tole ni všeč bomo pa zakon spremenili«. Menim, da bi bila pravna varnost v državi veliko večja, če bi bila zakonodaja trajnejša. Tipičen primer, ki se ga vsi bojijo (tudi sodniki) je stečajni zakon oziroma zakon o insolventnosti (Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju o. p.), ki je tako zapleten in nejasen, da lahko s svojimi odločitvami zabredejo tudi pravni strokovnjaki. Če povzamem, menim, da bi bilo v zakone potrebno posegati bolj poredko. Tudi sicer lahko rečem (točnih številk na pamet ne vem), da smo po letu 1991 te stvari pripeljali do absurda. Strinjam se, da pogosto spreminjanje zakonodaje vpliva na gospodarstvo, vendar pa bi tukaj rad opozoril tudi na probleme, ki jih hitro spreminjanje zakonodaje prinaša sodnikom. Ti se morajo zaradi pogostega spreminjanja zakonodaje kar naprej učiti nove zakonodaje, da lahko pravilno sodijo.

Pravna stroka očita zakonodajalcu, da je pri sprejemanju zakonodaje ne upošteva v zadostni meri in da ne namenja dovolj sredstev za predhodne raziskave na ciljnem področju. Zaradi tega imajo sprejeti zakoni dogmatične in sistemske napake. Ali bi po vašem mnenju moral Državni zbor v postopku sprejemanja zakonodaje več sredstev namenjati za raziskave in imeti bolj neodvisno vlogo in ne biti v takšni meri odvisen od Vlade in kako bi to dosegli?

Če se vrnem na stečajni zakon, ki sem ga omenjal že v prejšnjem odgovoru. Ta zakon v tej državi obvlada ena oseba, ki ga tudi napiše, tolmači in piše pravna mnenja za sodišča. Potem ta ista oseba zakon skritizira, reče da je slab in napiše novega (novelo o. p.) – to je gospa Nina Plavšak. To je po mojem mnenju absurdno. Pri odgovoru na to vprašanje se mi zdi pomembno poudariti tudi to, da ima izvršilna veja oblasti (vlada) pod seboj 33.000 zaposlenih – od tega je res potrebno odšteti pripadnike vojske in policije, vendar je tudi po tem številka še vedno visoka. Znotraj državne uprave je tako zaposlenih zelo veliko pravnikov, imamo ogromno analitskih služb, ki bi na področju pisanja zakonodaje lahko naredile več. Glede vaše kritike, češ da se vlada in zakonodajalec premalo poslužujeta ekspertnih analiz pravnih strokovnjakov naj opomnim, da gre to na račun vaših učiteljev. Skoraj vsak profesor ima namreč svoj s.p. in bi rad poleg redne službe malo svetoval in dodatno zaslužil. Tipičen primer je sedanji predsednik vlade, ki je na tak način, pred nastopom mandata zaslužil okoli 3.000 evrov neto mesečno. To velja tudi za gospoda Rajka Pirnata in tudi marsikoga drugega, ki vas poučuje – vsi povrsti imajo namreč svoje s.p.-je. Zaradi tega menim, da ni res, da bi se morali pogosto posluževati mnenj pravnih strokovnjakov (zaposlenih na fakulteti o. p.), ker ima državna uprava dovolj lastnih strokovnjakov. Obstajajo pa verjetno tudi primeri, ko kaže za svetovanje angažirati tudi kakšen inštitut – seveda pa ne za vsako ceno. Pri tem bi rad opozoril tudi na razlike med ministrstvi. Tako imamo ministrstva, kjer uslužbenci ne napišejo ene črke zakona, na drugi strani pa imamo ministrstva kjer ne dajo ven pisati niti enega zakona, takšno je na primer notranje ministrstvo. Jaz se ne spomnim, da bi notranje ministrstvo po letu 1991 dalo kakšen zakon pisati ali analizirati zunanjim sodelavcem – izključno ga pišejo zaposleni na ministrstvu. Imamo pa ministrstva kot sta npr. pravosodno in zdravstveno ministrstvo, kjer ene same črke zakona ne napišejo sami ampak vse outsourcajo – ne samo analize za katere ste vprašali ampak tudi zakone.

Glede večje vloge parlamenta in poslancev pri pisanju zakonodaje, predvsem sistemskih zakonov, menim, da je to tehnično nemogoče. Kot poslanec težko napišem zakon, saj nas ima pet skupaj enega strokovnega sodelavca (pa še ta ni nujno pravnik o. p.). Stanje pri poslanskih skupinah ni dosti boljše, če je poslanska skupina velika ima na voljo kakšnih deset strokovnih sodelavcev, kar za pisanje zahtevnejših zakonov ne zadostuje. Državni aparat je po drugi strani kot že omenjeno ogromen, zaradi česar menim, da je primerno in ustrezno, da oni pripravljajo tako zakonodajo. Konec koncev se mi zdi to, da je vlada osnovni predlagatelj zakonov, prav tudi z vidika delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.

Že vse od sprejetja ustave se v Državnem zboru pojavljajo predlogi za spremembo volilnega sistema. Kako bi ocenili trenutno ureditev in ali podpirate spremembo volilnega sistema, če kakšno?

Trenutni volilni sistem je slab, o tem ni dvoma. Naj utemeljim, od zadnjih petih predsednikov vlade (od leta 2004 naprej) niti eden ni odločal o tem, da bo vlado imel. O tem ali bo zmagovalna stranka imela vlado je odločala stranka, ki je na volitvah dobila najmanj in to je DeSUS oziroma Karel Erjavec. Če je on rekel, da z določeno stranko (ali osebo o. p.) ne gre v koalicijo, ta stranka pač ni mogla sestaviti vlade. O vladi je tako odločala stranka, ki je dobila najmanj glasov, zaradi česar je trenutni volilni sistem slab. Naj spomnim, da smo imeli leta 1996 na temo volilnega sistema referendum na katerem se je večina volivcev odločila za večinski volilni sistem, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče. Kljub temu pa je bila leta 2001 sprejeta sprememba ustave, ki je povozila odločitev ustavnega sodišča ter ljudi na referendumu in dobili smo trenutni volilni sistem. Kot posledica trenutnega volilnega sistema so v parlament izvoljeni poslanci, ki dobijo 300 glasov, na drugi strani pa imamo poslance, kot sta npr. Borut Pahor in Janez Janša, ki so izvoljeni z 9.000 glasovi. Zaradi take disparitete trenutni volilni sistem ni dober. V praksi se pojavljajo tudi primeri, ko je določen volilni okraj v parlamentu zastopan z več poslanci, medtem ko ima kakšen drug zgolj enega ali pogosto nič poslancev. Leta 2008 je imela tako Litija v Državnem zboru tri poslance, medtem ko je imelo Prekmurje komaj katerega.

Naša stranka zagovarja uvedbo večinskega sistema, vendar se zavedam, da ima tudi večinski volilni sistem pomanjkljivosti. V večinskem sistemu lahko namreč ena politična stranka pridobi grozovito večino. LDS bi imel tako v primeru večinskega volilnega sistema leta 2000 okoli 80 poslancev v parlamentu. Zaradi tega se mi zdi da tudi večinski volilni sistem ni idealen. Za moje pojme je nemški volilni sistem eden boljših, saj na eni strani ustvarja politično elito, na drugi strani pa daje večjo vrednost volivčevemu glasu. Nemci namreč izvolijo en del poslancev po večinskem sistemu tako kot mi župane ali pa predsednika države. Drugi del je izvoljen na podlagi liste kot je to pri nas za evropske volitve – izvoljeni so seveda tisti, ki so na vrhu liste. Zato se mi zdi, da je ta volilni sistem eden boljših. Po svetu obstajajo še drugi sistemi, ki bi bili tudi primerni na primer grški sistem, ki zmagovalcu avtomatično navrže še določen odstotek glasov, zato da v parlamentu lažje doseže večino in je manj odvisen od manjših strank (v našem primeru DeSUSa o. p.).

Število občin se je od osamosvojitve naprej konstantno povečevalo, število občin se je iz 60 povzpelo na 212 leta 2013. Takšno povečanje števila občin je bilo mogoče med drugim tudi zardi tega, ker je Državni zbor večkrat znižal pogoje za občino. Zaradi majhnosti nekaterih občin se dogaja, da le-te svojih nalog ne morejo ustrezno opravljati, stroški za njihovo delovanje pa so nesorazmerno visoki. Morebitno rešitev predstavlja tudi prenos dela pristojnosti na pokrajine (kot druge stopnje lokalne samouprave), ki smo jih v Ustavo zapisali že leta 2006, vendar izvedbenega zakona Državni zbor še ni sprejel. Se vam zdi trenutna ureditev in število občin primerno, na kakšen način bi urejali trenutno problematiko in ali podpirate uvedbo pokrajin?

Glede pokrajin menim, da če smo jih že zapisali v ustavo potem je dolžnost te države, da pokrajine tudi ustanovi. Leta 2008 smo imeli posvetovalni referendum na temo pokrajin, ki se ga je sicer udeležilo zelo malo ljudi  (mislim da okoli 11%) ampak referendum je uspel v celi državi razen na primorskem. Istega leta smo spisali tudi vse zakone (mislim, da jih je bilo pet), ki bi ustanovili pokrajine, vendar pa zakoni kasneje niso bili sprejeti. Kasnejše vlade se tega vprašanja sploh niso lotile – kolikor vem ni v Državni zbor prišel noben predlog zakona, ki bi urejal to problematiko.

Kar se občin tiče se strinjam s tem, da imamo nekatere občine, ki so bile ustanovljene po političnih kriterijih. To pomeni, da jih je ustanovila neka politična opcija, ker je ocenila, da je na nekem območju močna, zaradi česar bi posledično tam lahko imela župana. Generalno pa se z vašimi trditvami ne morem strinjati. Trditve v stilu »občine zgolj denar požirajo, saj se denar porablja zgolj za plače županov in svetnikov« so larifari. Če naše občine primerjate z občinami v drugih državah v Evropi, kot so na primer Avstrija, Nemčija, Švica in Hrvaška hitro ugotovite, da imamo mi največje občine oziroma, da imajo te države bistveno večje število občin na prebivalca, kot kaže tabela, ki vsebuje podatke iz leta 2012. (Vir: Demokracija 2012)

DRŽAVA ŠTEVILO PREBIVALCEV VELIKOST DRŽAVE V KM2 ŠTEVILO OBČIN VELIKOST OBČINE V KM2 POVPREČNO ŠTEVILO PREBIVALCEV NA OBČINO
Avstrija 8.000.000 83.871 2.300 36 3.478
Hrvaška 4.500.000 56.542 550 103 8.182
Italija 59.337.000 301.318 8.000 192 7.420
Madžarska 10.000.000 93.000 3.000 31 3.333
Švica 7.786.000 41.284 3.021 13 2.577
Nemčija 82.148.000 375.000 12.000 219 6.845
Slovenija 2.000.000 20.273 212 96 9.523

Rad bi dodal še, da načeloma nisem za zmanjševanje števila občin oziroma za njihovo združevanje, razen tam kjer bo to nek prostovoljen proces – za prisiljevanje v združitev pa nisem. Menim, da so občine izdatno pripomogle k razcvetu slovenskega podeželja (iz vidika infrastruktur, cest itd.) po letu 1994. Seveda so k temu pripomogli tudi evropski razlogi in denar, ampak upravljanje iz tistih šestdesetih centrov, kolikor je bilo občin v času osamosvojitve ni zagotavljajo nekega enakomernega razvoja. Glede porabe denarja v občinah menim, da se v večini denar uporabi zelo zelo korektno, zakonito in smotrno, saj delo županov najbolj nadzorujejo njihovi občani, zaradi česar se mi zdi možnost mahinacije s tem denarjem veliko manjša kot pa na kakšnem ministrstvu. Se pa strinjam z idejo združevanja občinskih uprav in povezovanje občin pri reševanju komunalne problematike, vendar na prostovoljni osnovi. Nikakor pa se ne strinjam s trditvami, da imamo preveč občin in da bi bilo njihovo število potrebno zmanjšati, ker naj bi občine zgolj požirale denar.

Z razmahom uporabe družbenih omrežji smo po svetu in doma priča povečani prisotnosti sovražnega govora na katerega se pristojne institucije (tožilstvo in policija) ne odzivajo v zadostni meri. Ali se vam zdi količina sovražnega govora v javnem diskurzu problematična, kaj sovražni govor za vas sploh je, do kakšne mere bi omejevali svobodo govora in ali menite, da pristojne institucije (tožilstvo in policija) sovražni govor v zadostni meri preganjajo?

Na osnovi lastnih izkušenj vam lahko povem, da je za policijo včasih izjemno težko ali pa celo nemogoče izslediti nekoga, ki širi sovražni govor. Če neko domeno registrirate v ZDA, in s take domene pošiljate sovražna sporočila, policija do vas ne more priti, saj jim bodo Američani rekli, da se oni s tem ne ukvarjajo. Po eni strani je tako problem v izsleditvi teh ljudi, kar po moji oceni predstavlja kar velik del te problematike. Kjer pride do izsleditve pa je nadaljnje preganjanje zopet stvar postopkov. Sam lahko rečem, da sem v dveh primerih uspel, tudi na sodišču, sicer potem s poravnavo in enim evrom za pediatrično kliniko – vendar v teh primerih (vsaj meni) ne gre toliko za denar, temveč za vprašanje principa.

Seveda je problem tudi to, da si kot družba nismo na jasnem kaj to sovražni govor sploh je – tukaj ni nekih enotnih meril zaradi česar ga je še težje izslediti in preganjati. Prav tako se zastavlja vprašanje kako je s sovražnim govorom, ki so mu izpostavljene javne osebe, če nekdo vam nekaj sporoči je popolnoma drugače kot če to meni sporoči. Vi ste namreč dolžni prenašati manj kot jaz, ki sem neka javna oseba. Glede razmejitve med sovražnim govorom in svobodo govora menim, da na to vprašanje najlažje odgovori Ustavno sodišče oziroma ustavni pravniki. Pri sprejemanju strožje zakonodaje oziroma preganjanju sovražnega govora je absolutno potrebno dati na tehtnico na eni strani pravico do svobode govora, na drugo stran pa vse druge pravice kar pa je zelo težko narediti – kakorkoli se bomo odločili s tem ne bodo vsi zadovoljni, to je po mojem mnenju nemogoče doseči.

V politiki in gospodarstvu večino vodilnih položajev še vedno zasedajo moški. Razmerje je diametralno nasprotno v sodstvu (predvsem okrajna in okrožna sodišča) in vzgoji in izobraževanju. Se vam zdi, da je pretirana zastopanost enega spola na določenem področju problematična in kakšno je vaše stališče glede uvedbe spolnih kvot, če se z njimi ne strinjate, na kakšen način bi reševali to problematiko?

Feminizacija nekega poklica, kot se to dogaja pri nas v sodstvu in šolstvu pa še kje drugje, je po mojem mnenju problematična. Vendar pa ta problem ni nastal v zadnjih letih, temveč je to problem že več desetletji. Ko sem leta 1974 končal gimnazijo in se vpisal na t. i. pedagoško akademijo (razredni pouk 1-4), sem bil v razredu skupaj z 29 dekleti – to je tipično in sploh na razrednem pouku že dolgo časa ni moških. To je problem, vendar nisem prepričan, da bo zakonska prisila rešila ta problem. Poglejte, ko danes sestavljaš listo kandidatov za državnozborske ali občinske volitve imaš lahko na primer osem žensk, ki so idealne, pa jih lahko daš na listo zgolj PET zaradi kvot. Zaradi tega nisem prepričan, da regulativa pelje v boljše stanje. Če pogledamo Švedsko, tam imajo obraten problem – problem moške zastopanosti v politiki in ne ženske. Kako točno rešiti problem pretirane zastopanosti enega spola ne vem, vendar menim, da je k temu potrebno pristopiti z nekim pametnim ravnanjem in ne z zakonsko prisilo.

V Sloveniji je zaupanje javnosti v delovanje sodnega sistema zelo nizko. Sodni postopki trajajo predolgo, kazenske zadeve padajo zaradi procesnih napak, odločitve sodišče se ljudem zdijo nepravične. V zadnjem mandatu smo bili priča t. i. Klemenčičevi reformi, ki je med drugim želela uvesti enotnega sodnika na prvi stopnji, skrajšati postopke, povečati preglednost dela sodišč in spremeniti kazenski postopek, ki pa v delu ni uspela. Kako bi ocenili trenutno stanje v pravosodju in kakšne spremembe predlagate na tem področju?

Leta 2008, ko sem bil prvič izvoljen v Državni zbor, je veljalo pravilo, da so sodne odločitve kot božja beseda in se jih ne sme komentirati ali na kakršenkoli drug način vtikati vanje. Od leta 2008 so se stvari na tem področju močno spremenile in to v pravi smeri. Do sprememb je prišlo tudi po zaslugi sedanjega ustavnega sodnika ddr.  Klemna Jakliča za katerega so med drugim tudi na vaši pravni fakulteti rekli, da ni primeren za asistenta. Kasneje je naredil dva doktorata in učil na Harvardu. Toliko o zaprtosti našega šolskega sistema, ne samo vaše fakultete, saj je tudi drugod zgodba podobna.

Če se vrnem na pravosodje. Prepričan sem, da pravosodje kot sistem, ki bi moral leta 1991 začeti delati na nov demokratičen način, tega ni naredil. Če pogledamo pravosodni sistem v Nemčiji leta 1991, torej po združitvi, so Nemci zamenjali več kot tri četrtine vzhodnonemških sodnikov. Zadržali so predvsem mlajše, ki pa so jih poslali na dodatno izobraževanje v Zahodno Nemčijo, da so lahko potem sodili v enotnem nemškem sistemu. Veliko sodnikov so zamenjali tudi na češkem. V Sloveniji nismo zamenjali niti enega sodnika. Leta 1994 je bil sprejet Zakon o sodniški službi, ki je v osmem členu določal, da so v trajni mandat lahko imenovani tisti sodniki iz bivšega sistema, ki pri svojem delu niso kršili človekovih pravic. Vendar pa v trajni mandat zaradi tega člena ni bil imenovan zgolj en sodnik, pa še ta je bil po moji oceni dober sodnik in je kasneje predaval tudi na vaši fakulteti – vsi ostali so bili imenovani v trajen mandat.

Problem slovenskega sodstva se sicer začne že na fakulteti, saj ste na vaši fakulteti še leta 2005 uporabljali učbenike prof. dr. Ljuba Bavcona, ki v učbeniku trdi, da je Kazenski zakonik sredstvo za vzpostavljanje političnega sistema (socializma in partije). Če mene vprašate je šlo (gre) za pohabljanje možganov študentov. Kot že omenjeno tudi sodstvo samo ni naredilo tistega kvalitetnega preskoka, ki bi ga moralo narediti. Že leta 2008, ko se sodnega sistema  še ni smelo kritizirati, sem rekel in javno zapisal približno takole: »vašega ugleda ni mogoče uzakonit, vašega ugleda ni mogoče dodeliti, ga ni mogoče podeliti, ga ni mogoče z ustavo določiti, vaš ugled si morate ustvariti sami z delom« in na tem vztrajam še danes.

Pri ureditvi pravosodja bi rad poudaril naslednje, moji politični opciji (Slovenski demokratski stranki o. p.) v javnosti pogosto pripisujejo namero po ukinitvi trajnega mandata. To ne drži, saj niti v enem dokumentu naše stranke ta namera ni bila zapisana. Zavedamo se, da je trajni sodniški mandat vrednota oziroma civilizacijska norma zahodne Evrope in tega ne morete in ne smete ukiniti, saj boste potem res dobili politično sodstvo. Druga zgodba je pa nekomu pri tridesetih letih podeliti trajni sodniški mandat – smiselnost tega se mi zdi vprašljiva, hudo vprašljiva. Zaradi tega se zavzemam za to, da bi uredili sistem po vzoru sistema visokošolskih učiteljev. Visokošolski učitelj mora namreč vsaka štiri leta delati t. i. habilitacijo, po domače povedano pisati članke, izvajati raziskave in tako dalje, da ne izgubi pravice poučevanja. Šele pri okoli petinštiridesetih letih lahko postane redni profesor kar pomeni trajni »mandat«. Nekaj podobnega bi uvedel tudi v sodstvu, kar pomeni da bi imeli tridesetim in X letom (točne starosti ne znam in tudi ne bi želel postaviti) t. i. poskusno obdobje.

K dvigu ugleda in kakovosti sodstva bi prispevala tudi večja transparentnost njegovega delovanja. Če pogledate na primer obsodbo hrvaškega predsednika vlade Sanaderja, ste lahko tam videli sodni senat, ki je pred kamerami bral sodbo – sodbo v imenu ljudstva. Ob obsodbi Berlusconija v Italiji je bila zgodba enaka, razlika je bila zgolj ta, da so tam sodnice med branjem sedele. V Sloveniji pa imamo sodbo v imenu ljudstva pri kateri ne smeš vedeti kdo je sodil, ne smeš vedeti kako je kdo odločal. Poglejte to so stvari, ki niso dobre in tudi zaradi tega imate danes na Vrhovnem sodišču rezultat negativne selekcije – tisti, ki mu je največ sodb padlo je najbolj napredoval. Tudi mnogi mladi sodniki s katerimi imam veliko kontaktov se strinjajo z mojimi ostrimi stališči, saj mladi sposobni kandidati ne morejo napredovati, ker imamo na Vrhovnem sodišču kopico ljudi še iz prejšnjega sistema, ki ščitijo en drugega.

Če povzamem kako po mojem mnenju doseči spremembe. Nujno je potrebno uvesti sistem mandata s preizkusnim obdobjem. Seveda to ne bo popravilo stvari za nazaj, saj to ne bo vplivalo na tiste, ki trajni mandat že imajo, vendar pa je potrebno enkrat začeti. Posledice tega bodo tako občutne šele čez kakšnih petindvajset let. Druga pomembna stvar pa je kot sem že omenil transparentnost sodnih postopkov, torej odprtost sodnih postopkov za javnost in tudi odgovornost sodnikov za njihove odločitve. V Kazenskem zakoniku sicer imamo kaznivo dejanje krivega sojenja (Protizakonito, pristransko in krivično sojenje, 288. člen KZ-1 o. p.), ki pa do sedaj še ni bilo uporabljeno – torej ga imamo za okrasek. V drugih državah na primer v Italiji, Avstriji zlasti pa v Nemčiji boste našli primere, ko je bil sodnik tudi materialno odgovoren. Če je v teh državah sodniku dokazano, da je svojo funkcijo zlorabil oziroma zavestno narobe sodil, državljan dobi odškodnino od države, država pa ima potem regresni zahtevek zoper sodnika, tudi eno tretjino pokojnine mu odvzamejo, če se je že upokojil. Sam sicer nisem pretiran zagovornik tega, ampak poglejte, če ste zdravnik in nekoga narobe operirate, pa ta potem umre, boste kazensko preganjani in ne vidim razloga zakaj sodnik v podobnem primeru ne bi odgovarjal – to je nujnost. Pri tem ne morem mimo zadeve Patria, mi je prav žal. Ljudje bodo rekli, že res da je zadeva zastarala, kriv je pa tako ali tako. V tem primeru je bilo s strani Branka Masleše kot predsednika Vrhovnega sodišča storjenih vrsto stvari, za katere se je z lune videlo da so bile napačne, pa on še kar vztraja na tem, da so bile pravilne. Ve namreč, da ne bo nikoli za nič odgovarjal.

Opozoril bi rad tudi na problematiko delovanja državnega tožilstva o kateri se v javnosti ne govori zadosti. Odločitev sodnika na okrajnem ali okrožnem sodišču je vselej podvržena preverjanju s strani višjih instanc: višje sodišče, vrhovno sodišče, ustavno sodišče in na koncu Evropsko sodišče za človekove pravice. Tožilec na drugi strani dobi na mizo spis in se na podlagi tega odloči ali bo začel kazenski pregon ali ne. Nihče od nadrejenih ne preverja njegovih odločitev – odločitev tožilca je dokončna. Tako je od leta 2011, ko smo odpravili institut t. i. sopodpisa predstojnika s katerim je bila zagotovljena vsaj nekakšna oblika nadzora nad odločitvami tožilstva. Zdi se mi smotrno, da bi ta t. i. sopodpis predstojnika pripeljali nazaj. Odločitev na tožilski organizaciji naj že pripravi tožilec, ki je dobil spis na mizo, vendar pa bi predvsem za težje primere morala obstajati nekakšna senatna presoja tožilčeve odločitve.

Ministrstvo za pravosodje je strokovni javnosti poslalo osnutek Zakona o pravosodnem izpitu, ki spreminja trenutno ureditev Pravniškega državnega izpita. Osnutek zakona  za sprejem na pripravništvo (po novem pravosodno usposabljanje) uvaja vstopni izpit, posodablja poteka pripravništva in zmanjšuje število mest za pripravnike na sodiščih – sodišča bodo usposabljala zgolj tiste pripravnike, ki so potrebni za državne službe v pravosodju. S tem želi država zmanjšati pritisk na sodnike, ki usposabljajo pripravnike in preprečiti financiranje usposabljanja pravnikov za potrebe zasebnega sektorja. Kakšno je vaše stališče o osnutku zakona in na kako bi vi uredili postopek pravosodnega pripravništva?

Načeloma smo proti zapiranju dostopa do določenih poklicev s t. i. cehovskimi izpiti, kar pravniški državni izpit definitivno je. Ker je PDI tudi izven sodstva pogosto pogoj za zasedbo delovnega mesta tako v državni in javni upravi kot tudi v gospodarstvu se zavzemamo, da ostane dostop do opravljanja tega izpita čim bolj odprt. Glede konkretnega osnutka vam težko odgovorim, ker mu nisem sledil in ga ne poznam, bi pa želel opozoriti na nekatere nepravilnosti na katere sem bil opozorjen v zvezi s PDI. Obstajali so celo neki dokumenti, ki sem jih tudi dobil in kažejo, da se glede pridobitve pripravništva in opravljanja izpita dosti goljufa. Teh trditev nikoli nismo dokazovali, prav tako jih ni nihče drug zaradi česar o tem na žalost ne morem povedati kaj več.

Zaupanje ljudi v politiko je še nižje kot zaupanje ljudi v pravosodje. Vse od osamosvojitve naprej je opazen trend zmanjševanja volilne udeležbe, pri volitvah v evropski parlament ni presegla niti 30%. Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da je takšna apatija ljudi problematična. Na kakšen način nameravate vi reševati problematiko visokega nezaupanja v politiko in nizke volilne udeležbe, je rešitev morda uvedba obvezne volilne udeležbe?

Načeloma nisem zagovornik obvezne volilne udeležbe, vendar se mi zdi da drsimo proti temu, da bi skoraj že lahko predpisali obvezno udeležbo na volitvah. Mislim, da gre pri nas za nekakšno apatijo v smislu »vsi so enaki, vsi so barabe, vsi skrbijo za svoj žep, imajo visoke plače naredijo pa nič in tako dalje«. Ljudje se premalo zavedajo koliko pomeni njihov lasten glas oziroma da je enako pomemben kot Cerarjev, Pahorjev ali pa od tistega pijančka na železniški postaji. Druga stvar, ki se mi zdi problematična je to, da Slovenci ne volimo po programu temveč se odločamo na podlagi obljub. Ljudje verjamejo vedno novim obrazom, kar se je zgodilo tako na volitvah leta 2011 kot tudi 2014. Absurdno je, da nekdo zmaga na volitvah leta 2011 potem pa leta 2014 pade iz parlamenta – to se v zahodnih demokracijah ne dogaja.

Del krivde je definitivno tudi na poslancih, ki s svojim ravnanjem pogosto nižajo ugled tako poslanskemu poklicu kot tudi Državnemu zboru. Če se po volitvah odkrije, da ima poslanec ali pa celo minister plagiat diplome to definitivno niža ugled politike. Ugled poslanskega dela niža tudi percepcija, da poslanci ne počnejo nič, kar v nekaterih primerih drži, vendar pa lahko poslanec tudi gara kot slon. Pomembno vlogo pri oblikovanju javne percepcije o delu Državnega zbora in poslancev igrajo tudi mediji, ki v veliko primerih poročajo predvsem o negativnih stvareh. Če dam primerjavo z Nemčijo, tam vas bodo ob izstopu iz parlamenta zasuli s ponudbami za službo, pri nas pa je biti poslanec sramota, o tem da bi ti kdo ponudil službo lahko samo sanjaš. Rešitev trenutne krizi vidim predvsem v kritičnem volivcu, saj lahko samo to pripelje do drugačne sestave parlamenta.

Do predloga, da bi omejili število zaporednih mandatov, ki jih lahko opravljajo poslanci nimam nekega odnosa, čeprav se mi zdi, da je lahko tudi taka ureditev krivična. Če je nekdo dober poslanec ne vidim razloga, da bi ga omejevali na ta način. Pri tem velja opozoriti, da poslancev ne smemo presojati po stopnji njihove izobrazbe, saj ta s kasnejšim delom v parlamentu nima korelacije. Naj kot primer navedem bivšega poslanca (LDS o. p.) Toneta Anderliča, ki je bil poslanec vse od osamosvojitve pa do leta 2011. Čeprav je imel gospod Anderlič zgolj poklicno izobrazbo je v parlamentu razpravljal in deloval kot da bi imel dva doktorata. S tem želim povedati zgolj to, da pri delu poslanca izobrazba res ni nek dejavnik.

Evropska unija se je v zadnjih letih znašla na razpotju. Nekatere države si želijo tesnejšega povezovanja na vseh področjih, medtem ko si druge prizadevajo ohraniti čim več suverenosti. Evropska komisija je kot odgovor sprejela belo knjigo o prihodnosti EU, ki predpostavlja pet možnih scenarijev. Menite, da bi morala iti EU po poti federalizma, da bi morali ohraniti status quo ali se zavzemati za manj povezovanja oziroma izstop iz EU?

Če povem po pravici, sem bil v času, ko smo pristopali k EU pa potem ko smo vstopili v Schengenski prostor in uvedli evro nad Evropsko unijo navdušen. Danes, ko hodim na sestanke Evropske ljudske stranke kot namestnik vodje poslanske skupine, pa čedalje bolj ugotavljam, da v EU obstajata dva svetova. En svet predstavljajo stare oziroma zahodne članice, drugega pa tiste članice, ki so se EU pridružile leta 2004 ali kasneje. Med tema dvema svetovoma so take razpoke, pogledi se tako razlikujejo, da se tega po mojem mnenju ne da več spraviti na nek skupni imenovalec – to je lepo vidno na primeru migrantske krize. Pri tem želim poudariti, da si ne bi želel propada EU, saj ne bi želel, da se vrnemo v čas, ko se je šest ur čakalo na meji ali pa še nismo imeli evra, vendar pa bo potrebno EU prestrukturirati, če želimo to zgodbo nadaljevati. Po moji oceni bomo morali nekatere funkcije na nivoju Evrope zategniti, narediti boljše in narediti unificirane druge pa v večji meri prepustiti državam članicam.

Če vzamemo kot primer skupno varnostno politiko, ta ne more biti učinkovita dokler imamo v Evropi 28 varnostnih služb, ki si med seboj nagajajo in kontrirajo. Če želimo imeti skupno varnostno politiko potrebujemo eno močno obveščevalno službo tipa CIA. Prav tako moramo imeti na nivoju EU zavarovane meje pri čemer je pomembno, da se Nemec počuti enako odgovornega za varovanje meje na Sotli (Schengenska meja med Slovenijo in Hrvaško) kot Slovenec. Nekaj moramo narediti tudi na nivoju varnostnih sil kot sta policija in vojska, ki trenutno niso dovolj unificirane oziroma ne sodelujejo dovolj.  To, da pa Bruselj državam vsiljuje na primer migrantske kvote, se mi zdi nesprejemljivo – to je stvar nacionalnih politik. Poglejte sedajle kako v Bruslju napadajo Poljake in Madžare, ki so rekli da kvot ne priznavajo in da ne bodo uvažali migrantov. Nihče pa ne govori o tem, da so Poljaki v zadnjih dveh letih in pol sprejeli milijon migrantov iz Ukrajine zaradi Ruske priključitve Krima in vojne na vzhodu. In namesto, da bi Bruselj Varšavi pomagal v povezavi z nastanitvijo teh migrantov oziroma ponudil finančno pomoč, jih kritizira ker ne sprejmejo tistih migrantov iz Sicilije – to je nenormalno stanje.

Študentska organizacija Slovenije kljub sodbi Vrhovnega sodišča v kateri je odločilo, da je ŠOS oseba javnega prava, še vedno trdi, da gre za osebo zasebnega prava, zaradi česar je njihovo poslovanje veliko manj transparentno. Kako bi vi uredili položaj ŠOS in ali predlagate tudi kakšne druge spremembe na tem področju?

Študentska organizacija Slovenije razpolaga z ogromno količino denarja, ki pa je milo rečeno nenavadno deljen – sam se sicer ne ukvarjam toliko s tem področjem, a mi o tem govorijo kolegi s tega področja. Zaradi tega SDS predlaga, da se dokončno uredi pravna subjektiviteta študentskih organizacij. ŠOS in ostale organizacije morajo brez izjeme postati pravne osebe javnega prava in tako priti pod nadzor Računskega sodišča Republike Slovenije. Za to, da se v politiki slišijo glasovi mladih, imajo na lokalni in nacionalni ravni ključno vlogo različne mladinske organizacije. Tukaj predlagamo, da se denar, ki ga dobi Študentska organizacija Slovenije iz naslova koncesije od študentskega dela razporedi na način, da del tega denarja dobi Urad za mladino RS , ki bo poskrbel za transparentno porabo teh sredstev med mladinske organizacije na podlagi javnih razpisov, del denarja naj dobijo študentski klubi, del naj gre za štipendije, del pa naj še vedno ostane ŠOS za njeno primarno dejavnost – zastopanje interesov študentov.

V politiki že nekaj časa poteka diskurz o vprašanju obstoja in obsega zasebnega šolstva. Pri tem se zastavlja tudi vprašanje financiranja zasebnega šolstva iz javnih sredstev in akreditacije izvajanih programov. Kakšno je vaše stališče do zasebnega šolstva in v kolikšni meri bi morala država sofinancirati izvajanje javno akreditiranih programov?

Ljubljanska univerza je po številu programov in smeri ena največjih v Evropi, kar po mojem mnenju ni najboljše. Slovenija namreč potrebuje več univerz, ki bi bile bolj specializirane: npr. tehnična, družboslovna in tako dalje. Druga stvar za katero se zavzemamo je večji delež privatnih fakultet tako kot je to urejeno drugod po Evropi. Zavedam se, da takšna ureditev prinaša nove težave, kar govori v prid večjega procenta javnega šolstva. Pred nekaj leti sem bil v Avstraliji in se pogovarjal s slovenskimi izseljenci. Oče ene izmed družin mi je razložil, da je v študij svojih treh otrok vložil približno 400.000 avstralskih dolarjev in to kljub temu da imajo tudi državno šolstvo. Ko sem ga vprašal zakaj niso obiskovali javnih šol mi je odvrnil, da bodo otroci lahko pridobili zaposlitev zgolj, če obiskujejo privatne fakultete – zgolj zasebna fakulteta je garancija, da bo njegov otrok strokovnjak in da bo dobil dobro službo. Pri nas ima privatno šolstvo slab glas med drugim tudi zaradi tega, ker obstajajo privatne fakultete, ki nimajo objavljene ene diplomske naloge – to je noro. To je definitivno problem privatnega šolstva v Sloveniji, vendar sem prepričan, da bo trg tisti, ki bo povedal katere fakultete so dobre in katere ne, kar bo posledično pripeljalo do kvalitetnega privatnega šolstva tudi v Sloveniji – zaenkrat pa imamo v privatnem šolstvu na žalost (pre)veliko število inkasantov.

Študentski delo prinaša mnogo ugodnosti za študente in delodajalce, zaradi česar je mnogo mladih motiviranih, da ohranijo status študenta čim dlje – problematika fiktivnih vpisov. Študentsko delo, ki je namenjeno opravljano občasnih del v času študija tako v mnogih primerih predstavlja nadomestilo za redno zaposlitev. Se vam zdi trenutna ureditev študentskega dela primerna in na kakšen način bi reševali problematiko fiktivnih vpisov?

Menim, da bi morala država poskrbeti za več štipendij s čemer bi študentom omogočila, da študirajo in jim ni treba zraven še delati. Če prikažem na lastnem primeru, sem imel kot dijak in študent okoli 400 evrov štipendije, preračunano v današnje evre, in v tem pogledu lahko rečem, da je bivša država bolje skrbela za študente in dijake. Zaradi tega se zavzemamo, da bi država vložila več sredstev v študij, sploh tistih, ki niso iz Ljubljane in jim tako omogočila da študirajo in niso prisiljeni delati ob študiju. Seveda pa bi morala država potem od študentov zahtevati tudi konkretne rezultate in ne študiranja do šestindvajsetega leta. Torej manj delati v času študija, država naj v štipendije vloži več denarja, vendar hkrati zahteva končanje študija v doglednem času. S tem bi tudi zmanjšali število ljudi, ki bi bili pripravljeni delati v času študija preko napotnice.

Kakšne spremembe na področju študija in študentskih zadev želite doseči v naslednjem mandatu?

V osnovne in srednje šole bomo uvedli predmete, ki bodo učencem omogočili potrebna predznanja za delo na bolj fleksibilnem delovnem trgu, ki ga prinaša Industrijska revolucija 4.0. Šolstvo nam mora tako podajati tudi znanja s področja finančne pismenosti in podjetništva (praktične in teoretične izkušnje). Uvedli bomo dualni izobraževalni šolski sistem, ki bo zagotovil potrebna praktična znanja za delovna mesta, kjer trenutno primanjkuje delavcev, kakor tudi zagotovil večjo delovno varnost z osebno povezavo med dijakom in delodajalcem. Prav tako se zavzemamo za sistem »voucher-jev« na terciarnem nivoju izobraževanja, s katerim se bo izboljšala transparentnost vpisa in porabe javnih sredstev za višje in visokošolsko izobraževanje, kakor tudi občutek lastništva študentov (ownership) v procesu izobraževanja. Okrepili bomo program Eramus+ s poudarkom na gostovanju tujih profesorjev pri nas, s čimer bomo lahko mednarodno strokovno znanje prinesli stotinam študentom na domači prag. Predlagamo ustanovitev politehnične fakultete in zmanjševanje vpisa na programe, po katerih ni zanimanja na trgu delovne sile.

2 komentarjev

  1. Dragi, faranke in tovariši, drage tovarišice in farani!

    27 let po osamosvojitvi in ustanovitvi 1.Republike Slovenije jhe to tako, kot opisuje dr.Gorenak.
    Nič drugega kot dokaz da Udbokučanistična diktatura, nič več demokratura laufa na polno uspešno.

  2. Takole jasno povedati, kje je problem se vendar ne sme. Ga. Cukrov je povprečna gospa, ki hodi na živilski trg med službo, razume tegobe nezaposlenih, saj samo z 6 urami dela v državni službi težko shaja mentalno in fizično v življenju.
    Tak način izaržanja je neprimeren za ministra Židana. V sedanjem času se moramo pogovarjati lepo in pozitivno.
    Še posebej se morajo lepo pogovarjati tisti, ki so jim njihovi predhodniki pobijali sorodnike, starše in prijatelje. Dokler potomci pobitih ne bodo razumeli, kako se morajo obnašati s pritajeno pozornostjo se pač mi (prosto po Židanu) z njimi ne bomo družili.
    Tako stanje duha je pravnikom sistematično privzgojil g. Bavcon Varuh ponočnih sprehajalcev in morilcev.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!