Enakost pred zakonom je eden temeljnih postulatov vsake pravne države, toda pri nas smo tudi tu izjema. Zakaj to trdim?
Leta 2021 je Klementina Prejac, celjska tožilka, zavrgla kazensko ovadbo takratnega notranjega ministra Aleša Hojsa, zoper Alojza Breznika, ki je o Alešu Hojsu zapisal, da je »pes, ki ga je treba likvidirati«. Precej neposredna grožnja državljana notranjemu ministru torej. Logično je, da je Aleš Hojs vložil zahtevo za pregon Alojza Breznika, zaradi neposredne grožnje po 135. členu Kazenskega zakonika.
Tožilka Klementina Prejac je odločila, da ne gre za kaznivo dejanje grožnje, saj da mora biti »grožnja take intenzitete, da je pri drugemu objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje….ne zadošča pa subjektivna prestrašenost ali vznemirjenost oškodovanca«. Na tej točki je nujno potrebno povedati, da odločitve tožilstva po takratnem zakonu ni preverjal nihče.
S takim stališčem se je težko strinjati, zato smo v tretji Janševi vladi spremenili 169. člen Zakon o državnem tožilstvu, s spremembo pa določili, da mora vsako odločitev tožilca preveriti vodja tožilstva ali senat tožilcev, odvisno od teže domnevnega kaznivega dejanja.
Nekaj časa za tem je Urban Purger na Twitter profilu, danes X, naredil preizkus enakih kriterijev tožilcev do vseh državljanov, tudi politikov. Na takratnem TW profilu je objavil popolnoma enak tekst kot Alojz Breznik, le da je ime Aleša Hojsa zamenjal s Tanjo Fajon.
In glej ga zlomka, na predlog Tanje Fajon, ga je obiskala policija, ki ji je razložil, da nima nobenega namena streči po življenju Tanje Fajon, le da je naredil preizkus ali bo tožilstvo ravnalo enako, kot je ravnalo v primeru Aleša Hojsa. Policija je s tem seznanila tudi tožilstvo in tožilec Jože Čeru je bil s tem torej seznanjen. A glej ga zlomka, ocenil je, da gre v primeru Urbana Purgerja za sum storitve kaznivega dejanja po istem 135. členu Kazenskega zakonika, torej za grožnjo.
Morda se sprašujete zakaj o tem pišem in kakšno povezavo ima to z »Golobnjakom«. Seveda jo ima in to zelo veliko. V »Golobnjaku« so namreč takoj po nastopu mandata sprejeli »Zakon za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike, ter zagotavljanje spoštovanja pravne države«. V njem so med drugim spremenili 169. člen Zakona o državnem tožilstvu, tako da odločitev tožilca ponovno ne preverja nihče, ne glede na to kaka je.
| Nad odločitvijo tožilca po spremembi zakona, ki so jo uveljavili v »Golobnjaku« ni nikogar več, nad njim je le Bog in plavo nebo. |
Tako stanje je naravnost absurdno. Tožilska zakonodaja je imela vse do leta 2011, pa tudi tista iz nekdanje juge, določilo, da odločitev vsakega tožilca preverja ali vodja tožilstva, za lažje oblike sumov kaznivih dejanj ali pa senat treh tožilcev za hujše oblike kaznivih dejanj, kar je povsem normalno in tudi logično. Leta 2011, pa je takratni minister Aleš Zalar z zakonom popolnoma izenačil položaj sodnikov in tožilcev, kar je katastrofalna napaka.
Primer Aleša Hojsa in Tanje Fajon, o katerem pišem zgoraj, je tipičen primer, ko ob popolnoma enakem dejanju tožilec lahko odloči, da gre za kaznivo dejanje ali pa ne, čeprav sta bili dejanji enaki, osumljenca pa oba politika.
Nad vsako odločitvijo prvostopnega sodnika je višje sodišče, pa Vrhovno sodišče RS, Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice. Vsako odločitev prvostopnega sodnika lahko torej preverijo kar štiri instančna sodišča, ki jo lahko razveljavijo, razsodijo drugače ali vrnejo v ponovno sojenje.
Nad odločitvijo tožilca po spremembi zakona, ki so jo uveljavili v »Golobnjaku« ni nikogar več, nad njim je le Bog in plavo nebo.
Seveda so v »Golobnjaku« natanko vedeli za kaj so to storili. Seveda so imeli v mislih večino politično levo usmerjenih tožilcev, ki bodo prevzemali primere, ki gredo pripadnikom »Golobnjaka« v škodo in jih bodo na ta način oprali vsake krivde.