TRIJE STEBRI NA KATERIH TEMELJI VSAKA DEMOKRATIČNA DRŽAVA
Če ste kdaj gradili hišo, ste gotovo najprej naredili dobre temelje. Jasno je namreč, da bo hiša stabilna in dobro stoječa le, če ste naredili res dobre temelje, zato pri temeljih gotovo niste varčevali.
Vsaka demokratična država je tudi neke vrste hiša, ki ima prav tako temelje. Temelje države predstavljajo trije veliki in med seboj neodvisni sistemi. Imenujejo se zakonodajna, izvršilna in sodna oblast. Ti trije temelji so med seboj neodvisni, v okviru zakonov delujejo samostojno in neodvisno, toda eden brez drugega ne morejo, eden drugega pogojujejo in tudi omejujejo. V praksi gre za Državni zbor RS (zakonodajna veja oblasti), Vlado (izvršna veja oblasti) in sodišča (sodna veja oblasti). Med njimi je vzpostavljen sistem zavor in ravnovesij.
Ljudstvo izvoli poslance v Državni zbor, ti sprejemajo zakone, imenujejo vlado in razrešujejo predsednika vlade in ministre in imenujejo sodnike. Vlada izvaja zakone. Sodišča pa sodijo v skladu z zakoni, ki jih sprejema Državni zbor, sodijo seveda lahko tudi poslancem in članom vlade, kot tudi sodnikom samim.
Ljudstvo nima pravice razreševati poslancev, le voli jih lahko vsaka štiri leta, poslanci lahko kadarkoli razrešujejo člane vlade in imenujejo nove. Sodnikov pa nikoli ni mogoče razrešiti, imajo namreč trajni mandat do konca njihove delovne kariere.
Vsi trije temelji države so zelo pomembni, če katerikoli od njih ne dela ali slabo opravlja svoje delo, je to popolnoma enako, kot da se vam zaradi slabih temeljev na enem ali več vogalih pogreza hiša, ki se zato lahko tudi poruši.
V nadaljevanju pa se posvetimo le sodni veji oblasti. Sodniki v takem sistemu morajo soditi pošteno, zlasti pa v skladu z zakoni. Če je posameznik obsojen na prvi stopnji, se lahko pritoži na višje sodišče, ki lahko sodbo razveljavi in jo pošlje v ponovno sojenje ali odloči drugače. Če tudi v tem primeru ni zadovoljen z odločitvijo višjega sodišča, se lahko pritoži na Vrhovno sodišče, ki lahko sodbo potrdi, razveljavi, vrne v ponovno sojenje ali odloči drugače. Če posameznik tudi s tem ni zadovoljen se lahko pritoži še na Ustavno sodišče, ki pa odloči le o tem ali je sojenje potekalo v skladu z ustavo in zakoni, sodbo lahko torej potrdi ali razveljavi in zahteva ponovno sojenje. Če posameznik tudi s tem ni zadovoljen se lahko pritoži še na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki pa je zadnja instanca v sistemu sodstva.
Za konec pa si poglejmo še nekaj številk. Leta 2022 je bilo na ESČP iz Slovenije poslanih 278 pritožb v letu 2023 pa že 978 pritožb ali 4,62 pritožbe na 10.000 prebivalcev, evropsko povprečje pa je 0,41 pritožbe na 10.000 prebivalcev.
Te številke lahko pomenijo le eno. Namreč to, da ljudje z odločitvami naših sodišč niso zadovoljni zato tako masovno iščejo pravico na ESČP ali če povemo še nekoliko bolj poenostavljeno. Eden od temeljev naše države (sodna veja oblasti) je očitno precej slab, seveda pa je vprašanje, če sta ostala dva temelja (zakonodajna in izvršna veja oblasti, torej Državni zbor in vlada) kaj dosti boljša.
POLICISTE SILIJO V TO, DA SO TAKSISTI ILEGALNIH MIGRANTOV
Vse kaže, da je na vprašanje, zapisano v naslovu tega prispevka, mogoče odgovoriti pritrdilno. Več virov iz policije me je, zadnje dni preteklega leta, opozorilo na dve domnevni nepravilnosti, ki sta posledica naročil policijskih šefov, izvajati pa jih morajo policisti. Vse kaže, da ne gre za lokalne policijske šefe ampak za tiste na najvišjem nivoju policije in notranjega ministrstva.
Ilegalne migracije so pravno gledano urejene na nivoju EU, zakonsko tudi na nivoju Slovenije, na tem področju pa se uporabljajo tudi mednarodni sporazumi, zlasti s sosednjimi državami. Če policisti primejo ilegalnega migranta, ki nezakonito vstopa v Slovenijo, takih primerov je bilo preteklo leto nad 45.000, so dolžni ugotoviti od kod prihaja, sploh pa iz katere države je vstopil v Slovenijo. Seveda v večini primerov, gre za ilegalne migrante, ki so v Slovenijo vstopili iz Hrvaške. Kar se tiče naše regije, je to področje od Rogatca preko Rogaške Slatine in Podčetrtka do Bistrice ob Sotli. Če policisti ugotovijo, da ilegalni migrant prihaja iz sosednje Hrvaške, ga morajo vrniti Hrvaški policiji, saj tako veleva zakonodaja in mednarodni sporazum s to državo. Toda tako naj bi bilo vse do lanskega leta, ko pa policisti takega preverjanja naj ne bi opravljali več ampak naj bi odigrali le neke vrste taksi službo na stroške države in ilegalnega migranta preprosto odpeljejo v Azilni dom v Ljubljano.
Azilni dom v Ljubljani s svojimi izpostavami je namenjen tistim ilegalnim migrantom, ki zaprosijo za mednarodno zaščito ali azil. Sprejme lahko okoli 350 oseb. Te osebe naj bi bile v Azilnem domu dokler traja postopek za pridobitev mednarodne zaščite oziroma azila. Toda v praksi sploh ni tako. Ilegalni migranti seveda razmere poznajo in v Azilnem domu v Ljubljani, ki ga imenujejo »kamp« govorijo v superlativih, češ da je to »zelo dober kamp«. V resnici pa se tu dobro najedo in naspijo, takoj za tem pa iz Azilnega doma pobegnejo v smeri Italije zlasti pa Avstrije. Prav na tej točki pa naj bi po novem veljala tudi nova praksa. Če jih naši policisti kje na poti do meje z Avstrijo ali Italijo ali na meji primejo, jim morajo predlagati, tako moji sogovorniki, da naj ponovno vložijo prošnjo za mednarodno zaščito ali azil in na stroške države Slovenije jih seveda ponovno peljejo, v vlogi taksistov, v Azilni dom v Ljubljani.
Seveda so policisti v takih razmerah nezadovoljni, saj se zavedajo katere naloge v zvezi z ilegalnimi migranti bi morali opravljati, a nezadovoljni pač morajo opravljati naloge taksistov ilegalnih migrantov, račun pa seveda plačamo vsi davkoplačevalci.
Točnejše podatke, oziroma številke, o vsem tem bomo dobili v kratkem času, saj je poslanec Državnega zbora iz Rogatca Anton Šturbej, ta problem očitno tudi zaznal in je na to temo postavil dve poslanski vprašanji notranjemu ministru Boštjanu Poklukarju.