Današnja tragedija na Policijski postaji v Krškem, v kateri je mlad policist, kot poročajo mediji, po nesreči ustrelil in smrtno poškodoval svojega najboljšega prijatelja, me je ne le pretresla, temveč je moje misli usmerila v leta 1974 – 1977.
Ne znam si predstavljati trpljenje staršev in svojcev pokojnega policista, prav tako pa si ne znam predstavljati dosmrtnega trpljenja policista, ki je svojega prijatelja po nesreči ustrelil. Z vsemi pa globoko sočustvujem.
Kot rečeno so moje misli, ob tej novici zajadrale, v leto 1975. Takrat sem bil policist na Policijski postaji v Celju, toda ne tisti pravi policist, ki bi končal Kadetsko šolo za miličnike, končal sem namreč gimnazijo, temveč policist prometnik zadolžen le za usmerjanje in nadzor prometa, seveda brez službene pištole.
Ne glede na to pa so se med menoj in tistimi pravimi policisti spletla prava prijateljstva, nekatera trajajo še danes. Več ali manj so takrat to bili policisti stari med 17 in 19 let, kot jaz (Kadetska šola je bila triletna in tisti, ki so tja šli s 14. leti so bili ob zaključku šolanja stari 17 let). Pravi »kavbojci« so bili s pištolami, mnogi so se tako tudi vedli in nič posebnega ni bilo, če je kje na policijski postaji padel tudi kak nenačrtovan strel iz pištole. Eden takih je v drugem nadstropju stavbe na Gregorčičevi 3 v Celju (danes je tam uprava zdravstvenega doma Celje) na srečo zgrešil tudi mene.
Toda izgubiti najboljšega prijatelja je nekaj izjemno hudega sploh za dvajsetletnika. Niti toliko še nisem bil star, ko sva z mojim najboljšim prijateljem Dušanom Kušarjem (letnik rojstva 1955, kot jaz), ta pravim policistom v Celju, doma iz okolice Lovrenca na Pohorju (Puščava), 30. 04. 1975 ponočevala v nočnem baru v takratnem hotelu Celeia v Celju. Lokal sva zapustila okoli 02. ure 01. 05. 1975. Dušan je vztrajal, da se bo odpeljal domov, jaz pa sem mu svetoval, da naj tega ne stori, saj sva kar nekaj popila. Obveljala je njegova, zato sem šel z njim in peljal me je do mojega doma v Zrečah, nakar sva se poslovila in on je pot nadaljeval do Lovrenca na Pohorju. Niti slutil nisem, da je to najino zadnje srečanje.
Sledilo je nekaj prostih dni takoj zanj, kot zame. Dne 05. 05. 1975 sem policijsko službo nastopil ob 05. uri. Dušan Kušar pa bi jo moral ob 07. uri. Dežurni Ivan Brinovšek mi je povedal, da je Dušan Kušar umrl v prometni nesreči v kraju Morje pri Framu blizu Maribora zgodaj zjutraj 05. 05. 1975, ko se je peljal v službo. Skoraj sem se sesedel, a vendarle zbral toliko moči, da sem prišel do prometne pisarne. Dežurni mi je dal tudi pisno obvestilo policije v Mariboru o njegovi smrti (še danes ga imam shranjenega). Nisem in nisem mogel verjeti, zato sem poklical mrtvašnico v Mariboru, kjer so mi vest potrdili.
Pogreb Dušana Kušarja je bil 07. 05 1975 na pokopališču v Lovrencu na Pohorju. Ogromna množica civilistov in policistov se je zbrala na njegovem pogrebu. Seveda tudi jaz. Bil sem v policijski uniformi, tako kot drugi policisti. Stal sem neposredno za svojci ob odprtem grobu v skrajnem zgornjem desnem delu pokopališča. Nič ni pomagalo, v uniformi sem jokal kot otrok.
Toda tisto najpomembnejše, ob odprtem grobu Dušana Kušarja sem sam pri sebi, pa tudi pokojnemu najboljšemu prijatelju obljubil, da bom njegov grob obiskoval dokler me bodo nesle noge in dokler bom to lahko fizično počel. No letos sem obljubo izpolnil že 47-ič. In še jo bom, dokler bom lahko.