Pri delu v Vladi RS, kot pred tem, v času treh poslanskih mandatov, sem se pogosto srečeval s vprašanjem, bolje rečeno s “strokovnimi utemeljitvami”, ki to seveda niso, da mora ali Državni zbor nekaj preprosto potrditi brez razprave ali da mora Vlada RS nekaj sprejeti in da nima niti pravice do razprave o tem. Čista neumnost torej, zakaj bi moral poslanec v nasprotju s svojo voljo (ustavna pravica) glasovati za nekaj, za kar misli, da ni prav? In zakaj bi morala ministrica ali minister, na Vladi RS glasovati za nekaj, za kar misli, da ni prav? Poglejmo nekaj praktičnih primerov.
Poslanci so po ustavi popolnoma neodvisni pri glasovanju, nihče nima niti najmanjše pravice, da bi vplival na glasovanje poslanca, tako Ustava RS. Toda v času treh poslanskih mandatov, mi je sodna veja oblasti, zlasti Sodni svet, venomer dopovedovala, da pri imenovanju sodnikov pač moram vedno in povsod slediti le njihovi in ne moji volji, koga bom podprl za sodnika in koga ne. Oprostite popolnoma neustaven pritisk na poslanca in nič drugega. Resnici na ljubo, poslanci v večini sledijo predlogom Sodnega sveta, toda v kaj takega jih ne zavezuje prav nič.
Podobno se dogaja na Vladi RS. Pogosto opažam trditve, da Vlada RS pač mora potrditi to ali ono, pa naj si gre za imenovanja tožilcev ali pa za potrjevanje različnih poročil različnih organov. Zakaj naj bi Vlada RS nekaj morala storiti, če na to nima nobenega vpliva? Popolnoma nerazumno.
Te dni so naši dominantni, seveda levi mediji polni kritik Vlade RS, ki naj ne bi potrdila števila vpisnih mest na posamezne fakultete v prihodnjem šolskem letu. Oglašajo se rektorji univerz, oglašajo se dekani, oglašajo se seveda levi politični aktivisti, kot tudi leve politične stranke. V en glas obsojajo Vlado RS, ki razreza vpisnih mest na fakultete naj ne bi potrdila pravočasno. Toda poglejmo si nekaj dejstev v zvezi s tem:
- Gre za strateško pomemben dokument, ki pa ga šolsko ministrstvo ni pripravilo pravočasno, da bi lahko bil po poslovniku vlade obravnavan na pristojnih odborih in za tem na Vladi RS. Dokument je vlada prejela tik pred sejo vlade in nihče se ni mogel seznaniti z dokumentom.
- Vlada RS dokumenta ni zavrnila, kot vam lažejo, ampak ga sploh ni obravnavala, ker je postopek jasen, najprej sprejem na odboru vlade (česar ni bilo) šele nato na seji vlade.
- Ob predpostavki, da dokumenta na zadnji seji vlade ni poznal nihče, je povsem jasno, da ga morajo člani vlade najprej prebrati in šele nato odločati o njem.
Sicer pa nekaj splošnih ugotovitev v zvezi s tem dokumentov, brez kritike dokumenta, ki ga vlada ni obravnavala.
- V Sloveniji imamo fakultete, ki producirajo premalo diplomantov, ki bi lahko takoj dobili službo (obe medicinski fakulteti), hkrati pa imamo fakultete, ki producirajo popolnoma nezaposljive diplomante, ki ne najdejo službe ampak so po diplomi na zavodu za zaposlovanje na socialni pomoči države.
- Država je plačnik števila študentov na posameznih fakultetah, zakaj torej država ne bi smela povedati, katere programe bo plačevala v večji meri in katere bo plačevala v manjši meri.
- Dekani fakultet in rektorji univerz v tem kontekstu glede na število profesorjev pač ne morejo biti kriterij koliko študentov bomo vpisali na katero fakulteto. In prav to s svojimi javnimi nastopi sedaj želijo.
- Oglašajo se tudi bivši in sedanji profesorji, ki trdijo (Pavle Gantar), da vlada pač ne more predvidevati, katera znanja bodo za zaposlitev potrebovali bodoči diplomati čez pet ali šest let. Bistroumna ugotovitev vredna butalske nagrade, kot da bi pa profesorji vedeli kaj poučujejo in da bodo točno to potrebovali diplomanti, čez pet ali šest let.
Kakorkoli že tudi ta primer, torej primer dokumenta s katerim država pove katere programe na fakultetah bo financirala v večji in katere v manjši meri, in ves kokodak in kokodajs v zvezi s tem je primer tipičnega levega političnega aktivizma in nič drugega.
Zelo dobro napisano. Se v celoti strinjam. Z eno pomankljivostjo. To bi morali narediti že 20 let nazaj. Kot študent (35 let nazaj) nas je študiralo približno 30% generacije in končalo študij kakih 15%, Kako je pa danes. Čez 90% jih gre študirati.
Sramota za državo, da financira študiranje, potem pa ti diplomiranci, ki ne bodo nikoli dobili dela v svojem poklicu, delajo za blagajno v kakšnem velikem nakupovalnem centru ali pa na tekočem traku v proizvodnji. Kakšna potrata tudi mojega denarja. Samo da se bogatijo in debelijo fakultete.
Omejitev bi morala veljati za vse družboslovce (FDV, FF, Fak. za javno upravo in podobne).
Še en komentar na potrjevanje različni papirjev. Če je potrjevanje papirja samo formalnost, zakaj je sploh potrebno? Zakaj zavlačevanje časa? Vsako potrjevanje po mojem mnenju predvideva, da je tisti ki potrjuje seznanjen s tem in se s tem strinja.
Vsekakor je tema zadela v srce levičarjev. Mimogrede, koliko je takih študentov končalo v Rogu ali na Metelkovi?
Po logiki levičarjev, najbolj rabimo diplomante FDV, najmanj pa diplomante MF, račumalništva, strojništva in elektronike.
Zagotovo se ni zgodilo prvič, da je birokracija kakega ministrstva prepozno predložila gradivo, ki bi ga “rutinsko” moralo obravnavati pristojno delovno telo vlade ter nazadnje brez ugovora in nezainteresirano spustiti skozi tudi ministrska ekipa. Aktualna vlada se tokrat ni odzvala nezainteresirano rutinsko, kar je izzvalo vsesplošen glasen revolt vpletenih in zainteresiranih ter še več nezainteresiranih in nepristojnih.
A problema, ki sta prišla na plan, sta kar dva.
Prvi, ki ga omenja tudi avtor, je pričakovana rutinska ter samoumevna lojalna podpora poslancev ali celo članov vlade, kadar o kakem gradivu že pred njimi pooblaščeno, kompetentno in odgovorno odloča pristojni organ načeloma avtonomne sodne veje oblasti ali pristojni organ načeloma avtonomne univerze. Najbrž gre za sistemsko napako, ki po nepotrebnem postavlja poslance ali ministre v samoumevno podrejen položaj, kadar se prostovoljno podredijo načelu “zdrave pameti” in spoštovanju strokovnih oz. profesionalnih kompetenc. Ali pa jih izpostavlja kot samopašne “motilce”, ki s svojim razumevanjem popolne samostojnosti in neodvisnosti pri odločanju zgolj povzročajo nepotrebne dodatne zaplete in težave.
Drug problem je zahtevnejši in tehtnejši, saj zadeva kratkoročni in dolgoročni razvoj šolstva in visokega šolstva še posebej. Vselej negotova in dinamična razmerja med razmerami in okoliščinami na trgu potreb po kvalificirani delovni sili ter med programskimi zmogljivostmi šol in univerz, ki morajo streči kratkoročnim in dolgoročnim razvojnim možnostim in ciljem ter se čim bolj izogibati izobraževalnim “mrtvim rokavom”, iz katerih prihajajo nezaposljivi ter potencialno nezadovoljni in nezadoščeni ljudje.
Popolnoma jasno in gotovo je, da tega akutnega sistemskega izobraževalnega, kadrovskega in družbenega problema ni mogoče ustrezno razrešiti v nekaj dneh ali tednih, brez ustreznih neodvisnih raziskav in analiz ter brez sodelovanja vseh znanstvenih in akademskih intelektualnih zmogljivosti na tem področju in brez aktivnega sodelovanja vseh pristojnih in nujno sodelujočih ministrstev. Je pa “veliki pok”, ki je ob tej začasni odložitvi samoumevno rutinskega prikimavanja vlade nastal, nemara zadnja nujna spodbuda za bistveno drugačno, strateško bistveno bolj utemeljeno in razvojno usmerjeno ravnanje na področju razvoja kadrov, ki so in bodo najdragocenejše bogastvo RS v prihodnosti. Vsak strateško in razvojno nerazumno, neodgovorno ter nepošteno dejanje pristojnih znanstvenih, visokošolskih in raziskovalnih ustanov ter vlade in pristojnih ministrstev na tem področju je razvojno nedopustno in škodljivo.