Zaton policijskega sindikalizma in vzpon političnega aktivizma

Tisti, stari tam nekje nad 50 let, vsaj približno vemo, kako je bilo s sindikalizmom v času juge. Krompir, zelje, repa in še kaj za ozimnico po nižjih cenah, pa kakšen sindikalni piknik in to je to. Takšni so bili sindikati nekdanje juge. Po osamosvojitvi Slovenije se je zdelo, da prihaja čas pravih sindikatov zahodnega tipa, ki se resnično borijo za pravice delavcev. Njihovo število se je množilo, kot gobe po dežju.

Eden prvih novodobnih sindikatov je bil Policijski sindikat Slovenije (PSS). Kar nekaj nenavadnega, a hkrati povsem normalnega za demokracije zahodnega tipa. Ne vem več kdo vse je takrat vodil ta sindikat, spomnim se le dveh njihovih takratnih funkcionarjev. Eden med njimi je bil Zdravko Melanšek, drugi pa Maks Rakuša. Precej močan sindikat je to bil v tistem času. Mislim, da leta 1993, so organizirali prvo resno stavko policistov in varnost je bila resno ogrožena. Reagirala sta vlada in Državni zbor in po hitrem postopku sta policijsko stavko omejila do te mere, da policisti resno stavkati ne morejo niti danes.

Leta 1996 je PSS “ustrelil povsem mimo”. Sporočili so namreč, da bodo stavkali in da ne bodo zagotavljali varnosti papežu Janezu Pavlu II., ki je takrat napovedal obisk v Sloveniji. Tudi sam sem se takrat močno angažiral in skupaj s skupino sodelavcev smo tok dogodkov obrnili v obratno smer. Policisti so obrnili hrbet svojim sindikalnim šefom. Ne glede na to, pa je sledilo s sindikalnim delom močno zaznamovano obdobje. Dobrih pet let pred letom 2000 sem bil zadolžen za tako imenovano “komuniciranje ” s PSS, kar je v praksi pomenilo taka in drugačna pogajanja. Maks Rakuša in Zdravko Melanšek, sta bila precej trda a realna pogajalca. Mnoge stvari smo rešili v korist policistov, vse pač ne.

Sledil je razkol v PSS. Ostal je stari PSS, od njega pa se je odcepil Sindikat policistov Slovenije (SPS). Za delodajalca seveda dobro, za policiste pač slabo. Več policijskih sindikatov bi nastalo, manj močni bi bili. Čas pa je pokazal svoje. PSS je postal tako imenovani šefovski sindikat, SPS pa policijski sindikat. Šefov v policiji je pač že skoraj več kot policistov – žal.

Ko sem bil v letih 2012/2013 notranji minister sem si iskreno prizadeval za korekten dialog z obema sindikatoma, torej PSS in SPS. Nenazadnje sem bil policist nekaj manj kot 30 let in če jih je kdo skušal razumeti sem bil to jaz. A ni šlo. PSS je bil skrajno radikalen in nekorekten, SPS pa veliko manj. To je bil čas nastajanja nove policijske zakonodaje in mnogi predlogi SPS so bili vneseni v zakon in še danes koristijo vsem policistom.

Posebej v čast si štejem, da smo takrat v novo policijsko zakonodajo vnesli določilo, da je za nekatere (ne vse) policiste potrebna višješolska izobrazba in to z letom 2016. Jasno mi je bilo, da bo to za te policiste pomenilo štiri plačilne razrede višjo plačo. Tega sem vesel. Res pa je, da smo takrat predvidevali, da bo tega deležno nekaj več kot polovica policistov, realnost pa je pokazala, da so bili tega deležni vsi policisti in njihove plače so se (tudi zaradi drugih razlogov) povečale za več kot 40 odstotkov.

Ko sem PSS pred dnevi na to opozoril, so mi odgovorili naslednje: “Ne drži. Zapuščina vašega zakona je bila da so policisti ob premestitvi iz V. v VI. Tarifni razred večinoma izgubili od 1. do 3. PR (-12% plače), redki so ostali na 0 ali so dobili 1. plačni razred”. Ste razumeli to “butalščino” PSS? Statistika je jasna policisti imajo danes več kot 44 % višje plače kot leta 2012, ko sem bil minister in ko smo sprejemali to zakonodajo. Tako povišanje plač seveda ni v celoti moja zasluga. Situacija pa je vseeno povsem jasna. Zakonodaja ki sem jo predlagal in je bila sprejeta, naj bi približno polovici policistov prinesla 4 plačilne razrede višjo plačo, moji nasledniki pa so jo dodelili vsem policistom, 2 plačilna razreda pa so “izpogajali” sindikalisti. Še butalci so bili bolj pametni, kot sindikalisti PSS.

Se je pa PSS oglasil še pred dnevi. Ponovno je dokazal, da je sindikat policijskih šefov in ne sindikat policistov. Po sodbi Upravnega sodišča v Novi Gorici so “odločno zahtevali vrnitev šefa NPU Muženiča na čelo NPU”. Tega ni zahtevalo  niti sodišče. Sodišče je zahtevalo zgolj in samo ponovno presojo o pravnih osnovah razrešitve Muženiča. Lepo vas prosim, PSS zahteva vrnitev odstavljenega šefa NPU na mesto šefa NPU. Desetine policistov je bilo zaradi različnih razlogov v preteklih letih odpuščenih iz policije. Mnogi so tožbe tudi dobili. Ste že kdaj slišali, da so se v PSS zavzeli za policista “Jožeta” ali “Janeza” in so od policijskih šefov javno zahtevali njegovo takojšnjo vrnitev na mesto policista? Čestitke funkcionarjem PSS, ki je še enkrat dokazal, da ni “policijski” ampak “šefovski” sindikat. Pa ne le to. PSS opušča sindikalizem in se gre politični aktivizem.

Še ena podrobnost. Naša zakonodaja določa obveznost, da mora delodajalec od plače delavca odtegovati sindikalno članarino in jo nakazovati posameznemu sindikatu. Kaj podobnega boste našli le redko kje. Še več naša zakonodaja določa, da mora delodajalec plačati določeno število ur za delo sindikalnih funkcionarjev. Leta 2012 je bilo to za oba policijska sindikata nad 150.000 ur ali več kot 70 policistov je lahko celo leto delalo za oba sindikata in nič za policijo. Taki sta bili pogodbi s PSS in SPS, res pa je, da teh ur niso nikoli izkoristili v celoti. Koliko učiteljev Štrukljevega sindikata plačujemo na ta način, pa niti ne vem.

4 komentarji

  1. Več kot zadovoljni so v PSS, saj se vi kot
    “Šef” obremenjujete z njimi. Vsaj to so govorili stari sindikalisti.

  2. Sindikati v javnem sektorju so vecinoma ( po mojih izkusnjah) vodeni s strani ljudi na nacin kot leve politicne stranke – pod pretvezo borbe za malega cloveka, krepijo moc elit. Ukvarjajo se stvarmi, ki vodo vzbudile medijsko pozornost in to na nacin, ki le redko prinese pozitivne premike za tiste, ki jim pri placi trgajo clanarino.

  3. O naših policistih se da marsikaj zapisati. Tako pozitivno kot negativno. Toda v zadnjih sedmih mesecih se niso ravno pozitivno izkazali. Dobro vemo da smo bili in smo še v globoko v Covidu 19 in da je vlada sprejela ustrezne zdravstvene ukrepe med njimi tudi prepoved zbiranja določenega števila ljudi na malem prostoru.
    In kaj je sledilo- komunistična drhal je vse vladne ukrepe ignorirala in veselo iz petka v petek kolesarila in ogrožala zdravje vseh Slovencev.
    Kaj pa policija- kljub temu, da petkovi protesti niso bili ustrezno prijavljeni jih je policija”božala” in jim celo usmerjala promet, da so lahko proti vsem prometnim predpisom kolesarili in grozili ter pljuvali proti trenutni vladi g.JJ. To je samo eden izmed mnogih “obrazov” KOMUNISTIČNE države EU.

  4. Tako, kot v podjetjih, se dogaja tudi pri policistih. V podjetjih je večina velikih sindikatov podpirala divje lastninjenje. Je bila v službi večine leve politike, tajkunov, plenilcev. Polna usta so jih bila floskul “za delavske pravice”, v resnici so bili proti delavcem. Delavci so plačevali članarine, od tega pa dobili pred prazniki kašno pisalo, čepico ali koledarček. In to je bilo to. Redki sindikalisti so se borili za delavce. Ti so imeli v podjetjih velike težave. Poznam kar nekaj sindikalistov.
    Eden izmed tistih, ki sem jih poznal…Delal je v podjetju. Kadarkoli bi moral kaj konkretnega narediti se je priliznil šefom in že je bilo delo razporejeno drugam. Sam sem bil zadolžen za veliko zadev. Med drugim, sem mu napisal navodilo glede organizacije dela. Kljub višji izobrazbi ni naredil kar bi moral. Zadevo zgolj prepisati v uradni dokument. Večkrat me je poklical po telefonu, da bi se oglasil pri njemu, mu pomagal zadevo prepisati, urediti, a sem ga vedno zavrnil…Zakaj? Ker je bilo to njegovo delo in ker je bil lenuh, ker je bil aroganten, ker je bil vzvišen, ker je bil manipulativen, ker je bil lažniv, ker je bil povzpeten, ker je bil poniževalen. Skratka, ker je bil član Svobodnega sindikata, hkrati pa tudi globoko podvržen LDS – v času Drnovška in JE MISLIL, DA LAHKO POČNE KAR GA JE VOLJA. Pa še dobro je bil plačan. Stranka LDS je bila takrat še močna, zelo vplivna, se ve.
    Po več letih udobja in njegovega manipuliranja se je odločil, da mu tudi to ni dovolj. Prijavil se je za “regijskega šefa” sindikata. Pod njegovim vodstvom so se dogajale čudne stvari. Tako čudne, da so mu močno zadihali za ovratnik. Potegnil jo je bolniško. Spomnim se, da mi je ob tem moj znanec, ki je bil včasih na nekaterih, višjih položajih napisal, da naj bi si ta sindikalist obračunaval več, kot bi si dejansko lahko. Po več letih sem tega bleferja, sindikalista, nazadnje srečal na Zavodu za zaposlovanje….Pristal je tam, kjer bi že zdavnaj moral pristati?!

    V policiji, kolikor spremljam sindikata je, po mojem mnenju – VSAJ EN SINDIKAT “GLOBOKO NAKLONJEN LEVI POLITIKI”. Kar je slabo.
    Ob takih sindikatih mi je vedno šlo in mi še gre, dobesedno na bruhanje. V samostojni Sloveniji sem bil v enem izmed sindikatov. Boril se je za delavce. Ko je vodilni tega sindikata “obrnili ploščo”, spremenil smer toka tega sindikata, sem ta sindikat zapustil – napisal, da odhajam iz sindikata, ker ni več to, za kar je bil ustanovljen. Preveč se je podredil šefom. Nikoli več se nisem pridružil nobenemu sindikatu. Sem se pa desetletja boril, da bi bilo kaj bolje. Sem bil povabljen, da bi se pridružil nekemu sindikatu, da bi profesionalno opravljal funkcijo v njem. Sem zavrnil. Sem imel že preveč drugega dela. Ni se izšlo.

    SINDIKATI?!…”delati v korist ljudi”, se boriti za “delavske pravice” ali pa zgolj poskrbeti za svojo “lastno rit”…TO JE TU VPRAŠANJE. Moj odgovor je ….. večina je GOVORILA, DA SE BORI ZA DELAVSKE PRAVICE, v resnici JE DELALA zgolj in samo “ZA SVOJ ŽEP”…Je bilo tako LAŽJE, ENOSTAVNEJŠE in kar je poglavitno – NAJBOLJ DONOSNO! Adijo pa taki sindikati in sindikalisti.

    Sem poznal tudi – tiste “prave sindikaliste”. Teh je bilo, na žalost, vedno bolj malo.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!