Odhajajo tudi heroji – heroji samostojne Slovenije. Eden takih je bil tudi nekdanji šef ljubljanskih policistov in kriminalistov, ter kasnejši namestnik notranjega ministra Igorja Bavčarja, ministra prve demokratično izvoljene vlade samostojne Republike Slovenije, Milan Domadenik.
Bil je moj sodobnik v policijski službi, sam sem v tistem času vodil uniformirano policijo v Celju on pa je vodil celotno policijo v Ljubljani.
V svoji knjigi “Policist in politik”, ki je izšla pred mesecem dni, sem o tistem času zapisal takole: “Aretacija četverice konec maja 1988 (Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič in Franci Zavrl) in posledice v obliki množičnih demonstracij so takratnima ljubljanskima šefoma milice Milanu Domadeniku in Pavlu Čeliku dovoljevale tudi nasilne posege. Toda to se ni nikoli zgodilo.
Po aretaciji omenjenih je takratno notranje ministrstvo pod vodstvom Tomaža Ertla izdalo sporočilo za medije, katerega bistvo je bilo v tem, da naj bi regijski kriminalisti v Ljubljani tisto jutro aretirali omenjeno trojico, vojaška milica pa naj bi hkrati aretirala oficirja Ivana Borštnerja. Napeto je bilo, vedeli smo, da se dogaja nekaj velikega, da se dogaja nekaj krivičnega in nedopustnega. Toda na veliko presenečenje vseh je tiskovno konferenco sklical tudi Milan Domadenik, šef ljubljanske regijske milice. Stopil je pred kamere in zanikal sporočilo svojih nadrejenih na državni ravni”. Odločen je bil: »Ljubljanski kriminalisti niso aretirali Janeza Janše, Francija Zavrla in Davida Tasiča, to so naredili pripadniki UDBE, ki ne sodijo pod mojo pristojnost. Še bolj napeto je postalo, česa takega do takrat nismo bili vajeni s strani lokalnih ali regijskih šefov. Vedeli smo, da se zadeva ne bo končala dobro, vsaj za Milana Domadenika ne. In se ni. Če se prav spomnim, je bil na tem delovnem mestu le še nekaj ur, morda dni, potem so ga odslovili in poslali v pokoj……Milan Domadenik je v prvi demokratično izvoljeni vladi prevzel položaj namestnika ministra Igorja Bavčarja, nove države samostojne Republike Slovenije”. Takrat sva se prvič tudi osebno srečala in spoznala, saj sem se pridružil ekipi Igorja Bavčarja, kot njegov svetovalec.
Z Milanom Domadenikom sem bil vsa ta leta pogosto v kontaktu. Usoda je najini bolezni soočila tudi leta 1992 v Kliničnem centru v Ljubljani. Tudi kasneje sem ga štel za izjemno dobrega in pronicljivega sogovornika. Kot notranji minister sem ga leta 2012 nazadnje povabil tudi na kosilo. Še danes se spomnim mnogih njegovih besed. Mnoga dejstva, ki jih je takrat navajal so bila zame velika obogatitev in dopolnitev mojega spomina.
Milan lepa hvala Ti za vse kar si naredil za samostojno Slovenijo. Vem, da zaradi epidemije ne morem na Tvoj pogreb. Vem pa tudi to, da bom po epidemiji obiskal Tvoj grob in Ti prižgal svečko. Počivaj v miru.
V nekdanji Jugi sem se srečal z dvema gospodoma, ki sta delala na različnih področjih. Eden je bil šef za gospodarski kriminal na takratni UJV. Delal sem v velikem, močnem podjetju. Direktor tega podjetja je, s komunističnimi priskledniki vladal, ustrahoval, poniževal vse, ki se niso strinjali z njim. Kradli so, glede kraj pa dolžili nedolžne.
Tako so se lotili še mene. V soočenju s šefom za gospodarski kriminal, mi je le ta priznal, da “barabe” v podjetju ščiti visoka politika. Če bo ukrepal na lastno pest, bo letel s položaja. Pošteno z njegove strani se mi je takrat zdelo, da je priznal. Prvič, da imam prav in drugič, da je nemočen. “Komunistični barabini” z direktorjem niso bili nikoli kaznovani. Po desetletjih plenjenja so umrli.
Drugič. Srečal se se s predsednikom senata. Še Juga. To isto podjetje – zgoraj opisano – me je vrglo na cesto. Podjetje je najelo znanega celjskega odvetnika. Po prvi obravnavi sem stal pred trgovino Trim in gledal izložbo. Predsednik senata je, po obravnavi, pristopil do mene in me opozoril, da so ga zamenjali. Ni jim bil po godu. Dejal je, da me opozarja zato, ker se bo po njegovem odhodu vsulo po meni. Zahvalil sem se mu in mu obljubil, da bom kljub temu šel do konca. Bom pač dokazal, kako gnilo je sodstvo. Ogovoril mi je, da mi čestita, da ceni moj napor, da sem tako hraber….in, da me je zgolj opozoril, kaj nameravajo. Dolga leta smo se tožili. Končna ugotovitev – “ENA SAMA VELIKA LAŽ SODIŠČA” – da so vse moje priče lagale. Nobenih dokazov za take trditve ni bilo. Nasprotno. Znani odvetnik, ki je zastopal podjetje, je na sodišču vpil, da če sem bil tako hraber, da sem počel vse kar mi je bilo očitano, da naj bom še toliko hraber in vse to priznam. Odgovoril sem mu – KAKO NAJ PRIZNAM NEKAJ KAR NE OBSTAJA, KAR STE SI IZMISLILI – če pa v to verjamete, pa mi dokažite. Problem je nekaj dokazati, kar ne obstaja. Obravnave – “ena sama farsa” do konca.
Tretjič. Je bila že samostojna Slovenija. Tožil sem se s kriminalcem – direktorjem d.o.o. Ob tem pa sem se ga lotil tudi preko delovne inšpekcije, tržne inšpekcije, sdk, policije. Ob soočenju s tržnim inšpektorjem mi je le ta dejal, da sem se direktorja lotil ravno pravi čas, ko še ni mogel uničiti dokazov. In nadaljeval, da če bi temu direktorju že on sam, kot tržni inšpektor nabil kazni, ki bi mu jih moral, bi lahko podjetje zaprl. In dodal, da tako pač ne gre, se ne da….. Povedal je, da so imeli skupni sestanek, delovna inšpekcija, tržna inšpekcija, sdk, krim. policija. Na sestanku so premlevali kako s tem, se odločili skupaj….Po dolgoletnem mrcvarjenju na sodišču – končni epilog moje tožbe – prejeta odškodnina zaradi nesorazmerno dolgega trajanja postopka.
Večina tistih, ki so bili povezani v postopkih – omenjeno zgoraj, je že pokojna.
Napisal sem na hitro, na kratko, po spominu.
Že trije gospodje, ki jih zgoraj omenjam – šef UJV, predsednik senata, tržni inšpektor – so, v tistem času, bili hrabri – so priznali kako s temi zadevami – potegnili tudi kakšno potezo do te mere, da so ostali predvsem “celi”.
Da narediš nekaj kar je, v tistih časih, spoštovani gospod Milan Domadenik – pa si zagotovo heroj. Heroj samostojne Slovenije .
Naj počiva v miru.