Demokratični predsedniki, diktatorji in piškotarji

Ko slišite besedno zvezo »predsednik države« ali »predsednik vlade« vam je jasno, da gre za nekoga, ki je demokratično izvoljen na splošnih demokratičnih volitvah države, ali je z demokratičnim glasovanjem z večino glasov izbran v nacionalnem parlamentu. Do tu vse v redu. Ko pa slišite besedo »diktator« seveda takoj pomislite na nekaj nedemokratičnega, po možnosti nasilnega, na nekaj kar pomeni, da si je nekdo oblast prisvojil, lahko z nasiljem ali brez njega, vsekakor pa »diktator« ni bil izvoljen na splošnih volitvah države ali ni bil z večino izbran v nacionalnem parlamentu. Tako naj bi bilo po nekih splošnih demokratičnih pravilih.

Toda, ko standarde o tem, kdo je »diktator« in kdo »demokratično izvoljen predsednik«, postavljajo novinarski »piškotarji« (njihovo vlogo je 17. 10. 2014  v  Financah 202/2014 odlično opisal dr. Blaž Vodopivec) nastane popolna zmeda. Poglejmo nekaj primerov.

Junija 2010 je takratni predsednik države Danilo Türk z gospodarsko delegacijo obiskal Azerbajdžan. Junija 2011 pa je njihov predsednik Alijev, na povabilo takratnega predsednika države Danila Türka, obiskal Slovenijo. Januarja 2013 je predsednik vlade Janez Janša, z gospodarsko delegacijo, obiskal Azerbajdžan. Nič posebnega bi rekli. Dobri politično gospodarski odnosi med državama, bi se lahko glasila ocena. Toda ali je tako tudi v naših »piškotarskih« medijih? Ne ni. Naši mediji prikrajajo resnico dnevno političnim potrebam. Za potrebe tega prispevka sem pregledal poročanje Dela in Dnevnika o teh obiskih. In kakšni so rezultati? Pojdimo po vrsti.

Delo je o obisku Danila Turka v Azerbajdžanu leta 2010 verjetno poročalo, a z Googlom si nisem mogel kaj dosti pomagati. Je pa  Delo 10. 06. 2011   poročalo o obisku Alijeva v Sloveniji in o njegovem sprejemu pri Danilu Türku. Nič o kratenju človekovih pravic v Azerbajdžanu, nič o zatiranju tamkajšnje opoziciji, nič o domnevno najbolj skorumpiranemu predsedniku Alijevu. Zato pa je Delo 16. 01. 2013 (čas obiska Janše v Azerbajdžanu) poročalo o Alijevu, kot o najbolj skorumpiranemu politiku na svetu, ki ga je Janša obiskal. Prav tako je Delo 16. 01. 2013  Alijevo (njihov predsednik) vladavino označilo kot totalitarno, ki krši človekove pravice in zatira opozicijo. Delo je 15. 01. 2013 prav tako poročalo o korupciji in kratenju človekovih pravic na vsakem koraku v Azerbajdžanu. Kako je torej to mogoče Alijev je enkrat najboljši predsednik Azerbajdžana, kmalu za tem pa najhujši skorumpiranec in diktator? In kaj se je spremenilo v dobrih dveh letih? V Azerbajdžanu in pri Alijevu nič. Se je pa spremenilo pri nas. Prvič je bil njegov sogovornik Danilo Türk, drugič pa Janez Janša.

Poglejmo še Dnevnik. Dnevnik je 08. 11. 2009  poročal o obisku Danila Türkra v Azerbajdžanu in Kazahstanu. Nič o kratenju človekovih pravic v Azerbajdžanu, nič o zatiranju tamkajšnje opoziciji, nič o domnevno najbolj skorumpiranemu predsedniku Alijevu. Dnevnik je 10. 11. 2009  poročal o Azerbajdžanu in njegovi prestolnici Baku, ki naj bi bila  najhitreje razvijajoča  se prestolnica, ter o srečanju Türka z Alijevom. Dnevnik je 08. 06. 2011  poročal o tem, da je Alijev obiskal Slovenijo na povabilo Türka. Nič o kratenju človekovih pravic v Azerbajdžanu, nič o zatiranju tamkajšnje opozicije, nič o domnevno najbolj skorumpiranemu predsedniku Alijevu. Veselo je bilo tudi pri Jankoviču dne 10. 06. 2011  ko je v Mestni hiši sprejel Alijeva. Tudi v tem primeru nič o kratenju človekovih pravic v Azerbajdžanu, nič o zatiranju tamkajšnje opozicije, nič o domnevno najbolj skorumpiranemu predsedniku Alijevu. Zato pa je Dnevnik 18 .01. 2013 objavil celo gloso na račun Janševega obiska v Azerbajdžanu. V delegaciji z Janšo v Bakuju januarja tistega leta je bil tudi gospodarski minister Žerjav, ki se celo v Bakuju ni mogel izogniti vprašanj Dnevnika 16. 01. 2013 o kratenju človekovih pravic in nedemokratičnosti tamkajšnjega režima. Kako je torej to mogoče Alijev je enkrat najboljši predsednik Azerbajdžana, kmalu za tem pa najhujši skorumpiranec in diktator? In kaj se je spremenilo v dobrih dveh letih? V Azerbajdžanu in pri Alijevu nič. Se je pa spremenilo pri nas. Prvič je bil njegov sogovornik Danilo Türk, drugič pa Janez Janša. Pa pojdimo v precej kruto sedanjost. Nič se ni spremenilo pri naših novinarskih »piškotarjih« seveda.

Vladi Mira Cerarja in  Marjana Šarca sta kar nekajkrat sestankovali na skupnih sejah obeh vlad v Beogradu, česar  nobena vlada Janeza Janše nikoli ni naredila. Tam je takrat na ravni predsednika države predsedoval »predsednik države« Aleksandar Vučić. Šarca je na obisk na Madžarsko, kot eden redkih, če ne edini predsednik vlade, povabil Viktor Orban. Šarec je na obisk tudi odšel. V vseh primerih so naši novinarski »piškotarji« poročali o »predsedniku Srbije« ali »predsedniku vlade« Madžarske. Toda glej ga zlomka. Pred slabim mesecem so na videokonferenci sodelovali Viktor Orban, Aleksandar Vučić in Janez Janša (ne Cerar ali Šarec). Gre za istega predsednika Srbije in istega predsednika vlade Madžarske, drug sogovornik je le Janez Janša. In kako poročajo naši novinarski »piškotarji«. Seveda poročajo o sestankovanju treh »diktatorjev« (vsebina večinskega poročanja »piškotarskih novinarjev«.

Kakšna je torej dejanska razlika med »demokratično izvoljenimi« predsedniki in »diktatorji«? V pravem smislu besede zelo velika. »Demokratično izvoljeni predsedniki« vlad in držav so tisti, ki so izvoljeni na demokratičnih volitvah. »Diktatorji« pa so tisti, ki si oblast največkrat s silo (vojska) prisvojijo brez volitev. Ker pa pri nas kriterije postavljajo novinarski »piškotarji« je stvar popolnoma prilagodljiva. Zlasti je odvisna od tega, kdo je na oblasti v Sloveniji. Če so v Sloveniji na oblasti levi politični veljaki (Türk, Cerar, Šarec), potem sta Vučić in Orban »predsednika države ali vlade«, če pa je v Sloveniji na oblasti Janša, sta ta ista Vučić in Orban »diktatorja«. To da sta na splošnih in demokratičnih volitvah zmagala, lahko tudi z ustavno večino, na to seveda nima nobenega vpliva.

2 komentarja

  1. V svetu velja, da so zares neodvisni mediji ter zares kritični novinarji v prvi vrsti v službi javnosti ter zavezani osebni novinarski etiki in integriteti, zaradi česar so vselej posebej pozorni, kritični a tudi afirmativni, do aktualnih odločitev in ravnanj vlade in vladajoče koalicije.
    Pri nas je bistveno drugače. Državni elektronski in tradicionalni “osrednji” mediji ter njihovi najbolj izpostavljeni dreserji javnega mnenja so do Janševe stranke, vlade in strank vladajoče koalicije praviloma izredno kritični in celo sovražno popadljivi vselej, pa naj bodo “janšisti” na oblasti ali v za javnost “varni” senci opozicije. O kakršnih koli afirmativnih poročanjih o uspehih Janševe vlade in strank njegove vladajoče koalicije ni sledu niti tedaj, kadar izražajo večinske pohvale celo levičarske ankete javnega mnenja ter kompetentni strokovni ocenjevalci od doma ali od zunaj.
    Sicer pa še vedno velja, da v naši domovini ni nihče “prerok” ter da Slovenec sodržavljanu ničesar bolj ne zameri in bolj ne očita od nespornega uspeha oz. preverljivega pozitivnega izida.

  2. Glede Azerbajdžana tole :
    Ko se sestaneta dva, povsem enaka tipa v smislu skorumpiranosti in diktatorskih pogledov, nimaš kaj primerjati. Sklepam, da odtod novinarska tišina, glede poročanja o snidenju med Alijevim in Türkrom. Ko pa se sestaneta zaprisežen demokrat, ki neizprosno odklanja korupcijo in diktaturo, kot jo to naprimer Janša, pa postane razlika očitna in jo novinarji, čeprav piškotarji, zlahka opazijo.

    Orban in Vučić se pa tudi ne moreta spremeniti iz demokratičnih predsednikov v diktatorja samo zato, ker je slovenski parlament, namesto odstopljenega Šarca, za prvega ministra izvolil Janšo. Janša je sprejel vodenje vlade po demokratičnih postopkih in ne z nasiljem, ki je značilnost diktatorjev in diktatur. Diktator bi Janša bil v primeru, če bi ga na predsedniško funkcijo lahko umestilo teh par tisoč protestnikov, ki tedensko kolesari po Ljubljani, saj predstavlja njihovo število komaj tisočinko slovenskega volilnega telesa. Zato poročanje istih medijev o srečanju treh diktatorjev ne more biti le izraz novinarske kupljivosti in nizkega talenta, pač pa znak hude duševne prizadetosti, potrebne psihiatrične oskrbe.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!