Ustavni sodnik in prvi tožilec, ki to nikoli ne bi smel postati

Zakon o sodniški službi, sprejet davnega leta 1994 v 8. členu določa pogoje, pod katerimi posameznik lahko postane sodnik. Teh pogojev niti ne bom našteval, rad pa bi vas opozoril na zadnji odstavek omenjenega člena, ki pravi: »Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo«.

Zakon o državnem tožilstvu, prav tako iz leta 1994, pa je v prvem odstavku 15. člena določil tole: »Za okrožnega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na položaj okrožnega sodnika ali je najmanj pet let opravljala funkcijo pomočnika državnega tožilca«.

Zakaj pišem o tem? Če poenostavim lahko zapišem takole. Oba zakona iz leta 1994 sta torej določala, da je za sodnika ali tožilca lahko imenovan le tisti posameznik, ki v času socializma pri sodnih postopkih ni kršil človekovih pravic.

Že takoj naj povem, da sodni in tožilski sistem teh zakonskih določil nikoli nista spoštovala. Prav ste prebrali, sodni in tožilski sistem teh zakonskih določil nikoli nista spoštovala. Naj to razložim na praktičnem primeru nekdanjega ustavnega sodnika, kasnejšega prvega tožilca v državi, danes vrhovnega državnega tožilca Zvonka Fišerja.

Njegova karierna pot je blesteča, od tožilca na najnižji ravni, do sodnika, pa ustavnega sodnika, do prvega tožilca v državi. Toda poglejmo si nekaj njegovih strokovnih biserov.

V 70. letih prejšnjega stoletja je bil Zvonko Fišer tožilec na najnižjem nivoju, bil je pač začetnik. V okolici Cerkna je takrat skupina domačinov postavila križ na mesto po vojni izvensodno umorjenih ljudi. Pomagala sta tudi duhovnika Janez Lapajne in Stanislav Medvešček. Zvonko Fišer je seveda spisal obtožni predlog in sodišče je enega duhovnika  in Amalijo Jereb obsodilo. Sodba je bila po letu 1990 razveljavljena, toda to pomeni, da je Zvonko Fišer pri svojem delu kršil človekove pravice. Glede na določila obeh zgoraj omenjenih zakonov, po letu 1994 nikoli ne bi smel postati niti tožilec, niti sodnik, kaj šele ustavni sodnik. Pa je postal, ker pač sodni in tožilski sistem obeh omenjenih zakonov sploh nista upoštevala. Ko je Zvonko Fišer leta 2011 kandidiral za generalnega državnega tožilca, sem kot poslanec DZ na vse to opozoril, a zgodilo se ni nič.

Leta 2012 se je formirala druga Janševa vlada, v kateri sem prevzel mesto notranjega ministra. En sam dan pred prihodom druge Janševe vlade je Zvonko Fišer, takrat je bil prvi tožilec v državi, ugotovil, da nujno potrebuje generalnega direktorja tožilske organizacije, kar je sporočil tedanjemu pravosodnemu ministru Alešu Zalarju. Postopek je stekel v nekaj urah in na to mesto je bil imenovan Boštjan Škrlec, do takrat državni sekretar pravosodnega ministrstva. To imenovanje je bilo kasneje predmet sodnega postopka in upravno sodišče je dokončno odločilo, da sta Zvonko Fišer in Aleš Zalar »zlorabila oblast« in na nezakonit način Boštjana Škrleca postavila na mestu generalnega direktorja tožilske organizacije. Čisti strokovni fiasko Zvonka Fišerja torej. V isti zadevi je bila kasneje zoper Zvonka Fišerja vložena tudi kazenska ovadba. Po daljšem izmikanju sodnemu postopku je prišlo tudi do sojenja. Ne vem več kako se je sojenje končalo, mislim pa da je bil oproščen krivde. Vrana vrani pač ne izkljuje oči.

Leta 2012 je bilo na izrecno zahtevo Gregorja Viranta določeno, da tožilska organizacija sodi po notranje in ne pod pravosodno ministrstvo. Takrat sem bil imenovan za notranjega ministra in glej ga zlomka, Fišer je kot prvi tožilec v državi postal meni podrejen. Na veliko je takrat razlagal, kako je to, da tožilstvo sodi pod notranje in ne pravosodno ministrstvo, absolutno neustavno, da on kot nekdanji ustavni sodnik to že ve. Ne vem več kdo, zdi pa se mi da je prav Zvonko Fišer sprožil ustavno presojo omenjenega zakona. Ustavno sodišče pa odločilo, da to, da tožilstvo sodi pod notranje ministrstvo pač ni neustavno. Čisti strokovni fiasko Zvonka Fišerja torej.

Pred dobrim mesecem dni je poslanec SDS Žan Mahnič komentiral odločitev ustavnih sodnikov, da prepovedo zaslišanja tožilcev na parlamentarni komisiji, ki preiskuje domnevne zlorabe funkcionarjev v sodnih postopkih zoper nekdanjega župana Maribora Franca Kanglerja. Dejal je, da je »mafija zaščitila mafijo«. V akcijo je stopil seveda Zvonko Fišer v vlogi vrhovnega državnega tožilca in zoper Mahniča je spisal kazensko ovadbo. Pred nekaj dnevi pa je tožilec ali tožilka, niti ni pomembno kdo, odločil, da kazensko ovadbo Zvonka Fišerja zoper Žana Mahniča zavrže. Glede na to, da je Zvonko Fišer tudi predavatelj na Pravni fakulteti v Ljubljani, obstaja možnost, da je kazensko ovadbo Fišerja zavrgel kdo od njegovih študentov. Čisti strokovni fiasko Zvonka Fišerja.

Tako pač je, če se nekdo, ki nikoli ne bi smel postati niti tožilec, niti sodnik, kaj šele ustavni sodnik ali prvi tožilec v državi, odloča po političnih in ne po strokovnih in zakonskih kriterijih.

7 komentarjev

  1. Vzvišeni, arogantni, samovšečni, nespod(s)obni Zvonko Fišer in vsi tisti, ki so ga nastavljali…..ŽE ZDAVNAJ BI MORALI BITI TAM, KAMOR SPADAJO – NA SMETIŠČU ZGODOVINE. (ena sama zloraba “normalnosti”)

  2. Opisana težava v sodstvu ni samo slovenska, marveč tipična za vse države, ki so prešle iz komunističnega totalitarizma v demokratično ureditev brez potrebne kadrovske lustracije.
    Ko k tej pomanjkljivosti dodamo še trajni sodniški mandat, so izpolnjeni vsi pogoji za neodgovorno obnašanje te veje oblasti.
    Poljaki so imeli enak problem, pa so ga nedolgo nazaj rešili. Zakaj se ne zgledujemo po njih ?

  3. Fišer ni bil nikoli tožilec, on je bil uradnik, aparatčik. Uradnik je vedno ubogljiv, do oblasti in globoke države, ki jima služi do “bridke smrti”. Pravi tožilci in sodniki so avtonomne osebe z dvema kriterijema: zakon in pamet.

  4. Sodna veja oblasti na Slovenskem se po osamosvojitvi in demokratizaciji RS (še) ni demokratično očistila in prenovila, ampak je ostala doktrinarno in kadrovsko, predvsem pa funkcionarsko oz. vodstveno, sklenjeno povezana s prejšnjim nedemokratičnim in totalitarnim režimom enopartijske diktature, v kateri so bile vse tri veje formalne državne oz. republiške oblasti (zakonodajna, izvršilna in sodna) dejansko popolnoma podrejene monopolni, monolitni in nedotakljivi nadoblasti ene in edine dovoljene politične stranke – ZKJ/ZKS. Kot sestavni del monopolni partiji podrejene sodne veje oblasti je pokorno in zvesto funkcioniralo tudi tožilstvo, prepogosto neposredno povezano in suženjsko podrejeno tudi tajni politični policiji (Udbi, SDV) kot ključni ter ustavno in zakonsko tako rekoč neomejeni in vsemogočni podtalni “dekli” vladajoče in nedotakljive partijske elite. Tako je bilo v vseh državah komunističnega enoumja, od Moskve do Beograda, od Budimpešte do Bukarešte, od Tirane do Varšave.
    Glede na to, da se po ključni spremembi političnega sistema iz enopartijske diktature v večstrankarsko parlamentarno demokracijo ter v troje avtonomnih in med seboj neodvisnih vej državne oblasti (zakonodajna, Izvršilna in sodna veja) v demokratični in politično pluralni RS le sodna veja oblasti ni demokratično prenovila, osvežila in v celoti prilagodila globinskim demokratičnim spremembam v preostalih dveh vejah oblasti, ni naključje, da ima državno tožilstvo znotraj demokratično skoraj nedotaknjene sodne veje oblasti še naprej nesorazmerno velik in močan vpliv na sicer formalno samostojno in neodvisno sodno vejo oblasti.
    To je razvidno iz formalnih in neformalnih kolegialnih in celo prijateljskih razmerij med tožilci in sodniki, kot bi bili med seboj “zavezniki na strani zakona” ali “pajdaši v krčeviti obrambi lastnega prav”, a tudi iz neredkih razsodb, ki dobesedno sledijo obtožnicam tožilcev. Kar pomeni, da sodniki v resnici še ne delujejo neodvisno in objektivno ter zgolj in samo v skladu z veljavno ustavo in zakonodajo, ampak še vedno pogosto “padejo” pod vpliv tožilstva ali državnega odvetništva kot zastopnika vselej premočnega državnega aparata. Demokratični in ustavno-pravni ideal je seveda slej ko prej, da bi bil neodvisni in pošteni sodnik sposoben in pripravljen svobodno, objektivno in strokovno neoporečno presoditi med argumenti, dokazi in pričami tožnika ter argumenti, dokazi in pričami obrambe.

  5. Saj je že Tovariš BRGLEZ ,ki se se ni vrnil po tolikih letih iz gozdov, dal izjavo ,da za take kot je
    TOV. FIŠER
    velja samo NARAVNO PRAVO !!!!!!!!!!
    LUSTRACIJA ,LUSTRACIJA IN ŠE ENKRAT LUSTRACIJA !!!!

  6. Cenjeni g. Gorenak,cestitam vam za vas povratek v politiko. Potrebujemo vas, hvala vam !

  7. GOSPOD GORENAK !
    SICER NI GLIH V TEM KONTEKSTU ČLANKA ,PA VSENO, ŽELIM VAM SREČNO TER VELIKO USPEHA
    V TISTI EKIPI !!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!