Včeraj v Demokraciji: Pred 38. leti so me nameravali poslati pred vojaško sodišče

V začetku oktobra, točneje 05. 10. 1981, sem kot že skoraj 26. letnik prikorakal na vhod v vojašnico jugo vojske v Šentvidu pri Ljubljani, tam kjer je danes Zavod sv. Stanislava. Starejši od večine sem bil zato, ker sem pred tem študiral. Na vhodu je bil nek, zdelo se mi je, da je polpismen vojak, ki mu ne bi zaupal niti črede ovac, kaj šele straženje vhoda v vojašnico. Ta mi je ob prihodu pregledal torbo in ugotovil, da imam v njej takratno revijo »Radar«. Na naslovnici je bil nemški vojak s kljukastim križem na rokavu. V precej polomljeni srbohrvaščini me je vprašal: »Ali ti to redno spremljaš? Ko sem mu prikimal, sem že ostal brez revije in znašel sem se zaprt v neko sobo, ki je imela tudi stranišče, tisto na »počep«. V sobi ni bilo postelje ali stola zato sem sedel v kotu na tleh. Klasična zaporniška celica je bila to. Več kot 10 ur sem preživel tam. Šele zvečer je prišel nek oficir, ki je pogledal revijo, ni mi je vrnil, a sem služenje jugo vojske lahko začel.

A vrnimo se k zame veliko bolj nevarnemu dogodku. V tej vojašnici je bil takrat tudi sedež tako imenovane šole rezervnih oficirjev, v kateri nas je bilo 90 Slovencev, ki naj bi se prvih šest mesecev izobraževali tu, drugih šest mesecev pa širom po nekdanji skupni državi. Končno naj bi, kot rezervni oficirji, pristali v naši Teritorialni obrambi.  Dan pred mojim 26. rojstnim dnevom je bil ponedeljek 14. 12. 1981. Po obvezni jutranji telovadbi in zajtrku so nas vsak delovni dan vseh 90 postrojili in deležni smo bili tako imenovane »moralno politične ure«. Vsako jutro so nam prali možgane s pomembnostjo socializma, komunizma, vsako jutro seveda niso pozabili na Tita, saj je bilo to le nekaj več kot leto dni po njegovi smrti. Vsak dan so omenjali seveda tudi pomembne politične dogodke z območja nekdanje države in širše.

Dan pred tem je bila nedelja, tisto noč je Wojciech Jaruzelski, ki je bil takrat šef vojske na Poljskem, nasilno odstranil takratno partijsko in politično vodstvo in prevzel celotno oblast. Njegov cilj je bil seveda zatreti tudi takratno sindikalno vodstvo  z Lechom Waleso na čelu. Takoj je razglasil tudi izredne razmere. Temu se seveda reče nič kaj drugega kot vojaški državni udar. Za vse to sem vedel, ker so vsako jutro po hodnikih in v jedilnici odmevala jutranja poročila radia. Tam seveda niso poročali o vojaškem državnem udaru ampak o tem, da je Jaruzelski prevzel oblast.

Zdi se mi, da tisto jutro major, ki je izvajal »moralno politično uro«, ni vedel kaj naj pove o dogodkih na Poljskem oziroma, kaj se je tam sploh zgodilo. Ko je zaključil, danes bi rekel »jutranje pranje naših možganov« je dejal takole (vsi citati so bili izrečeni v nekdanji srbohrvaščini): »Gorenak pridi sem«! Niti slutil nisem zakaj me kliče pred vse vojake. To namreč ni bila jutranja navada. Vedel je, da sem starejši od večine zato, ker sem pred tem študiral. Vse mogoče misli so mi rojile po glavi, ko sem šel proti njemu. Toda nisem se bal, saj sem vedel, da nisem zagrešil ničesar. Ko sem prišel do njega in ga seveda strumno pozdravil z roko, je dejal: »Povej vojakom, kaj se je danes preko noči zgodilo na Poljskem«! Malo naiven sem bil in začel sem takole: »Danes preko noči se je na Poljskem zgodil vojaški državni udar«….. Hotel sem nadaljevati in pojasniti zakaj, a je name zavpil: »Utihni! Zgini dol«! Ves bled je bil, jaz pa tudi, zdelo se mi je, da je pogledal na okoli, če bi to slišal kdo od njemu nadrejenih. Takoj nas je poslal k opravljanju drugih načrtovanih nalog.

Le slabo uro je trajalo, že so me poklicali na tako imenovano komando. Strah me je bilo. Tam je bil omenjeni major in še dva oficirja. Več kot dve uri so me zasliševali, zakaj sem se tako izrazil o dogajanju na Poljskem. Nič kaj nisem vztrajal na svojih stališčih, bolj tiho sem bil, saj mi je bilo jasno, da jim nebi mogel dopovedati, da je resnično šlo za vojaški državni udar, bolj sem mislil na to, kako naj se rešim iz te godlje. Končno so se vsi trije sklenili, da je omenjeni major s svojo »odločno reakcijo« preprečil, mojo morebiti veliko hujšo in bolj usodno napako. Nekaj let kasneje mi je eden od oficirjev, ki je takrat delal na komandi, povedal, da so resno razpravljali o tem, da me pošljejo pred vojaško sodišče, a se za tako možnost niso odločili. Očitno sem bil res blizu praga vojaškega sodišča.

En komentar

  1. Med služenjem vojaščine v Požarevcu, so nas odvlekli na nek hipodrom, kjer smo morali sodelovati v “trci hiljadu vojnika”. Itak nas ni blo 1000. Prej kakšnih pol manj, ampak vojska je rada imela zveneče nazive. Bilo je spomladi in ravno se je stalil sneg, blata pa do kolen. Ko smo stali v “stroju” in poslušali visokoleteče pamflete, sem sotrpinu ob meni rekel, da bi rad videl kako bi vampasti oficirji tekali po tem močvirju. Žal je bil v vrsti pred mano, kakšne tri vojake levo od mene oficir, ki ga nisem prej videl. Planil je v mene in kričal, da bo zahteval podatke iz moje občine, da bo videl, če sem tudi doma rovaril čez “našu armiju”. Ni pa bilo na koncu tako hudo. Lahko pa rečem, da sem nekaj noči bolj slabo spal.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!