Iz nastajajoče knjige: Takratna vloga revije Mladina

Tednik Mladina je danes levo politično trobilo. V tistem času je bil dejansko medijski glasnik političnih sprememb. Mlajša generacija to verjetno težko razume, a tako je bilo.

Praktično v vrstah so stali ljudje pred kioski v jutrih, ko je Mladina izšla. V njej smo takrat lahko prebrali mnoge stvari, o katerih drugi mediji sploh niso poročali. Tudi o načrtovanem državnem udaru jugo vojske so poročali prvi, in ga na nek način tako tudi preprečili. Skratka, takrat je bila Mladina napreden prvi in skoraj edini poročevalec o tem, o čemer drugi niso upali pisati.

Kot sem že pisal tujih valut, najbolj zaželena je bila seveda nemška marka, takrat ni bilo mogoče kupiti v bankah, razen neko krajše obdobje. Zato smo jih kupovali na črnem trgu. Mediji so seveda redno objavljali uradne podatke o tem, koliko znašajo menjalniški tečaji, toda to je bilo uradno na papirju. Mladina je bila edina, ki je poleg uradnih podatkov o menjalniški tečajih objavljala še podatke o tem, kakšni so menjalniški tečaji na črnem trgu. In to so v praksi bili med 10 in 30 odstotkov višji od uradnih, odvisno od mnogih dejavnikov. V vsakodnevni praksi nakupov nemških mark na črnem trgu, smo se po podatkih Mladine kar natančno ravnali.

Ustvarjalci Mladine so šli še dlje. Takrat je bilo veliko govora o lastni slovenski valuti, ki naj bi zamenjala dinar. To naj bi bila »lipa«. Podjetje Lipa Holding, je pod vodstvom Bogdana Oblaka, uporabljal je vzdevek »Hamurabi«, izdalo 35.000 izvodov tiskanega bankovca za eno lipo. Tudi sam sem jo kupil in je še v mojem arhivu. Nekatera podjetja so se zavezala, da bodo poslovala tudi v lipah. Med njimi je bila Mladina.

Tisti čas sem bil tudi naročnik Mladine, ni se mi namreč dalo vsak teden stati v vrsti pred kioskom, da bi jo lahko kupil, pa še zmanjkalo jo je pogosto. Z osebnimi podatki svojih naročnikov so ravnali, kot svinja z mehom. Res je, da na tem področju takrat ni veljala tako stroga zakonodaja kot danes, toda vem da so osebne podatke naročnikov na debelo brez njihove vednosti pošiljali ne vem komu vse, zlasti pa trgovinam in distributerjem različnih reklamnih pošiljk. Mogoče ste pomislili, kako to lahko tako vehementno trdim in od kod mi za to dokazi. Res je bilo tako. Ko sem Mladino naročeval sem črko »n« v mojem priimku zapisal nekoliko nerodno, Mladina pa jo je v svoje evidence vnesla ko »w« in naročnik ni bil Vinko Gorenak ampak Vinko Gorewak. Nekajkrat sem jih prosil za popravek priimka a niso niti odgovorili. Tisti čas pa so začele na dom prihajati tudi prve reklame iz trgovin, zlasti pa so reklamna sporočila pošiljali mnogi distributerji drugih stvari. Povsod kjer je bila pošiljka naslovljena osebno sem bil Vinko Gorewak, torej je jasno od kod vsem tem pošiljateljem moji osebni podatki.

Kot že rečeno, je bila Mladina tisti čas res napreden časopis, nekaj izvodov tistega časa hranim še danes. Ena izmed številk je na naslovnici prinesla Tita v uniformi (37. številka z dne 27. 10. 1989). Toda to ni bila tista uradna Titova slika, ampak je bil Tito upodobljen kot pajac, ki ga vodijo drugi. Od nog, rok in glave navzgor so bile namreč speljane niti, ki jih je upravljalo več neznani rok. Avtorji so hoteli povedati to, da je bil Tito v določenem času le figura, da so državo vodili drugi.  Kaj takega se nekaj let pred tem seveda sploh ne bi moglo zgoditi, takrat pa se je. Mogoče še ena podrobnost. Omenjena številka Mladine je stala 350,00 dinarjev ali 0,29 lipe.

Toda Mladina ni bila tako napredna in provokativna le leta 1989 ampak je to svetlo obdobje njene zgodovine  trajalo kar nekaj let. Nekaj let pred tem, točnega časa se ne spominjam več, smo imeli doma na obisku nekega nemškega profesorja na srednji šoli in njegovo ženo. Med potjo na hrvaško obalo, sta se ustavila pri nas, ter pri tašči in tastu prespala. Obiskala pa sta tudi našo družino. Seveda sta imela popolnoma izoblikovane standarde in poglede na to kaj je demokracija zahodnega tipa in kaj je socializem, saj sta hrvaško morje obiskovala več let. Še kako dobro se spominjam našega pogovora v dnevni sobi, kjer sta po dolgem času lahko videla star črno-bel televizijski sprejemnik. Kar ogledovala sta si ga in se nista mogla načuditi, da sploh še dela. Na mizi je bil izvod Mladine. Slovenskega jezika nista znala, zato niti nisem pričakoval, da bi ju ta izvod Mladine zanimal. Tudi na tisti naslovnici je bila neka hudo provokativna in politično sporna karikatura, podobna tisti, ki sem jo omenil zgoraj, zato sta začela Mladino listati in se zanimati o čem piše. Kar nekaj naslovov sem njima prevedel v angleščino, ki sta jo oba razumela, on bolj kot ona. Čudila sta se naslovom in vsebini in spraševala, če je to pri nas uradno sploh dovoljeno. Verjetno sta mislila, da je pred njima revija, ki jo kdo tiska v tujini in ilegalno vozi čez mejo, ter ilegalno tudi prodaja. Ko sem njima povedal, da je to naša revija, tiskana v Ljubljani in prodajana na uranih mestih za prodajo časopisov, se nista mogla načuditi, da je to sploh mogoče. Njuno pozornost pa je pritegnila razpredelnica, ki je prikazovala tečaje jugoslovanskega dinarja v primerjavi s tujimi valutami. V takih razpredelnicah sta bila vajena štirih kolon (podatek o valuti, srednji tečaj, nakupni tečaj in prodajni tečaj), toda tu je bila še ena kolona. Povedal sem njima, kaj pomeni katera kolona, da so ti podatki uradni, ter da državljanom ne pomenijo kaj dosti, saj tujih valut za dinarje pač ne moremo kupovati. Nadaljeval sem s podatkom v peti koloni, ta pa je prinašala podatek o tem za koliko lahko tuje valute za dinarje kupimo na črnem trgu. Prav nasmejala sta se temu podatku.

En komentar

  1. Andrej Šiško ali Rajko Knez?
    Nenavadno je spraviti dva tako različna človeka pod isto streho. To lahko uspe samo takni vladi, ki jo vodi Marjan Šarec.
    Na prvi pgled se to sicer ne vidi, je pa zadeva dovolj očitna.
    Andrej Šiško se s svojo nič kaj nadležno Vardo spehaja ob južni meji in ovaja ilegelne mgrante policiii, kar niti ni škodljivo, je pa za vlado nadležno, saj kaže na njeno neučinkovitost, če ravno vlada meni, da je najbočjša, odlična. Vsaj tako si naroča meritve javnega mnanja.
    Na drugi strani pa imamo pod isto streho Rajka Kneza, predsednika ustavnega sodišča, ki je iz petnih žil potegnil predpis, ki onemogoča zaslišanje tožilcev in sodnikov pred preiskovalno komisijo Kangler, ki poteka v državnem zboru.
    S tem je prperečil komisiji delo, pred vsem pa onemogočil obdolženim tožilcem in sodnikom, da bi izkazali svojo čistost, poštenost in korektnost pri opravljaju posvečenih poklicev.
    Šiško je dobil publiciteto, kar mu je dvignilo greben saj ni običajno, da se njemu v čast sestaja svet za državno varnost. Ta zaradi Šiška sploh ni ogrožena. Nasprotno, Šiško jo s svojo Vardo celo krepi.
    Na dugi strani pa meče seja sveta za nacionalno varnost dogo senco, ki zasenči brezumno in sramotno početje Rajka Kneza, ki vsaj tako kaže, ščiti tožilce in sodnike, ki so se znašali nad Kanglerjem in mu flagrantno kratili človekove pravice. Senca je tako dolga in tako gosta, da početje Rajka Knaza ne seže do vodilnih medijev in o njegovem početju ne poročajo tako, kot bi morali. Njegovo početje namreč kaže, da smo izgubili ustavno sodišče in dokončno tudi pravno državo.
    PS.: kot vidite sem začasno Rajku Knezu odvzel akademske naslove. Če bo začasno odredbo spremenil, mu jih vrnem.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!