Včeraj v Demokraciji: Mahničeva »preiskovalka« v zadevi Kangler

Toda o tem ali je ta preiskovalna komisija DZ pravno sploh dopustna ali ne, je na predlog tožilstva in Sodnega sveta odločalo tudi Ustavno sodišče. Odločilo je, da preiskovalna komisija lahko opravlja svoje delo, le da do dokončne odločitve, ne sme preiskovati politične odgovornosti sodnikov (njihova končna odločitev bo zagotovo enaka). Mahničeva preiskovalna komisija bo imela zato manj možnosti za uspešno delo a vendarle lahko svoje delo nadaljuje.

Če pričakujete v nadaljevanju »pravno mnenje« podkrepljeno z ustavnimi in zakonskimi členi, ste se zmotili. Tega v nadaljevanju ne bo. Bom pa na ljudem razumljiv način, skušal povedati, zakaj je Mahničeva preiskovalna komisija v zadevi Kangler popolnoma dopustna in da bi lahko preiskovala tudi politično odgovornost sodnikov.

Preiskovalne komisije DZ načeloma predlagajo in imenujejo poslanci DZ. Upravičen predlagatelj za ustanovitev preiskovalnih komisij je tudi DS. Tudi v zadevi Kanglerja je bilo tako.

Preiskovalna komisija naj bi preiskovala politične funkcionarje, ki bi lahko zlorabili svoj položaj v zvezi s postopki zoper Kanglerja. Kdo pa so politični funkcionarji, ki bi to lahko storili? To so v policiji le generalni direktor policije, njegov nadrejeni notranji minister, v tožilstvu so to vsi tožilci, v sodstvu pa so to vsi sodniki. 

Še preden so svetniki DS izglasovali zahtevo za imenovanje preiskovalne komisije, so se oglasili državni tožilci, ki so ostro nasprotovali taki preiskovalni komisiji, češ da ni dopustna z vidika delitve oblasti, ter da zakonodajna veja oblasti (poslanci) ne more preiskovati sodno vejo oblasti (sodniki). Na sodnike so se nekako »nalimali« tožilci, ki seveda sploh niso del sodne veje oblasti ampak so del izvršne veje oblasti, kot je to tudi policija. To potrjuje tudi zadnja odločitev Ustavnega sodišča.

Preiskovati funkcionarje v policiji in tožilstvu je seveda zato popolnoma nesporno in dopustno. Tokrat pa je prav tožilstvo zahtevalo ustavno presojo omenjene preiskovalne komisije, kar je čisti absurd, logično je da so zato pred ustavnim sodiščem v tem pogledu pogreli.

Odločitev Ustavnega sodišča, da začasno zadrži (velika verjetnost je, da bo to končna odločitev) preiskovanje politične odgovornosti sodnikov je obžalovanja vredna. Sodna veja oblasti v postopkih zoper Kanglerja, gledano v celoti, ni naredila nobenih napak, zato ji ni mogoče očitati niti zlorab. To je točno z vidika nadrejenosti sodišč, saj so vse napake in dejanske zlorabe sodnikov na okrajnem in okrožnem in celo višjem sodišču v Mariboru, popravili in odpravili vrhovni sodniki, ki so odločili celo to, da sodišča v Mariboru ne morejo nepristransko soditi Kanglerju, kar je unikaten primer.

Ustavno načelo delitve oblasti je seveda nujno in potrebno, zato je zapisano tudi v naši ustavi. Omenjene veje oblasti se med seboj tudi nadzirajo in pogojujejo svoje delo, čemur pravimo sistem ravnovesij in zavor med njimi. Poslance izbira ljudstvo, poslanci imenujejo člane vlade in sodnike, ti pa delajo po zakonih.

Popolnoma razumljivo je torej, da poslanci povsem neodvisno sprejemajo zakone, tudi tiste, ki se nanašajo na delo vlade in pravosodja, popolnoma jasno je torej, da vlada zakone izvršuje tudi v razmerju do poslancev in sodnikov, in popolnoma jasno je torej, da sodniki sodijo po zakonu, tudi poslancem in članom vlade. Do tu do sedaj ni bilo nobenega spora. Nastane torej vprašanje zakaj poslanci ne bi smeli, v skladu z zakonom, preiskovati politično odgovornost sodnikov?

Vprašanje lahko postavimo tudi obratno, zakaj bi sodniki lahko sodili poslancem in članom vlade, saj gre za neodvisni veji oblasti? Da sodniki lahko sodijo poslancem in članom vlade je razumljivo, zato pa je z vidika delitve oblasti razumljivo tudi to, da poslanci lahko preiskujejo politično odgovornost sodnikov. Kakršnokoli zanikanje take pristojnosti poslancev je zame beg pred realnostjo in beg pred odgovornostjo. Tisti, ki to zahtevajo že vedo zakaj.

En komentar

  1. Bolj kot najnovejši poskus omejevanja ustavne nadzorne in kontrolne vloge poslancev Državnega zbora RS kot najvišjega zakonodajnega organa in najvišjega nadzornika izvršne veje oblasti v državi skrbi zaključni “izplen” delovanja in zaključnih veljavno sprejetih poročil posameznih preiskovalnih komisij v dosedanji zgodovini delovanja DZ RS.
    Zelo pogosto preiskovalne komisije svojega zaključnega poročila niso do konca mandata niti dokončale, če pa so poročilo dokončale in so ga poslanci na plenarni seji DZ RS veljavno sprejeli ter potrdili, pa zaradi veljavno potrjenega dokončnega poročila ni bilo nobenih ne političnih in ne pravnih posledic za nosilce najbolj odgovornih državnih in političnih funkcij, na konkretne ugotovitve, očitke in namige pa se niso ustrezno v skladu z veljavno ustavo in zakonodajo odzvali niti pristojni državni organi raziskovanja, pregona ter sodne veje oblasti.
    Skratka, čeravno je v raziskovanju preiskovalnih parlamentarnih komisij v ospredju politična odgovornost odločevalcev v posameznih gospodarskih, finančnih, pravnih in drugih “aferah”, zaradi česar bi morale konkretnim in otipljivim političnim ugotovitvam slediti konkretne politične sankcije proti ugotovljeno spornim posameznikom in političnim združbam, je v kontekstu vseh teh “afer” zajeta in vsebovana tudi “kolateralna” kazenska in materialna odgovornost konkretnih nosilcev pooblastil, zaradi katere bi morali na temeljito argumentirana poročila preiskovalnih komisij ažurno in zavzeto odreagirati tudi pristojni in poklicani organi policije, NPU, državnega tožilstva s specialno skupino vred, državnega pravobranilstva, KPK, računskega sodišča itd. itn.
    Vsi ti po ustavi in zakonodaji pristojni in poklicani varuhi ustavne ureditve in zakonitosti v RS doslej poročil preiskovalnih komisij DZ RS praviloma niso jemali kot obvezno spodbudo in nujne usmeritve za svoje delovanje. Prevladuje celo mnenje, da vsi ti pristojni državni organi delovanje in sklepna veljavno potrjena poročila parlamentarnih preiskovalnih komisij nedopustno ignorirajo ali celo podcenjujejo in prezirajo.
    Najlepši dokazi za omenjeno nedopustno ignoranco pristojnih in poklicanih državnih organov so njihovi birokratsko medli in mrtvoudni odzivi na izvrstno pripravljena poročila preiskovalnih komisij DZ RS o TEŠ 6, o preplačevanju žilnih opornic v javnem zdravstvu, o bančni luknji in o nezakonitem “pranju” iranske milijarde dolarjev v tedaj še državni NLB.
    Povedano drugače: preiskovalne komisije poslancev DZ RS kljub silnim naporom in otipljivim rezultatom svojega delovanja, veljavno potrjenega na plenarnih sejah najvišjega zakonodajnega organa v RS, ne morejo nadomestiti vlog, nalog in pristojnosti zakonitih državnih organov raziskovanja, preganjanja in sankcioniranja nezakonitih ter družbeno škodljivih ravnanj posameznikov in skupin, fizičnih in pravnih oseb.
    Še več: če bi omenjeni po ustavi in zakonodaji pristojni in poklicani državni organi korektno ter ažurno opravljali svoje delo, bi bile parlamentarne preiskovalne komisije skorajda nepotrebne. Oziroma bi se v resnici na osnovi izsledkov pristojnih organov preiskovanja, pregona in sankcioniranja lahko posvetili zgolj in samo političnim konsekvencam in sankcijam proti fizičnim in pravnim osebam, ki so se pregrešile proti veljavni ustavi in zakonodaji ter zaradi tega že doživele ustrezne kazensko-pravne sankcije.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!