Kaj pa legitimnost ministrov in poslancev?

Naj vas spomnim, da sem v mojem prispevku, pred dnevi, pisal o Stanetu Pavšiču, ki so mu dacarji izrekli 1000 evrov kazni, ker je pomagal sorodniku pri popravilu strehe in z njim ni bil v sorodstveni zvezi do tretjega kolena, ter o znamenitem ilegalnem migranti Ahmadu Schamiju, ki sredi Ljubljane popravlja kolesa in vas tudi ostriže ali obrije.

Poslanec SDS Dejan Kaloh je zato na Vlado RS naslovil poslansko vprašanje  v zvezi z dejavnostjo Ahmada Schamija. Čeprav bi Vlada RS na vprašanje poslanca morala odgovoriti že 25. 08. 2019, se to ni zgodilo, poslanec je odgovor prejel z veliko zamudo, šele 20. 09. 2019. Zadrega Vlade RS? Ja seveda, kaj pa drugega.

V nadaljevanju povzemam vprašanja poslanca in ignorantske, ter nesramne odgovore Vlade RS.

  1. Ali ima ilegalni migrant Ahmad Schami ustrezno delovno dovoljenje za izvajanje omenjenih brivskih in frizerskih storitev oziroma opravlja dejavnost britja in striženja kot samostojni podjetnik?

Vlada RS na to vprašanje ni odgovorila ampak je naštela zakonske pogoje pod katerimi je opravljanje take dejavnosti dovoljeno.

  • Ali ima ilegalni migrant Ahmad Schami za svojo ulično »brivnico« zagotovljene vse higienske in varnostne standarde?

Vlada RS na to vprašanje ni odgovorila.

  • Ali so bili v njegovi ulični »brivnici« izvedeni kakšni inšpekcijski postopki in kateri?

Vlada RS poslancu odgovarja, da gre za davčno tajnost, zato poslancu na vprašanje ne more odgovoriti.

4. Ali za izvajanje svojih storitev izdaja račune v skladu s slovensko zakonodajo?«

Vlada RS poslancu našteva zakonske razloge, kdaj je potrebno račune izdajati in kdaj ne, ne odgovori pa na vprašanje ali Ahmad Schami račune izdaja ali ne.

Če skrajšam in poenostavim. Vlada RS poslancu naklada in ne odgovarja na njegova vprašanja, ali pač. Vlada RS poslancu posredno odgovarja, da  Ahmada Schamija in njegovo delo ne nadzira nihče.

Toda vrnimo se k razmerju med poslanci in Vlado RS in se vprašajmo o legitimnosti dela poslancev in članov Vlade RS, ki so odgovarjali na vprašanje poslanca. Seveda si ob tem vprašanju moramo najprej odgovoriti na vprašanje, kako nekdo postane poslanec in kako nekdo postane minister, oziroma član vlade ali predsednik vlade.

Vsak poslanec ima, ne glede na precej nepravičen volilni sistem, za seboj volilce, ki so ga na to mesto izvolili. Njegova legitimnost, torej izhaja glasov volilcev, brez njihovih glasov ne bi mogel biti poslanec. Za izvolitvijo Dejana Kaloha za poslanca stoji 2500 glasov volilcev ali 27,54 % volilcev volilnega okraja, kjer je kandidiral za poslanca.  

In kdo so tisti, ki so pripravili odgovor poslancu Dejanu Kalohu in kakšna je njihova legitimnost. To so ministri Ksenija Klampfer, Andrej Bertoncelj in Aleš Šabeder, njihov šef, ki je njihov odgovor potrdil, pa je Marjan Šarec.

Nisem preverjal, če so omenjeni ministri kandidirali na volitvah v DZ leta 2018, če pa so, nihče med njimi ni dobil mandata volilcev. Minister pa danes postane  tisti, ki to želi, in ne tisti, ki bi bil sposoben opravljati naloge ministra. Imamo celo primere, ko kandidati za ministre sami sebe predlagajo za ta položaj.

Legitimnost ministrov je torej v primerjavi z legitimnostjo poslancev popolnoma neprimerljiva v korist poslancev seveda. Kaj pa Marjan Šarec? Tudi on je izgubil tako predsedniške, kot tudi volitve v DZ. Njegova stranka je dosegla okoli 13 odstotkov glasov vseh volilcev. V tem pogledu je tudi njegova legitimnost  najmanj kar je nizka.

In kaj storiti? Možnosti je dejansko malo. Vse pa so v rokah poslancev DZ. Poslanci DZ bi se dejansko morali zavedati izvora svoje legitimnosti, torej moči glasa svojih volilcev. Svoje delo in svojo legitimnost bi morali zavarovati ne glede na strankarsko pripadnost. Toda realnost je obratna. Iz mandata v mandat poslanci sami svojo legitimnost nižajo in med seboj tekmujejo, kdo bo dal bolj rigorozen predlog nižanja domnevnih bonitet poslancev. Nekaj takega počne tudi sedanji predsednik DZ Dejan Židan.

Danes ugotavljamo, da lahko minister postane tisti, ki to želi in ne tisti, ki bi bil najbolje usposobljen opravljati naloge ministra. Prihaja pa čas, ko bodo za poslance kandidirali tisti, ki bodo to želeli in ne tisti, ki bi bili sposobni opravljati naloge poslanca. Toda ali si res želimo, da bodo za poslance kandidirali delomrzneži, lenuhi in prevaranti? Jaz si tega ne želim.

En komentar

  1. Če bi imeli v tej državi zares demokratičen volilni sistem, v katerem imajo volivci zares zadnjo in odločilno besedo pri svobodni izbiri najprimernejšega kandidata s kandidatne liste, ter bi bil v državni zbor zares izvoljen tisti kandidat, ki je preverljivo in nedvoumno dobil najvišje število glasov v svojem volilnem okraju/enoti, potem bi imeli poslanci in celotni državni zbor bistveno višjo stopnjo zaupanja in ugleda, neodvisnosti, avtonomnosti ter legalnosti in legitimnosti, volivci pa bistveno višje zaupanje v volilni sistem ter izvoljene organe in funkcionarje, izvoljene ali imenovane na njegovi osnovi.
    Kot pa vemo, je veljavni sorazmerni volilni sistem (po katerem lahko le pasivno potrjujemo kandidate, ki nam jih na “izvojljiva mesta” vsiljujejo politične stranke, dodatno nepreglednost pa povzroča še vnaprej določena in nepregledna volilna “aritmetika”) že Ustavno sodišče RS razglasilo za ustavno sporen, zaradi česar je zahtevalo od zakonodajalca, da najkasneje v dveh letih uskladi ustavnopravno ter demokratično sporen sorazmerni volilni sistem z veljavno ustavo.
    Kar pomeni, da mora zakonodajalec (DZ RS) veljavni sorazmerni volilni sistem do naslednjih parlamentarnih volitev spremeniti tako, da bo v resnici veljalo temeljno demokratično načelo “en volivec – en glas” (in ne, da bo razmerje med volilnimi okraji celo 1 : 4, kar je v škodo enim volivcem in enim kandidatom!) ter da bodo v parlament dosledno in brez izjem izvoljeni le poslanci, ki bodo dobili preverljivo največ glasov v svojih volilnih okrajih – ali volilnih enotah (in ne drugi ali tretji po številu glasov, medtem ko zmagovalci in njihovi volivci ostajajo razočarani in zgroženi nad sedanjim nedemokratičnim volilnim sistemom).
    Po vseh posvetovanjih pravnih strokovnjakov in strankarskih prvakov pri predsedniku RS Borutu Pahorju se zdi najhitreje uresničljiva ter ustavno še dopustna sprememba veljavnega in ustavno spornega sorazmernega volilnega sistema z ukinitvijo volilnih okrajev ter uveljavitvijo obveznega (absolutnega) prednostnega glasu ob izbiri enega od kandidatov s strankarskih in nestrankarskih kandidatnih list po volilnih enotah.
    Odličen in preskušen zgled ponujajo volitve kandidatov v evropski parlament, kjer smo slovenski volivci vseh osem poslancev v aktualni evropski parlament izvolili z množično in večinsko uporabo pravice do prednostnega glasu. Kar pomeni, da so skrajno trhli in neverodostojni ugovori tistih politikov, ki zavračajo pravico do prednostnega glasu z domnevno preštevilno in nepregledno konkurenco med listami kandidatov ter z domnevno nepripravljenostjo volivcev, da sami neposredno in v celoti s prednostnim glasom v polni meri prevzamejo nase tudi odgovornost za izbiro najprimernejšega kandidata.
    Dokaj nerazumljivo in nerazumno se zdi tudi stališče tistih politikov in strankarskih prvakov, ki zavračajo omenjeno možnost uveljavitve prednostnega glasu ter s tem bistveno okrepljen vpliv volivcev na dokončno izbiro poslancev, kot zgolj lepotni popravek ali celo kot novo volilno prevaro.
    Kot da bi se prav ti nasprotniki vsakršnih sprememb veljavnega sorazmernega volilnega sistema tudi sami najbolj bali okrepljenega vpliva volivcev ter s tem odločilno zmanjšanega neustavnega in nedemokratičnega vpliva najožjih vodstev parlamentarnih političnih strank ter se še naprej mrzlično oklepali sedanjega protiustavnega uveljavljanja in vsiljevanja (nad)oblasti vladajoče strankokracije namesto vladavine ljudstva v plebiscitarno izbrani in določeni ustavnopravni zasnovi in politični praksi večstrankarske parlamentarne demokracije v RS.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!