DANES V DEMOKRACIJI: Ko vzdrževalec v vrtcu postane glavni kadrovik države je mogoče vse

Ko sem pred dnevi izvedel, da je bil generalni sekretar Liste Marjana Šarca (LMŠ), pred nastopom te funkcije vzdrževalec v kamniškem vrtcu, so se moje misli nehote ustavile pri nekdanjem jugoslovanskem diktatorju Titu. Ta je bil po poklicu varilec, ali kot pravimo na Štajerskem »šlosar«. Pa da ne bo pomote. Popolnoma spoštujem poklice, kot sta varilec ali pa vzdrževalec v vrtcu. Spoštovanja vredni poklici so to, ki jih na žalost premalo spoštujemo in cenimo. Toda ko »šlosar« postane predsednik države, ali ko vzdrževalec v vrtcu postane glavni tajnik vladajoče politične stranke in posledično s tem glavni kadrovik v državi, pa stvar postane več kot hudo resna.

Vesoljna Slovenija nikoli ne bi slišala za Braneta Kralja, če omenjeni ne bi postal generalni sekretar LMŠ in posledično glavni kadrovik v državi. Zakaj o Branetu Kralju pišem, kot o glavnem kadroviku države? Precej običajna praksa vseh koalicijskih vlad je ta, da kadrovske zadeve vlade urejajo in usklajujejo generalni sekretarji političnih strank koalicije, glavno besedo pa ima običajno generalni sekretar najpomembnejše vladne stranke. To pa je Brane Kralj, vsaj do nedavna je bil, dejansko pa je še, dokler ne bodo našli njegovega naslednika.

Toda vrnimo se h klicu Braneta Kralja Ireni Prijović, predsednici nadzornega sveta Uradnega lista RS.  Da bo povsem jasno, Ireno Prijović je Vlada RS imenovala na mesto prve nadzornice podjetja Uradni list. Ona je tista, ki naj bi po črki zakona predstavljala državo in njene interese pri nadzoru v podjetju Uradni list RS. Če ima država na čelu takega organa svojega človeka (Irena Prijović), po tem takem je ona tista, ki je odgovorna za zastopanje interesov države pri nadzoru v omenjenem podjetju in nihče drugi.

Kdo je torej generalni sekretar LMŠ Brane Kralj, da lahko pokliče prvo predstavnico države v nadzornem organu Uradnega lista RS in ji sporoči, da »država pričakuje«, da bo za direktorja Uradnega lista ona in nadzorni svet postavila Igorja Šoltesa, Kardeljevega vnuka, šefa propadle politične stranke »Verjamem« in propadlega kandidata DESUS za EU volitve?

Seveda gre v danem primeru za prvovrstno afero in popolnoma nedopustno ravnanje Braneta Kralja. Je pa treba zadevo gledati z več vidikov.

Najprej naj izpostavim Ireno Prijović, ki je reagirala tako kot bi moral vsakdo, ki se mu kaj takega ali podobnega zgodi. Če bi vsaj desetina takih primerov prišla na dan, bi kmalu nastal red na tem področju. Vse pa kaže, da njeno dejanje ni visoko etično dejanje ampak je rezultat spopada Marjana Šarca in po Janezu Zemljariču najpomembnejšega vplivneža v zakulisju politike in gospodarstva Boruta Jamnika, ki mu pripada tudi Irena Prijović.

Drugo vprašanje je vprašanje medijev. V tem primeru je šlo za napoved članka na to temo s strani Bojana Požarja. Seveda levi režimski mediji o tem niso poročali prvi. Res pa je, da so dokaj usklajeno v manj kot dveh urah povzeli že samo napoved članka Bojana Požarja. Le nekaj minut za tem se je oglasil tudi Marjan Šarec in celo sam Brane Kralj. Tako usklajena akcija levih režimskih medijev,  je po moje morala biti odobrena in usklajevana. Kdo jo je odobril je seveda drugo vprašanje. Najverjetneje tisti, ki so v zakulisju Marjana Šarca postavili na oblast in mu s tem sporočajo, da ni on šef, ampak je odvisen od njih.

Početje Braneta Kralja, ki je Ireni Prijović, »povedal« kaj pričakuje država, torej imenovanje Igorja Šoltesa na mesto direktorja Uradnega lista RS, pa je zgovorno tudi z dveh drugih vidikov. Najprej z vidika medstrankarskih razmerij. Igor Šoltes ni član LMŠ (morda je spet prestopil, tega ne vem), na EU volitvah je kandidiral za DESUS. Dejanje kaže na to, kako je politična levica pa naj se ji reče LMŠ, SMC, SAB ali DESUS ali pa še kaj, povezana in si priskoči na pomoč kadar je to treba. Hkrati pa početje Braneta Kralja razgalja vso bedo ljudi, ki iz anonimnosti pridejo na oblast. Ja kdo pa je Brane Kralj, da bi smel izražati pričakovanja države. To početje me spominja na besede Ludvika XIV, ki je dejal »L’état c’est moi« (država to sem jaz). Skratka bolj nevarno dejanje, kot si mnogi mislijo.

Ob tem se levi režimski mediji sprašujejo ali je za zadevo vedel Marjan Šarec? Taka vprašanja so seveda pravljice za naivne. Je ali ni vedel,  nosi vso odgovornost za tako početje Braneta Kralja. Če ni vedel za konkreten klic je pa zagotovo vedel za nedopustno prakso, ki se jo gredo njegovi podrejeni. Odgovornost je zato zagotovo tudi njegova. Odhod Braneta Kralja z mesta generalnega sekretarja LMŠ, je zato logična, opravičevanja in izgovarjana Marjana Šarca ob tem pa so navadno sprenevedanje.

2 komentarja

  1. Saj predsedniki vseh strank in vseh organov izvršilne in zakonodajne veje oblasti doma in po svetu imajo generalne sekretarje in osebne glasnogovornike (za usmerjeno medijsko masiranje javnosti) prav za to, da v primeru svojega ali strankarskega preveč očitnega političnega fiaska ali škandala po šahovsko “žrtvujejo” kakega “kralja”, da bi obvarovali in zavarovali sebe. To vedo vsi politiki in vsi, ki sprejemajo najbolj negotove službe v kabinetih odločevalcev, najbolj tvegane službe “dežurnih strelovodov”.
    Generalni sekretar stranke LMŠ ga po letu delovanja v zakulisju premierovega kabineta Vlade RS zagotovo ni polomil zaradi naivnosti ali celo neizobraženosti, ampak prej zaradi vse manj samokritične rutine pri podedovanem in samoumevnem uresničevanju “kadrovske politike” v interesu premierja Šarca osebno in njegove vladajoče stranke LMŠ, ki samoobrambno skuša z vsemi sredstvi in na vse načine izkoristiti razmeroma kratek čas v operativnem središču oblasti, da bi na odločilne položaje postavila čim več svojih zvestih in pokornih aparatčikov, ali da bi vsaj preprečila najmočnejšim konkurenčnim strankam dostop do najprestižnejših in najvplivnejših državnih in državniških funkcij.
    Premier Šarec in njegovi se bodo slej ko prej skušali maščevati tako “devici orleanski”, ki je javnosti razkrila “brutalen pritisk” Kralja iz vrha LMŠ, kot tudi njenim domnevnim “botrom iz ozadja”, o katerih je premier Šarec očitno dovolj dobro poučen. Vsekakor bo zanimivo spremljati, kam bodo zloslutne politične turbulence odnesle v naslednjem letu Ireno Prijović in Boruta Jamnika, a tudi, ali bo premier Šarec in njegova LMŠ še v sedlu vladanja RS.

  2. Oblast je slast. In kdor pride do oblasti, tam samo še vztraja pri ukrepih, ki mu moč te oblasti še krepijo, torej pride do uzurpacije oblasti in prehod iz demokracije v diktaturo. Na Balkanu je to še vedno stalnica v politiki.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!