Včeraj v Demokraciji: Spomeniki totalitarizmu in odnos demokratičnih oblasti

Pred dnevi je, zlasti med levimi oblastniki in njihovimi podporniki, odmevala akcija neznanca ali neznancev, ki so po Ljubljani, z rdečo barvo popisali pet spomenikov komunističnemu totalitarizmu. Seveda so dominantni mediji in levi politiki pohiteli z izjavami o sovražnem govoru, o napadu na našo kulturo, zgodovino in podobno. Policija je začela predkazenski postopek. No leta 2012, ko so neznanci na nekem trgovskem centru v Ljubljani zapisali: »klali bomo kristjane« in še nekaj, tako bliskovite reakcije policije ni bilo. Ko sem jih, kot minister za notranje zadeve vprašal, kaj delajo, sem dobil odgovor, da »zbirajo obvestila«, kar v praksi največkrat pomeni, da ne delajo nič.

Do trenutka, ko pišem ta prispevek, še nisem zasledil poročanja kakšnega levega pisuna, ki bi dejanje tako ali drugače povezal s politično desnico. Saj veste kako to gre: »Iz dobro obveščenih policijskih virov, ki pa želijo ostati anonimni, smo izvedeli, da…«. To seveda pomeni, da si je pisec takega teksta zapisano izmislil.

Še najboljši odziv na vso levo kokodakanje in nakladanje, je na Twitter profilu zapisal Tomaž Štih – znan kot »Libertalec«, takole je zapisal:

@Libertarec Zavrnite propagandne neumnosti. Nemci so zasuli bunker v Berlinu, zrušili dvorce v Berchtesgadnu, razstrelili kljukaste križe in razbili hitlerjeve kipe. Avstrijci so lani nacionalizirali in porušili hitlerjevo hišo. Socialistični maliki niso nobena slovenska kulturna dediščina.

In prav v tem se skriva bistvo problema. Že leta 2009 je Evropski parlament, tudi z glasovi vseh poslancev iz Slovenije, sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih. Omenjena resolucija enako obsoja vse totalitarizme torej, fašizem, nacizem in komunizem, govori pa tudi o njihovih simbolih. Slovenski parlament, te resolucije nikoli ni sprejel, sploh pa je Slovenija v praksi ne spoštuje.

Tomaž Štih ima seveda prav. V Nemčiji so porušili in razstrelili vse, kar jih je spominjalo na Hitlerja. Avstrija je nacionalizirala in plačala rojstno hišo Hitlerja z namenom, da jo poruši in še bi lahko naštevali.

Ko sem leta 1994 prvič obiskal glavno mesto Madžarske Budimpešto, so bili tam, zlasti v okolici njihovega parlamenta, še vsi spomeniki Marxu, Engelsu, Leninu, kot tudi Stalinu, pa seveda njihovim komunističnim voditeljem. Leta 2011, ko sem glavno mesto Madžarske obiskal drugič, je bilo tam vse drugače. Omenjenih spomenikov ni bilo nikjer več, na teh mestih pa so stali spomeniki njihovim pesnikom, pisateljem in seveda tistim, ki so leta 1956 organizirali upor proti nekdanji Sovjetski zvezi. V bližnjem turističnem uradu sem povprašal, kaj so naredili s temi spomeniki. Prijazno so mi povedali, da so vsi spomeniki preteklosti kakih 20 kilometrov iz Budimpešte v posebnem parku, kjer si jih lahko ogledam za 15 evrov vstopnine. Kaj pa v Ljubljani?

 V Ljubljani, na Trgu Republike, imamo še danes 19 ton težak spomenik revolucije, postavljen leta 1975. Revolucijo pa smo v nekdanjem sistemu poimenovali, kot prevzem oblasti leta 1945. In kaj se je zgodilo takrat? Komunistična partija je prepovedala ostale politične stranke in se razglasila za edino in trajno vladajočo politično stranko.  Hkrati je ukazala množične povojne izvensodne poboje. V kakih 600 moriščih se je znašlo na deset tisoče nedolžnih ljudi. Spomenik revolucije lahko zato poimenujemo tudi spomenik totalitarizmu ali spomenik rabljem. Toda ni edini, še cela serija jih je po Ljubljani in drugod, da ne govorim o kipih diktatorja in morilca Tita. Še več v Kočevskem rogu smo pred leti, na novo postavili spominska obeležja največjim zločincem iz časa druge svetovne vojne in po njej. Si predstavljate, da bi Nemci sredi Berlina še imeli kip Hitlerja, ob katerem bi se zbirali njegovi privrženci?

 Zato pa je pri nas vse drugače. Skoraj tri desetletja po osamosvojitvi Slovenije častimo morilce, jim ohranjamo ali na novo postavljamo spomenike, rajamo pod totalitarnimi simboli, ki imajo svoje mesto na uradnih državnih proslavah, se bolj ali manj sramujemo vsega, kar je povezano z osamosvojitvijo Slovenije, zaničujemo in zapiramo tiste, ki so najbolj zaslužni za samostojno Slovenijo, v celoti pa smo sodno oprostili vse jugo oficirje, ki so po Sloveniji leta 1991 sejali smrt, plačali smo jim odškodnine ali jim izplačujemo pokojnine in podobno.

 Za zaključek pa se vrnimo k popisanim totalitarnim spomenikom in naslovu prispevka.  Dejstvo je, da spomenikov totalitarizmu v Sloveniji ne bi smelo biti več, saj še kako razdvajajo narod. Sicer pa, zakaj z rdečo barvo popisani spomeniki totalitarizmu predstavljajo sum storitve kaznivega dejanja in zakaj podgana v naročju Brezjanske Marije ali goreči Križ nad Portorožem predstavljata umetnostno izražanje?

7 komentarjev

  1. Spomenike, ki spominjajo in opominjajo na nedemokratični teror in zločinsko diktaturo vodilnih funkcionarjev in vodilnih organov KPJ/KPS oz. ZKJ/ZKS ter na sistematično in vztrajno kršenje univerzalnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin v Sloveniji, bi morali že zdavnaj umakniti z elitnih lokacij v slovenskih mestnih središčih ter jih zbrati in razstaviti v posebnem ločenem spominskem parku ali razstavišču NOB, komunistične revolucije in državljanske vojne v RS.
    Državljanom RS ter demokratično izvoljeni oblasti v RS ni treba po zgledu Nemcev razstreljevati in uničevati simbolnih znamenj totalitarne preteklosti in zločinskega nasilja nad lastnim ljudstvom, saj ni mogoče izbrisati zgodovinskih dejstev in tragičnih posledic vojnega in povojnega nasilja nad nemočnimi ljudskimi množicami. Simbolne spomine na enostran(kar)sko populistično mitizirane dogodke in heroje NOB, revolucije in državljanske vojne je potrebno le postaviti v ustrezen zgodovinski, prostorski in časovni kontekst ter jim odvzeti nezasluženo lažno avreolo “svetosti” in “brezmadežnosti”.

  2. Lustracije ni bilo
    Spomeniki so samo kolaterarna postranska škoda, zdaj že očitno dogovorno sporazumne tranzicije “V Nikamor”.
    g.Gorenak, nek sporazum je bil, da so se udbokučanisti pripeli na osamosvojitveni brzovlak, potem pa so v lokomotivo začeli sipati pesek in cuker, lomiti tračnice in vključevati zasilne zavore, Iveka “se je znebilo”, Janeza odstavilo, ubijalo v medijih in po sodnijah in ga dalo v arest, pa saj niso utegnili misliti na spomenike, verjamem.
    Morda ima velemojster, dr.Dežman prav, da bi jih namontirali v muzej v Pivki.Jaz pravim, da bi jih dali kamor spadajo. V Kočevski Rog.
    V muzeju , kakor, slovenske osamosvojitve, je večina prostora, več kot 3/4 namenjeno razkazovanju večinoma ameriške železarske vojaške tehnike, nekaj tudi ruske, v glavnem pa oborožitve JLA !
    Če umaknejo par eksponatov in postavitev, ki res prezentirajo slovensko osamosvajanje, bi muzej Pivka, čez noč lahko razobesil napis “MUZEJ TITO- SFRJ – JLA “.
    Če bi v Pivko prenesli glavnino slovenskih partijsko-partizanskih spomenikov, bi nastalo pravo gnezdo
    malikovalcem in častilcem komunističnega eksperimentalnega socializma/samoupravljanja.
    Obiskovalec bi se tako najprvo sprehodil skozi del, ki po svoje in prikrito goni nostalgijo za JNA in se za konec šel priklonit generalnim zločincem vojnim zločincemNOB OF Revolucije 1941-1991v bližnjem parku, kjer bi iz zvočnikov donele pesmi z Neretve in Sutjeske, da o Menini planini in o Frantinem čudežu ne govorimo!
    “A je še čudno, da Janševa vlada Dežmanu niti odgovorila ni?”
    relikvij svetega Komunizma SFRJ.

  3. Ne samo, da revolucionarni spomeniki usodno -tega ni mogoče nikakor zanikati- razdvajajo ljudi, ki jih odmrznjeni komunisti z znanim namenom ne pustijo odstraniti. Ti spomeniki v prvi vrsti stojijo v opozorilo narodu, koga mora ljudstvo še naprej spoštovati in ubogati, da ne pozabi: Pazite, mi smo (še vedno vsemogočna in nedotakljiva) oblast, ne dovolimo “nespoštljivih” nasprotovanj nam na oblasti, ne dovolimo, da nas pri vladanju kakor koli ovirate in se nam postavljate na pot.

  4. Spoštovani dr. Gorenak
    Primerjava z Madžarsko mi je všeč, vendar ste pozabili zapisati glavni razlog, zakaj so se tam uspešno otresli prahu komunizma, pri nas pa ne. Lustracija. Tam je bila izvedena, pri nas pa nikoli. Bila je sicer priložnost, ko so bile na oblasti domoljubne stranke (DEMOS) in kasneje tudi vaša, a tega niste storili. In to je ena večjih napak vaše stranke, ki vam jo do dandanes nisem oprostil.

  5. Ali vi veste koliko glasov je potrebnih za takšen zakon? Mi poveste kdaj je toliko glasov SDS imela? Ko odgovorite na ti dve vprašanji lahko nadaljujeva pogovor.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!