Spomeniki totalitarizmu in odnos demokratičnih oblasti

Pred dnevi je, zlasti med levimi oblastniki in njihovimi podporniki, odmevala akcija neznanca ali neznancev, ki so po Ljubljani, z rdečo barvo popisali pet spomenikov komunističnemu totalitarizmu. Seveda so dominantni mediji in levi politiki pohiteli z izjavami o sovražnem govoru, o napadu na našo kulturo, zgodovino in podobno. Policija je začela predkazenski postopek. No leta 2012, ko so neznanci na nekem trgovskem centru v Ljubljani zapisali: »klali bomo kristjane« in še nekaj, tako bliskovite reakcije policije ni bilo. Ko sem jih, kot minister za notranje zadeve vprašal, kaj delajo, sem dobil odgovor, da »zbirajo obvestila«, kar v praksi največkrat pomeni, da ne delajo nič.

Do trenutka, ko pišem ta prispevek, še nisem zasledil poročanja kakšnega levega pisuna, ki bi dejanje tako ali drugače povezal s politično desnico. Saj veste kako to gre: »Iz dobro obveščenih policijskih virov, ki pa želijo ostati anonimni, smo izvedeli, da…«. To seveda pomeni, da si je pisec takega teksta zapisano izmislil.

Še najboljši odziv na vso levo kokodakanje in nakladanje, je na Twitter profilu zapisal Tomaž Štih – znan kot »Libertalec«, takole je zapisal:

@Libertarec Zavrnite propagandne neumnosti. Nemci so zasuli bunker v Berlinu, zrušili dvorce v Berchtesgadnu, razstrelili kljukaste križe in razbili hitlerjeve kipe. Avstrijci so lani nacionalizirali in porušili hitlerjevo hišo. Socialistični maliki niso nobena slovenska kulturna dediščina.

In prav v tem se skriva bistvo problema. Že leta 2009 je Evropski parlament, tudi z glasovi vseh poslancev iz Slovenije, sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih. Omenjena resolucija enako obsoja vse totalitarizme torej, fašizem, nacizem in komunizem, govori pa tudi o njihovih simbolih. Slovenski parlament, te resolucije nikoli ni sprejel, sploh pa je Slovenija v praksi ne spoštuje.

Tomaž Štih ima seveda prav. V Nemčiji so porušili in razstrelili vse, kar jih je spominjalo na Hitlerja. Avstrija je nacionalizirala in plačala rojstno hišo Hitlerja z namenom, da jo poruši in še bi lahko naštevali.

Ko sem leta 1994 prvič obiskal glavno mesto Madžarske Budimpešto, so bili tam, zlasti v okolici njihovega parlamenta, še vsi spomeniki Marxu, Engelsu, Leninu, kot tudi Stalinu, pa seveda njihovim komunističnim voditeljem. Leta 2011, ko sem glavno mesto Madžarske obiskal drugič, je bilo tam vse drugače. Omenjenih spomenikov ni bilo nikjer več, na teh mestih pa so stali spomeniki njihovim pesnikom, pisateljem in seveda tistim, ki so leta 1956 organizirali upor proti nekdanji Sovjetski zvezi. V bližnjem turističnem uradu sem povprašal, kaj so naredili s temi spomeniki. Prijazno so mi povedali, da so vsi spomeniki preteklosti kakih 20 kilometrov iz Budimpešte v posebnem parku, kjer si jih lahko ogledam za 15 evrov vstopnine. Kaj pa v Ljubljani?

V Ljubljani, na Trgu Republike, imamo še danes 19 ton težak spomenik revolucije, postavljen leta 1975. Revolucijo pa smo v nekdanjem sistemu poimenovali, kot prevzem oblasti leta 1945. In kaj se je zgodilo takrat? Komunistična partija je prepovedala ostale politične stranke in se razglasila za edino in trajno vladajočo politično stranko.  Hkrati je ukazala množične povojne izvensodne poboje. V kakih 600 moriščih se je znašlo na deset tisoče nedolžnih ljudi. Spomenik revolucije lahko zato poimenujemo tudi spomenik totalitarizmu ali spomenik rabljem. Toda ni edini, še cela serija jih je po Ljubljani in drugod, da ne govorim o kipih diktatorja in morilca Tita. Še več v Kočevskem rogu smo pred leti, na novo postavili spominska obeležja največjim zločincem iz časa druge svetovne vojne in po njej. Si predstavljate, da bi Nemci sredi Berlina še imeli kip Hitlerja, ob katerem bi se zbirali njegovi privrženci?

Zato pa je pri nas vse drugače. Skoraj tri desetletja po osamosvojitvi Slovenije častimo morilce, jim ohranjamo ali na novo postavljamo spomenike, rajamo pod totalitarnimi simboli, ki imajo svoje mesto na uradnih državnih proslavah, se bolj ali manj sramujemo vsega, kar je povezano z osamosvojitvijo Slovenije, zaničujemo in zapiramo tiste, ki so najbolj zaslužni za samostojno Slovenijo, v celoti pa smo sodno oprostili vse jugo oficirje, ki so po Sloveniji leta 1991 sejali smrt, plačali smo jim odškodnine ali jim izplačujemo pokojnine in podobno.

Za zaključek pa se vrnimo k popisanim totalitarnim spomenikom in naslovu prispevka.  Dejstvo je, da spomenikov totalitarizmu v Sloveniji ne bi smelo biti več, saj še kako razdvajajo narod. Sicer pa, zakaj z rdečo barvo popisani spomeniki totalitarizmu predstavljajo sum storitve kaznivega dejanja in zakaj podgana v naročju Brezjanske Marije ali goreči Križ nad Portorožem predstavljata umetnostno izražanje?

 

En komentar

  1. V Nemčiji so dosledno razstrelili in izbrisali moreče spomine na zločinski Hitlerjev režim, diktaturo ter nezaslišani teror totalitarne nemške nacistične delavske stranke.
    Pri nas pa so po vojni vztrajno in sistematično razstreljevali ter dosledno zabrisovali izključno le spomine na množične zločine Titove Komunistične partije Jugoslavije in njene zveste “jeklene pesti”, se pravi partizanske vojske in kasneje JNA (ob podtalni, vsenavzoči vsemogočni nenehni zločinski asistenci tajnih “justifikatorjev” in likvidatorjev VOS, Ozne, Udbe, SDV …).
    Vztrajno, dosledno in sistematično so organi oblasti v Titovi FLRJ/SFRJ zabrisovali in sistematično odrivali v kolektivno zgodovinsko pozabo moreče, obtožujoče in obremenilne spomine na žrtve množičnega “bratskega” nasilja osvoboditeljev ter njihovega “razrednega” terorja, skrivoma pokopane, večkrat razstreljene in “zamaskirane” ter dodatno onečaščene še z industrijskimi ter človeškimi odpadki vseh vrst v več kot 700 uradno priznanih množičnih prikritih moriščih in grobiščih po vsej Sloveniji in tudi v zamejstvu.
    Razlika v odnosu demokratično izvoljenih organov oblasti ter večine javnosti do zločinov obeh totalitarnih partij ter do terorja obeh nedemokratičnih totalitarnih oblasti in njihovih žrtev v Nemčiji ter v Sloveniji je več kot očitna – ter za Slovenijo porazna. V Sloveniji smo sicer tudi že prišli tako daleč, da vsaj del uradnih oblasti in oblastnikov vsaj načeloma in na splošno priznava odkopane in odkrite žrtve zločinskih medvojnih in povojnih množičnih pobojev nad praviloma razoroženimi pripadniki drugih bojnih formacij, civilistov, nemočnih invalidov, otrok in starcev, nikakor pa ne izvršilna, ne zakonodajna in ne sodna veja oblasti ne kažeta nobene ambicije, da bi priznanim in prepoznanim množičnim zločinom poiskali in našli tudi odgovorne zločince (pravne in/ali fizične osebe), tako ključne in objektivno odgovorne odločevalce kot tudi poslušne in osebno odgovorne likvidatorje. Kjer pa ni sodno prepoznanih in razglašenih zločincev, tudi ni mogoče izreči odrešilne (katarzične) zaslužene kazni. Zaradi česar pri nas ne moremo dočakati niti tako težko pričakovanega moralnega očiščenja niti tako pogrešane najbolj žlahtne človeške etične odprtosti za temeljno človeško odpuščanje, globoko osebno obžalovanje in posledično spravo med vsemi vpletenimi in prizadetimi.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!