Šircelj Andrej in čista zloraba preiskovalcev

Na moj rojstnodnevni dan 15. 12. 2015, okoli 08.00, sem prišel, kot poslanec DZ, na svoje delovno mesto, točneje v mojo pisarno v prvem nadstropju DZ. Odložil sem osnovne stvari in se napotil v pisarno Jožeta Tanka, ki je bil takrat vodja poslancev SDS. Sosednja pisarna od moje, je bila pisarna poslanca SDS Andreja Širclja. Med mojo pisarno in pisarno Andreja Širclja je nepremično stal neznanec. Vprašal sem ga, če koga išče. Nekaj je »zamomljal«, niti razumel nisem, kaj mi je odgovoril, a jasno mi je bilo, da je policist v civilu ali kriminalist.  Pot sem nadaljeval do pisarne Jožeta Tanka. Dejal sem mu, da mislim, da je pred mojo ali Šircljevo pisarno policist in da se dogaja nekaj nenavadnega, da pa verjetno gre za kriminalistično preiskavo ali mene ali Andreja Širclja. Tanko o tem ni vedel prav nič.

Mimo policista v civilu ali kriminalista sem se vrnil v svojo pisarno in čakal kaj se bo zgodilo. Nisem vedel ali bom predmet kriminalistične preiskave jaz ali kolega Andrej Šircelj. Poklical sem ga po telefonu. Javil se mi je in povedal, da kriminalisti pri njemu že izvajajo hišno preiskavo. Vse je bilo torej jasno, predmet obdelave kriminalistov je bil on in ne jaz. Kljub temu je na vrata moje pisarne potrkal drug kriminalist ne tisti, ki je stal med vrati moje in Šircljeve pisarne. Med mojo in Šircljevo pisarno so bila namreč vrata, ki pa so bila zaklenjena in prehoda ni bilo. Vprašal me je ali so ta vrata zaklenjena. Odgovoril sem mu, da so ta vrata zaklenjena.  Z odgovorom se je zadovoljil brez, da bi moje navedbe preveril.

Dogodki, ki so sledili so bili precej predvidljivi. Najprej seveda poročanja dominantnih medijev, da policija preiskuje poslanca SDS Andreja Širclja, ki naj bi bil osumljen nekih kaznivih dejanj okoli vzpostavljanja DUTB (slaba banka). Kdo jih je obvestil? Uganili ste. Nihče drugi kot kriminalistična policija. Še večje presenečenje pa je sledilo nekaj za tem. Kriminalisti so se pojavili na sedežu SDS na Trstenjakovi 8 v Ljubljani. Pred nos Janeza Janše so pomolili nalog za hišno preiskavo in zaseg vseh podatkov iz strežnika SDS. Prav ste prebrali. Nalog za hišno preiskav in zaseg je bil jasen, strežnik SDS z vsemi podatki in ne le s podatki o komunikacijah Andreja Širclja. Torej je šlo za komunikacije kakšnih 30.000 članov SDS, ki uporabljajo strankarski mail. Le zakaj mail komunikacije vseh in ne le Andreja Širclja. Z Janšo sva se strinjala, da policiji damo podatke o komunikacijah Andreja Širclja in nikakor podatkov o komunikacijah vseh članov SDS, ki ta elektronski naslov uporabljajo. Janša je to preiskovalcem tudi jasno sporočil. Kar nekaj časa so morali preiskovalci čakati, da so prišli zunanji pogodbeni sodelavci SDS, ki so izločili komunikacije Andreja Širclja in jih izročili kriminalistom.

Če bi bil pravosodni nalog z vidika zakonodaje čist, bi pravosodna veja oblasti in policija seveda protestirala, a nista. Vsi so se zadovoljili s podatki o komunikacijah Andreja Širclja in nihče ni protestiral, ker preiskovalcem nismo izročili vseh podatkov o vseh komunikacijah vseh članov SDS, kar je zahtevalo sodišče. Neverjetna zloraba, ki si jo je privoščila sodna veja oblasti. Naslednji dan so bili dominantni mediji polni prispevkov o tem, da je bil sedež SDS tarča kriminalistične preiskave. Vse mogoče so napletali o Andreju Širclju in o SDS.

Toda pojdimo v leto 2019 nekaj dni pred tem, ko ta prispevek pišem. Nacionalna tiskovna agencija STA namreč piše, da kriminalisti po skoraj štirih letih ta primer zaključujejo. Poročajo tudi o tem, da Andrej Šircelj ni več med osumljenci kakršnegakoli kaznivega dejanja. Neverjetno ali pričakovano.

Kar se mene tiče pričakovano. Z Andrejem Šircljem sva se takrat in še lani, seveda pogovarjala o tem, kaj bi eventualno naredil narobe in kaj bi lahko bilo v njegovih ravnanjih, z vidika kazenske zakonodaje, sploh sporno. Podrobno mi je obrazložil situacijo okoli vzpostavljanja DUTB, saj sva oba hotela ugotoviti, če bi lahko bilo v njegovih dejanih karkoli spornega. Zaključek je bil jasen. Nič ni bilo narobe.

In prav to se potrjuje te dni. Če verjamemo poročanju nacionalne tiskovne agencije, ki poroča o tem, da Andrej Šircelj ni med osumljenci kakršnegakoli kaznivega dejanja, je vse jasno. Nekdo na relaciji med kriminalistično policijo, tožilci in preiskovalnimi sodniki, ali pa vsi med njimi, je zlorabil položaj in želel priti do vseh podatkov o komunikacijah skoraj 30.000 članih SDS. Andrej Šircelj je le zgolj in samo kolekteralna škoda cele zadeve.

3 komentarji

  1. Za pravno neupravičen poseg v celoten računalniški arhiv in dokumentacijo katere koli pravne osebe bi moral nekdo odgovarjati. Ali naročnik protiustavnega in protipravnega posega v poslovno korespondenco, ali izvajalec protipravnega naročila. Pravzaprav oba!
    Toliko hujše, če si tak protiustavni in protipravni poseg v poslovno korespondenco in arhive posamezne pravne osebe privošči funkcionar sodne veje oblasti in po njegovem naročilu kriminalist oz. skupina kriminalistov slovenske policije.
    Zadeva je popolnoma nedopustna in je v nasprotju z načeli ustavne in pravne države ter z univerzalnimi temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami v državah skupnosti EU. Spominja pa na politično zlorabo kriminalistične policije v zloglasnem primeru politično motivirane preiskave in odtujitve računalnikov nekdanjemu poslancu SD Andreju Magajni, po kateri so kriminalistični “strokovnjaki” vrle slovenske Policije vse datoteke in menda celo prenosne računalnike mojstrsko preventivno “izgubili” oz. “zapravili”, da so zabrisali izmišljene oz. od nekoga naročene “dokaze”, s katerimi naj bi “svojeglavega” poslanca vladajoče SD obtožili celo moralno zavrženega posedovanja in posredovanja pornografije. Nihče od kriminalističnih “strokovnjakov” in funkcionarjev Policije se prizadetemu poslancu ni nikoli javno opravičil in nihče od kriminalističnih “strokovnjakov”, ki so sodelovali pri političnem “umoru” svojeglavega poslanca SD, ni nikoli javno odgovarjal za neetično in protipravno ravnanje. Da policije v totalitarnih državah pogosto kompromitirajo politične nasprotnike vladajoče koalicije s podtaknjenimi “dokazi”, kaže najnovejši primer iz Putinove Ruske federacije, kjer so neukročenemu novinarju podtaknili kriminalisti kar mamila. In to ni bilo prvič!
    Na koncu si velja zastaviti eno samo vprašanje: le koliko protiustavnih, nezakonitih in neetičnih zlorab si lahko privoščijo pristojni državni organi pravosodja in preiskovanja v RS v primerih, ko cilj njihovega “lova na čarovnice” ni katera od parlamentarnih strank ali drugih pravnih oseb z močno zaledno podporo vrhunskih pravnikov oz. odvetnikov, ampak je cilj njihovega državnega nasilja anonimni in pravno neosveščeni državljan RS?

  2. Ja, šlo je za čisto zlorabo policije v politične namene. Vprašanje je samo, kako dolga je bila takrat veriga pravosodja. Pač stara, preskušena in še vedno zlorabljana praksa zlizanosti določenih struktur pravosodja, policije in mainstream medijev, vse v službi leve politične sfere, ko je treba nekoga politično diskreditirati in po možnosti čim dlje pustiti primer v mirovanju, hkrati pa se vedno sklicevati na primer ter insuniirati obtežilna mnenja ali trditve. In kar je najbolj žalostno, temu še ni videti konca.

  3. Želel bi vas popraviti. To niso dominantni mediji ampak levičarski agitatorji.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!