Danes v Demokraciji: Neustavnost volilne zakonodaje za volitve v Državni zbor – realnost na osnovi mojega primera

Slovenski Državni zbor (DZ) ima po zakonu 90 poslancev. Od tega sta dve mesti rezervirani za pripadnike italijanske in madžarske narodnosti. Preostalih 88 poslancev pa izvolimo po posebnem sistemu. Država je razdeljena na osem volilnih enot, vsaka od teh pa na enajst volilnih okrajev. In prav volilne enote in volilni okraji naj, bi imeli vsaj približno enako število volilcev. Toda če je temu bilo vsaj približno tako, ko je bil zakon sprejet, pa temu danes niti slučajno ni tako. Število volilcev v posamezne volilnem okraju je tako različno, da dosega razmerje ena proti tri ali več. Število prebivalcev se je v času od sprejema zakona do danes, pač močno spremenilo. In to je tudi razlog, da je Ustavno sodišče (US) na predlog Državnega sveta (DS) odločilo. Zakon ni v skladu z ustavo in DZ ga mora spremeniti.

Naj situacijo preprosto obrazložim na primeru iz mojega okolja. Sam sem trikrat kandidiral za poslanca DZ v sedmi volilni enoti (območje Šmarja pri Jelšah, preko Slovenskih Konjic do Slovenske Bistrice in širšega območja Maribora in Ruš, brez Šentilja). Naj se v nadaljevanju za obrazložitev situacije omejim na Šmarje pri Jelšah, Slovenske Konjice in Slovensko Bistrico. Število volilcev je v teh okoljih tako, da je daleč največje v Slovenski Bistrici, sledi Šmarje pri Jelšah in nato Slovenske Konjice, kjer je med temi okraji najmanjše število volilcev.

Na volitvah v DZ leta 2008, 2011 in 2014 je za kandidate Slovenske demokratske stranke (SDS) daleč največ glasov dobil kandidat iz Slovenske Bistrice (Jože Jerovšek), drugo mesto, poudarjam po številu glasov, je pripadlo Šmarju pri Jelšah in meni, kot kandidatu, tretje mesto, po številu glasov, pa je pripadlo kandidatu iz Slovenskih Konjic (Rudi Petan, Mateja Pučnik in Bojan Podkrajšek). Toda število gasov sploh ni pomembno, prav ste prebrali, število glasov sploh ni pomembno, šteje le odstotek glasov vseh, ki so volili.

Po tem kriteriju pa je bila stvar jasna. Najvišji odstotek so v vseh omenjenih letih dosegli kandidati iz Slovenskih Konjic, sledilo je Šmarje pri Jelšah in šele nato Slovenska Bistrica. In tragikomičnost te situacije se je najbolj pokazala leta 2014. Najmanjše število glasov, a največji odstotek, je prejel Bojan Podkrajšek iz Slovenskih konjic, toda najvišji odstotek in to šteje, zato je prvi dobil mandat poslanca. Drugo število glasov, in drugi odstotek števila glasov, sem dobil jaz v Šmarju pri Jelšah in sem bil izvoljen v DZ. Največje število glasov pa je prejel Jože Jerovšek iz Slovenske Bistrice, a je to pomenilo najmanjši odstotek števila glasov, Slovenska Bistrica ima pač največ volilcev, zato Jože Jerovšek ni bil izvoljen za poslanca v DZ, čeprav je med nami tremi prejel daleč največ glasov, toda šteje odstotek ne absolutno število glasov. Na nivoju Slovenije je takih situacij še veliko več, dejansko še veliko bolj krivičnih situacij. Prav to je povsem razumljiv razlog za odločitev Ustavnega sodišča, ki je DZ naložilo spremembo omenjene volilne zakonodaje.

Do sedaj sem pisal le in samo o razmerjih med kandidati iste politične stranke v določenem lokalnem okolju. Še veliko hujša in še veliko bolj krivična situacija na terenu pa se dogaja med različnimi političnimi strankami.

Leta 2018 sem zavestno in dogovorno kandidiral za poslanca DZ v ožjem mestnem centru Celja. To je okolje, kjer SDS še nikoli in nikdar ni dobila poslanca. Točneje povedano, to je okolje, kjer sem v naprej vedel, da ne bom izvoljen. Toda realnost je bila naslednja, dobil sem 2594 glasov in nisem bil izvoljen, Željko Cigler iz Združene levice (ZL) je dobil 1.343 glasov in je bil izvoljen, Janja Sluga iz Stranke modernega centra (SMC) pa 1294 glasov in je bila tudi izvoljena. Ste še enkrat prebrali številke in mislite, da sem se zmotil. Res je, nisem se zmotil, in tudi vi ste številke prebrali popolnoma prav.

Verjetno ste sedaj dokončno prepričani, da z našo volilno zakonodajo, ki opredeljuje volitve v DZ, nekaj ni v redu.  Toda razočarani boste. US ni zapovedalo popravke zakona, ki bi odpravil to, kar sem zapisal o moji situaciji v Celju ampak je zapovedalo le popravek situacije, ki sem jo opisal  na relaciji med Slovenskimi Konjicami, Šmarjem pri Jelšah in Slovensko Bistrico. Če pa mislite, da je US ravnalo nekorektno in nepošteno se tudi motite. US je o situaciji, ki sem jo opisal v primeru Celja, odločilo že leta 1996, ko je odločilo, da je ljudstvo na referendumu odločilo, da uzakonimo večinski volilni sistem. To pa je sistem kakršnega poznamo v primeru županov. Gre za dvokrožni večinski volilni sistem, po katerem v prvem krogu kandidira neomejeno število kandidatov in zmaga tisti, ki je dobil več kot polovico glasov, če jih nihče ni dobil, pa se v drugem krogu pomerita tista kandidata, ki sta dobila največ glasov in zmaga tisti, ki je dobil več kot polovico glasov.  Verjetno se strinjate, da bi bil ta sistem najbolj pravičen. In zakaj ga nismo uzakonili? Zato ker so leta 2001 levičarji v sodelovanju s SLS spremenili ustavo in dobili smo krivičen sistem, ki ga poznamo še danes.

3 komentarji

  1. Glede na to, da je le 35 izvoljenih poslancev v aktualnem državnem zboru pridobilo svoj mandat na osnovi najvišjega števila glasov in so bili nedvoumni zmagovalci v svojih volilnih okrajih, vsi ostali poslanci pa so prišli v parlament na osnovi “volilne matematike” z drugih in celo tretjih mest v svojih volilnih okrajih (o čemer ilustrativno piše iz lastne izkušnje tudi dr. Vinko Gorenak), bi težko verjeli, da ima DZ RS polno legitimnost. Kar 55 poslancev je namreč pridobilo svoj mandat na osnovi ustavno sporne “volilne matematike” oz. “volilnega modela” in ne na osnovi veljavne ustavne zahteve, da morajo avtonomno volivci odločati o podelitvi mandatov.
    Pri nas namesto volivcev v veliki večini odločajo o mandatih poslancev najožja vodstva političnih strank, ki postavljajo na “izvojljiva” mesta v “svojih” okrajih svoje najvišje funkcionarje in svoje najbolj zveste člane, in ki znajo bolj ali manj učinkovito v svojo pristran(kar)sko korist zlorabiti posebnosti “volilnega matematičnega modela”.
    Ustavno sodišče RS je ustavno sporno stanje sicer ugotovilo in od zakonodajalca (DZ RS) v dveh letih terjalo popravek ustavno spornega sorazmernega volilnega sistema, ki flagrantno krši načelo en volivec – en glas in s tem temeljno načelo enakosti pred zakonom, obenem pa mimo ustave ter v nasprotju z njo ponuja in omogoča privilegij strankarskim šefom oz. vodstvom, da samovoljno izbirajo “svoje” poslance ter jih dajejo volivcem v posameznih volilnih okrajih zgolj v potrditev (in ne v izvolitev).
    Prav zaradi slednjega ključnega privilegija najožjih vodstev parlamentarnih političnih strank, ki v nasprotju z veljavno ustavo RS generira oblast strankokracije oz. partitokracije namesto resnične ljudske demokracije, je kar težko verjeti, da bi se bili pripravljeni strankarski šefi in njihovi najbolj zvesti “kadri”, ki jim veljavni sorazmerni volilni sistem omogoča dokaj zanesljivo ohranjanje mest “pri koritu aktualne oblasti”, kar prostovoljno odreči svojim neustavnim privilegijem in se spustiti v mnogo bolj tvegano, a tudi mnogo bolj demokratično zbiranje prednostnih glasov po zgledu nedavnih volitev v evropski parlament.
    Vsekakor bi pomenila ukinitev volilnih okrajev in uveljavitev možnosti prednostne izbire oz. prednostne določitve posameznega kandidata na kandidatni listi posamezne stranke ali skupine kandidatov pomemben približek k zahtevi Ustavnega sodišča RS ter k uveljavitvi ustavne zahteve, da poslance veljavno izbirajo in jim podeljujejo mandat izključno volivci na volitvah – in nihče drug.

  2. Osebno ne verjamem, da se bo iz predlagane spremembe volilne zakonodaje kaj prida izcimilo v korist enakomernejše zastopanosti glede na volilne rezultate. Če pogledamo rezultate zadnjih volitev in pa kasnejše sestavljanje zdajšnje koalicije, vidimo, da je sedanjemu sistemu in koalicijskim poslancem še kako v interesu status quo, saj zaradi njega zlahka zmanipulirajo volilne rezultate v svojo korist, pa četudi se zaradi posledic takih manipulacij že leta nikamor ne premaknemo.

  3. Kandidatka SDS v Brežicah je prejela 2.430 glasov ali 25,72 %, a ni bila izvoljena v DZ. Kandidat SMC je dobil 1.698 ali 18% glasov in je v DZ. Kandidat Levice je prejel 1.105 ali 11,69 % in mu je menda manjkalo manj kot 10 glasov, da bi bil izvoljen v DZ.
    Pa razumi če moreš, kot bi rekli vi g. Gorenak.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!