Danes v Demokraciji: Marjan Šarec in Volodimir Zelenski – ista zgodba – »nateg« ljudstva

Večina aktivnih politikov, levih ali desnih, ali tistih vmes, ali pa tistih, še bolj levo ali desno, od najbolj levih ali najbolj desnih, vam bo po volitvah »prodala« znameniti in večno uporaben stavek za ljudske množice, ki se pač lepo sliši: »Ljudstvo je odločilo – ljudstvo ima vedno prav«. Priznam, tudi sam sem bil dobršen del svoje politične kariere povsem enak povprečju politikov. Tudi zato boste v zgodovini mojih političnih izjav našli kak podoben stavek. Danes nisem več politik ampak sem upokojenec, in morda tudi zato veliko bolj oseben pogled na te stvari o katerih pišem.

Z leti človek politiko veliko bolje spozna, veliko bolje pa spozna tudi volilce in njihove preference. Glede na moje politične izkušnje lahko mirne duše zapišem, da splošna in za vse uporabna politična floskula, da je »ljudstvo odločilo – ljudstvo ima vedno prav«, niti slučajno ne drži. Veliko bolj pomembno vprašanje je, kdo med politiki je volilce bolj prepričal, oprostite izrazu, toda lahko bi rekli tudi »kdo jih je uspel bolj nategniti«.

V zvezi s tem je pomembno še eno vprašanje. To je vprašanje, kako znajo naši volilci zmagovalce na volitvah nagraditi in kako jih znajo kaznovati. Še boljše vprašaje v zvezi s tem je, kako daleč seže spomin naših volilcev in kolikokrat se pustijo v tem kontekstu »nategniti«. Praksa kaže, da naši volilci v tem kontekstu sploh niso kritični, ampak da so navadne ovce, ki se pustijo nekritično voditi – oprostite izrazu »nategniti«.

Kako si drugače razlagati primer Vilija Trofenika, dolgoletnega župana Ormoža, ki se je volilcem najprej »prodajal« kot kandidat SLS, nato kot kandidat LDS, in končno kandidat ZARES. Ne boste verjeli vedno so ga volilci, oprostite »nategnjeni« volilci, na mesto župana tudi izvolili.

In kako si drugače razlagati naš fenomen novih političnih obrazov, ki so naše volilce vedno prepričali, toda še enkrat oprostite izrazu so jih vedno »nategnili«. Seveda govorim o Jankoviču, Bratuškovi, Cerarju, pa tudi o Šarcu, za slednjega mnogi verjetno še ne verjamete, da sodi v isti koš, toda to boste zagotovo še spoznali.

Toda ne mislite, da smo le mi volilci v Sloveniji neke vrste »budale«, ki se pustimo za vsakim vogalom »nategniti« prvemu šarmerju, ki pride mimo.  Temu niti slučajno ni tako. Čehi so pred letom, ali nekaj manj, na najvišji položaj v državi izvolili menda nekdanjega pripadnika njihove politične policije in enega največjih tajkunov v državi. Je to nekaj normalnega in pričakovanega? Niti slučajno ne, toda to je realnost »natega« njihovih volilcev. Nihče v Bruslju tega sploh ne problematizira. Zato pa Bruselj problematizira poteze madžarske in poljske vlade. Prva le dosledno izpolnjuje evropsko zakonodajo s področja migracij, druga pa resno in temeljito uveljavlja red v pravosodju. To pa je tudi realnost Evrope, ki se bo morala odločiti ali želi svojo odlično zgodbo nadaljevati ali pa končati.

Vse to bi potrebovala tudi Slovenija. Toda situacija je obratna. Slovenija, oprostite njena leva politična oblast, se klanja Bruslju z vidika nezakonitih migracij, čeprav smo vsako leto priča nekaj sto odstotnemu povečanju števila ilegalnih migrantov, ki ostajajo pri nas, hkrati pa se Slovenija pridružuje kritikam Poljske, ki dela red v pravosodju, točno takšen kot je nujno potreben v našem pravosodju. Samo pomislite na besede sodnika Zvjezdana Radonjića, ki govorijo vse in še več kot sem zapisal v eni od kolumn.

Toda vrnimo se k Marjanu Šarcu in Volodimirju Zelenskemu. Naš Marjan Šarec je bil igralec, ki je najraje igral takratnega predsednika države Janeza Drnovška pa še koga, no igralec je še danes, ne glede na to, da je uradno predsednik naše vlade. Volodimir Zelenski pa je bil igralec, ki je v televizijski seriji igral predsednika Ukrajine. Sedaj pa je bil na volitvah izvoljen za predsednika Ukrajine.

Podobnost situacije Slovenije in Ukrajine je več kot očitna. Dva igralca, sta igrala dva prva moža svoje države, volilci pa so njima nasedli in ju na volitvah postavili na mesto, ki sta ga igrala. No Šarca niti ne neposredno glede na  to na volitvah sploh ni zmagal, so mu pa namenili drugo mesto. Ali še vedno mislite, da drži skoraj večna trditev politikov, da »imajo volilci vedno prav?« Jaz niti slučajno ne več. Danes si upam zapisati nekaj obratnega. Volilci so nekritične ovce, ki se pustijo nekritično zapeljati komurkoli. Še več, po štirih letih vajo celo ponovijo. Niso sposobni kritične presoje, ponovno se pustijo »nategniti«.

Marjan Šarec v Sloveniji in Volodimir Zelenski v Ukrajini sta vsekakor pametna človeka. Pravi čas, sta bila in sta na pravem mestu za zasedbo njunih položajev. Kaj pa njuni državi in njuno ljudstvo? To je pa res nepomembno vprašanje.

Marjan Šarec in Volodimir Zelenski – ista zgodba »nateg« ljudstva

Večina aktivnih politikov, levih ali desnih, ali tistih vmes, ali pa tistih, še bolj levo ali desno, od najbolj levih ali najbolj desnih, vam bo po volitvah »prodala« znameniti in večno uporaben stavek za ljudske množice, ki se pač lepo sliši: »Ljudstvo je odločilo – ljudstvo ima vedno prav«. Priznam, tudi sam sem bil dobršen del svoje politične kariere povsem enak povprečju politikov. Tudi zato boste v zgodovini mojih političnih izjav našli kak podoben stavek. Danes nisem več politik ampak sem upokojenec, in morda tudi zato veliko bolj oseben pogled na te stvari o katerih pišem.

Z leti človek politiko veliko bolje spozna, veliko bolje pa spozna tudi volilce in njihove preference. Glede na moje politične izkušnje lahko mirne duše zapišem, da splošna in za vse uporabna politična floskula, da je »ljudstvo odločilo – ljudstvo ima vedno prav«, niti slučajno ne drži. Veliko bolj pomembno vprašanje je, kdo med politiki je volilce bolj prepričal, oprostite izrazu, toda lahko bi rekli tudi »kdo jih je uspel bolj nategniti«.

V zvezi s tem je pomembno še eno vprašanje. To je vprašanje, kako znajo naši volilci zmagovalce na volitvah nagraditi in kako jih znajo kaznovati. Še boljše vprašaje v zvezi s tem je, kako daleč seže spomin naših volilcev in kolikokrat se pustijo v tem kontekstu »nategniti«. Praksa kaže, da naši volilci v tem kontekstu sploh niso kritični, ampak da so navadne ovce, ki se pustijo nekritično voditi – oprostite izrazu »nategniti«.

Kako si drugače razlagati primer Vilija Trofenika, dolgoletnega župana Ormoža, ki se je volilcem najprej »prodajal« kot kandidat SLS, nato kot kandidat LDS, in končno kandidat ZARES. Ne boste verjeli vedno so ga volilci, oprostite »nategnjeni« volilci, na mesto župana tudi izvolili.

In kako si drugače razlagati naš fenomen novih političnih obrazov, ki so naše volilce vedno prepričali, toda še enkrat oprostite izrazu so jih vedno »nategnili«. Seveda govorim o Jankoviču, Bratuškovi, Cerarju, pa tudi o Šarcu, za slednjega mnogi verjetno še ne verjamete, da sodi v isti koš, toda to boste zagotovo še spoznali.

Toda ne mislite, da smo le mi volilci v Sloveniji neke vrste »budale«, ki se pustimo za vsakim vogalom »nategniti« prvemu šarmerju, ki pride mimo.  Temu niti slučajno ni tako. Čehi so pred letom, ali nekaj manj, na najvišji položaj v državi izvolili menda nekdanjega pripadnika njihove politične policije in enega največjih tajkunov v državi. Je to nekaj normalnega in pričakovanega? Niti slučajno ne, toda to je realnost »natega« njihovih volilcev. Nihče v Bruslju tega sploh ne problematizira. Zato pa Bruselj problematizira poteze madžarske in poljske vlade. Prva le dosledno izpolnjuje evropsko zakonodajo s področja migracij, druga pa resno in temeljito uveljavlja red v pravosodju. To pa je tudi realnost Evrope, ki se bo morala odločiti ali želi svojo odlično zgodbo nadaljevati ali pa končati.

Vse to bi potrebovala tudi Slovenija. Toda situacija je obratna. Slovenija, oprostite njena leva politična oblast, se klanja Bruslju z vidika nezakonitih migracij, čeprav smo vsako leto priča nekaj sto odstotnemu povečanju števila ilegalnih migrantov, ki ostajajo pri nas, hkrati pa se Slovenija pridružuje kritikam Poljske, ki dela red v pravosodju, točno takšen kot je nujno potreben v našem pravosodju. Samo pomislite na besede sodnika Zvjezdana Radonjića, ki govorijo vse in še več kot sem zapisal v eni od kolumn.

Toda vrnimo se k Marjanu Šarcu in Volodimirju Zelenskemu. Naš Marjan Šarec je bil igralec, ki je najraje igral takratnega predsednika države Janeza Drnovška pa še koga, no igralec je še danes, ne glede na to, da je uradno predsednik naše vlade. Volodimir Zelenski pa je bil igralec, ki je v televizijski seriji igral predsednika Ukrajine. Sedaj pa je bil na volitvah izvoljen za predsednika Ukrajine.

Podobnost situacije Slovenije in Ukrajine je več kot očitna. Dva igralca, sta igrala dva prva moža svoje države, volilci pa so njima nasedli in ju na volitvah postavili na mesto, ki sta ga igrala. No Šarca niti ne neposredno glede na  to na volitvah sploh ni zmagal, so mu pa namenili drugo mesto. Ali še vedno mislite, da drži skoraj večna trditev politikov, da »imajo volilci vedno prav?« Jaz niti slučajno ne več. Danes si upam zapisati nekaj obratnega. Volilci so nekritične ovce, ki se pustijo nekritično zapeljati komurkoli. Še več, po štirih letih vajo celo ponovijo. Niso sposobni kritične presoje, ponovno se pustijo »nategniti«.

Marjan Šarec v Sloveniji in Volodimir Zelenski v Ukrajini sta vsekakor pametna človeka. Pravi čas, sta bila in sta na pravem mestu za zasedbo njunih položajev. Kaj pa njuni državi in njuno ljudstvo? To je pa res nepomembno vprašanje.

En komentar

  1. Zmagoslavje “novih obrazov” je treba vselej razumeti tudi kot grenak poraz “starih mačkov” v politiki, kot poraz njihove odtujenosti od interesov in potreb ljudstva, v imenu katerega si želijo in hočejo vladati.
    In tudi kot poraz slabo in kakovostno nerazvite notranje demokreacije v posameznih tradicionalnih strankah, četudi so te lahko dobro razpršene “po terenu” in imajo svoje podružnice žive in živahne po vseh koncih domovine.
    Izraz šibke in nezadostno razvite notranje demokracije v tradicionalnih političnih strankah je navsezadnje tudi pretirana poosebitev oz. poosebljenje posamezne stranke z mogočnim voditeljem, ki v konkurenci za predsedniški naziv ne dovoli nikakršne notranje konkurence, kar tako rekoč samoumevno privede do politično in demokratično zadušljivega “kulta osebnosti”.
    Tradicionalne in dobro organizirane ter po vsem ozemlju domovine dobro zastopane demokratične stranke bi morale v nenehnem konkurenčnem boju z medijsko promoviranimi in “čez noč” vzniklimi “političnimi zvezdniki” staviti predvsem na kakovostno ter interesno raznovrstno politično delovanje in demokratično vključevanje vseh članov in simpatizerjev ter bistveno bolj zaupati vsem tistim, ki so pripravljeni z vztrajnim demokratičnim delovanjem postopoma in sistematično prispevati k učinkoviti uveljavitvi stranke in k uveljavitvi tistih političnih ciljev in metod, ki so v prid splošnemu razvoju v lokalnemu in na državnemu nivoju.
    Ne stranka in ne funkcija v njej ter ne lokalna ali državna oblast oz. funkcija v njej ne bi smela biti za nikogar, ki se ukvarja s politiko, cilj. Tako stranka kot oblastna funkcija sta le orodje ali sredstvo za spreminjanje družbenih razmer v skladu z interesi, potrebami in zahtevami demokratično izražene veljavne večine.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!