Danes v Demokraciji: Kakšno jajce je znesla SOVA, če ga je?

Znameniti medvojni in povojni konservativni predsednik vlade Velike Britanije, na tem položaj je bil od 1940 do 1955, Winston Churchill, umrl je leta 1965 star 90 let, je nekoč dejal, da so obveščevalne službe kot kokoši, ki nesejo zlata jajca, problem pa je v tem, da jih znesejo preveč poredko.

Kaj je normalno v prisluškovanjih in diplomatskem jeziku?

Visoki državni uradniki, zlasti državni sekretarji, ministri, predsednik vlade, države in parlamenta, se morajo zavedati, da so zagotovo tarča prisluhov tujih zainteresiranih obveščevalnih služb. To je nekaj povsem normalnega in pričakovanega. To isto lahko pričakujejo v razmerju do tujih držav, od svoje obveščevalne in službe. Dejansko države obveščevalne službe za to imajo in jih tudi plačujejo. Problem nastopi šele takrat, ko in če jih drugi pri tem odkrijejo. Toda temeljna naloga tistih, ki so na tako izpostavljenih položajih je ta, da varno komunicirajo in da se ne obnašajo kot prodajalka solate in njen kupec. Nekaj povsem drugega pa je njihov uraden in diplomatski jezik in odzivanje. Vedno, ko pridejo na dan podatki o tem, da so jim prisluškovale tuje obveščevalne službe, so in morajo biti politiki zgroženi nad tem in to morajo obsojati, sklicujoč se na mednarodno pravo in prijateljske odnose med državami. To je normalno in pričakovano. To pa je tudi vse in vse take afere kmalu poniknejo v pozabo.

Dve povezani aferi

Te dni odmevata dve aferi, ki aferi za obveščevalne in varnostne službe in poznavalce njihovega dela, to sploh nista. Prva afera se nanaša na to, da je bila Šarčeva vlada, sodeč po poročanju medijev, seznanjena s tem, da niso bili Američani tisti, ki so na prisluhih ujeli Jerneja Sekolca in Simono Drenik, ampak da je to bila kar hrvaška obveščevalna služba. To je seveda tudi povsem normalno in pričakovano, ni pa še jasno, zakaj je do tega spoznanja, ki to sploh ni, minilo več let. Povsem pričakovana je tudi reakcija Marjana Šarca kot politika – predsednika vlade.

Hkrati se je pojavila obratna afera, naša obveščevalno varnostna agencija SOVA, naj bi na prisluhih ujela pogovor njihovega duhovnika Ivana Tolja, ki se je pogovarjal z Ludom Bammensom, direktorjem ameriškega investicijskega sklada KKR, ki naj bi ga v imenu Hrvaške vlade prosil za to, da pri naši POP TV doseže to, da ne bo poroča o prvi aferi, torej da je hrvaška obveščevalna služba posnela pogovor med Sekolcem in Drenikovo. Hrvaški predsednik vlade Plenkovič, je ravnala enako kot Šarec, torej je zanikal, da bi za tem bila njihova obveščevalna služba. Vse je torej v skladu z nalogami obveščevalnih služb in vse je torej v skladu z diplomatskim jezikom med državami.

Jernej Sekolec in Budislav Vukas

V arbitražnem tribunalu, ki je presojal o meji med Slovenijo in Hrvaško, sta imeli Slovenija in Hrvaška vsaka po enega sodnika. Naš član je bil Jernej Sekolec, ki ga večina v Sloveniji sploh ne pozna, ga je pa na ta položaj sforsiral takratni predsednik države Danilo Türk, po tem, ko je zavrnil uglednega mednarodnega pravnika in takrat našega ustavnega sodnika dr. Ernesta Petriča. Danes vemo, da naj bi Türka in Sekolca družila njuna skupna udbovska preteklost. Hrvaška pa je na ta položaj imenovala uglednega mednarodnega pravnika Budislava Vukasa.

Da bosta tako Sekolec, kot Vukas prvovrstni tarči nasprotnih obveščevalnih služb Hrvaške in Slovenije, je jasno vsakemu amaterju. Vsakemu amaterju mora biti tudi jasno, da sta obe obveščevalni službi skušali pred tem zaščititi vsaka svojega arbitra ne le z inštruktažo o varnem komuniciranju, ampak tudi s tehničnimi sredstvi. Toda kje je problem? Vukas je stanoval kar na njihovem veleposlaništvu v Haagu, kjer so zveze vseh vrst kriptirane in zaščitene. Tako je lahko mirno in varno komuniciral s svojim zunanjim ministrstvom. Sekolec pa se je s predstavnico našega zunanjega ministrstva Simono Drenik pogovarjal, kot prodajalka solate s kupcem. Nič čudnega torej, da je hrvaška obveščevalna služba njun pogovor posnela, kar je bil kasneje razlog za to, da je Hrvaška odstopila od arbitražnega sporazuma.

Kakšno jajce je znesla SOVA?

Če je SOVA resnično posnela pogovor med politično vplivnim hrvaškim duhovnikom Ivanom Toljem in Ludom Bammensom, lahko je posnetek tudi dobila od kakšne druge obveščevalne službe, je to prosto po Churchillu jajce. Toda kakšno je to jajce in kako se je znašlo na POP TV?  Hrvaška se s tem sploh ne ukvarja več. Zdi se, da ne gre za zlato jajce ampak bolj za gnilo jajce, ki pa se sveti kot zlato in se bo okoli Šarčevega vratu svetilo še vse do evropskih volitev in nič več. Kako se je to jajce znašlo na POP TV pa tudi lahko sklepamo. Morda je to vprašanje zrelo za kakšno parlamentarno preiskovalno komisijo, od kriminalistov in tožilcev ne moremo pričakovati, da bi se s tem sploh ukvarjali, čeprav bi se morali.

Pa moja telefonska številka?

Od leta 1999 jo imam. Dvakrat sem bil državni sekretar, poslanec, predsednik notranjepolitičnega odbora Državnega zbora, pa ponovno poslanec in minister, pa ponovno poslanec. Verjamem, da imajo sosednje obveščevalne službe, pa tudi druge, velike količine posnetkov mojih pogovorov po prenosnem telefonu. Tega sem se zavedal ves čas, ko sem opravljal omenjene funkcije. Vem pa eno – imajo nepomembne posnetke in podatke s katerimi si ne morejo pomagati nič, in to je pomembno.

2 komentarja

  1. V svojih imenitnih Spominih in spoznanjih nas ugledni profesor mednarodnega prava, politik, diplomat in ustavni sodnik dr. Ernest Petrič dokaj natančno in prepričljivo pouči o pogubni politični potezi tedanjega predsednika RS dr. Danila Türka, ki je s presenetljivo brutalno oblastniško gesto onemogočil Petričevo imenovanje za slovenskega člana v arbitražnem tribunalu, čeravno ga je k tej za RS izjemno pomembni kandidaturi uradno in kompetentno že povabil tedanji predsednik vlade RS in prvak SD Borut Pahor. V vladi RS je tedaj posebej glasno nasprotoval Petričevi kandidaturi menda tudi predsednik koalicijskega Zaresa in minister Gregor Golobič, ki je pozneje v kooperaciji s prvakinjo LDS Katarino Kresal tudi zrušil Pahorjevo vlado.
    Tedanji predsednik RS dr. Danilo Türk in dobro znani vselej isti politični mogočneži iz političnega ozadja so tedaj namesto mednarodno uglednega ter vrhunskega profesorja mednarodnega prava in izkušenega diplomata predlagali in vsilili popolnega strokovnega,političnega in diplomatskega brezimneža dr.Jerneja Sekolca, ki se je kljub temu, da je bil menda v časih totalitarne SFRJ sodelavec Udbe, “pustil” v nezavarovanem telefonskem pogovoru z uslužbenko zunanjega ministrstva dr. Simono Drenik “ujeti” na profesionalne prisluhe “nepooblaščenih” ter je s flagrantno kršitvijo mednarodnega arbitražnega sporazuma omogočil RH, da je sredi procesa arbitraže enostransko izstopila iz arbitražnega sporazuma ter z veljavnim sklepom Sabora RH enostransko zavrnila tudi vse nadaljnje postopke in rezultate “trajno kontaminiranega” arbitražnega procesa.
    Najbolj presenetljivo, zanimivo in pomenljivo pa je bilo nadaljevanje:
    tako presenetljivo in “čez noč” kot je dotlej brezimni “ekspert” dr. Jernej Sekolec vzniknil in postal pooblaščeni pravni zastopnik RS v mednarodnem arbitražnem tribunalu, enako “čez noč” je tudi “poniknil” nazaj v popolno anonimnost in nedotakljivost.
    Nihče od pristojnih in pooblaščenih organov ter funkcionarjev RS ga ni poslej nikoli ničesar vprašal, za uredništva in novinarjev slovenskih množičnih medijev pa je postal in ostal nedostopen in nedosegljiv, skupaj z “ujeto” sogovornico dr. Simono Drenik, vse do danes.
    Zagotovo ni naključje, da oba “ključna” protagonista “nepooblaščeno dokumentirane” flagrantne kršitve mednarodnega arbitražnega sporazuma vse do danes nista za svoje pravno neodgovorno in neprecenljivo škodljivo dejanje odgovarjala ne ustreznim organom in funkcionarjem prejšnje Cerarjeve in ne sedanje Šarčeve vlade RS, ne pristojnim organom preiskovanja in državnega tožilstva in ne sodni veji oblasti v RS ter da so ju predstavniki ministrstva za zunanje zadeve RS ter celotne izvršilne veje oblasti (Vlade RS) vse do danes načrtno in totalno izolirali od vseh slovenskih medijev in novinarjev oz. so jima tako rekoč neprodušno onemogočili vsakršen osebni stik z s predstavniki medijev in zainteresirane javnosti v RS.

  2. Upam, da boste nekoč našli čas in napisali knjigo o vašem političnem delovanju in o vašem pogledu na, predvsem, slovensko politiko. Prepričan sem, da bom takšno knjigo prebral na dušek.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!