Poslanci niso dovolj usposobljeni za resen nadzor obveščevalcev

Jerca Korče, poslanka DZ, članica Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, namestnica vodje poslanske skupine LMŠ, podpredsednica LMŠ in še kaj bi se našlo je včeraj po obisku SOVE izjavila, da »imamo politične dokaze o vplivanju hrvaške strani POP TV«. Čista amaterska izjava. Ja kakšni pa so to politični dokazi, lepo vas prosim. Na TW profilu sem tako vprašanje tudi postavil, toda pričakovano, odgovora nisem dobil. Tudi sicer naša stran kar naprej ponavlja mantro o verjetno resničnem poskusu hrvaške strani, da bi vplivala na to, da POP TV ne bi poročala o tem, da je Hrvaška stran prisluškovala našemu arbitru Jerneju Sekolcu in Simoni Drenik. Ja seveda, dvoličnost pa taka, kot da na poročanje medijev lahko vplivajo le naši oblastniki tipa Šarec, ki je kar naročal državnim podjetjem kje naj oglašujejo in kje ne.

Jerca Korče ima sicer, po uradnih podatkih fakultetno izobrazbo, vidim pa, da so se mnogi twiteraši spraševali kakšno izobrazbo ima in ali lahko te stvari pri nas komentira kdorkoli.

imagesVir: Internet

Ob tem sem se spomnil še treh zadev.

  • Prva je izjava sina, ko je bil star 15. let. Listal je neko brošuro o poklicih in kakšna izobrazba je za določen poklic potrebna. »Ati jaz bom pa poslanec«, me je odločno presenetil. Takrat se še meni ni sanjalo, da bom kdaj poslanec. »Ja zakaj pa« sem ga vprašal? »Glej kaj tu piše v koloni, »potrebna izobrazba« za poklic poslanca. In sem pogledal. Pisalo je: »izobrazba ni potrebna«. Pa smo tam. To je tudi resnica. Le slovensko državljanstvo in polnoletnost, sta edina pogoja, da nekdo postane poslanec. Sin danes ni poslanec, sem pa vesel, da se je izobraževal in doktoriral.
  • Druga zadeva je izjava Francija Keka, takrat poslanca danes že propadle ZARES. Novinarji so ga vprašali, kako kaj kot član Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb nadzira SOVO. Njegov odgovor je bil iskren in pošten, dejansko pa njegova vsebina odraža bistvo problema nadzora. Nekako takole je dejal: »Ko pridemo na SOVO in v nekem kotu vidim nenavadno mašino, jih vprašam, za kaj pa imate tole mašino. Odgovorijo mi, da z njo delajo sladoled. Prav to je lahko res, tega ne vem, morda pa je to prisluškovalna naprava, kako naj jaz to vem (napisano po spominu)«.
  • Tretja zadeva pa so moja predavanja študentom. Vsako leto smo našteli vse organe in institucije, ki nadzirajo delo SOVE. Na koncu pa sem jih vprašal, kateri nadzor je po njihovem mnenju najbolj učinkovit. Večinsko mnenje vsako leto je bilo, da je to nadzor poslancev, torej parlamentarni nadzor. Ko pa sem jih spomnil na izjavo Francija Keka, pa so začeli dvomiti v svoje prepričanje.

Opisane situacije povedo veliko in še več. Imajo pa skupen imenovalec, to je amaterizem večine poslancev. Vsakdo lahko postane član parlamentarne komisije za nadzor, nobena predznanja niso potrebna. Iz izkušenj pa lahko trdim, da nobena parlamentarna skupina poslancev, strokovno ni sposobna narediti resnega nadzora nad delom SOVE, tu in tam se kaj posreči, toda vedno s pomočjo notranjih, v SOVI zaposlenih informatorjev, večinsko pa prav nič.

Nima smisla le kritizirati, smiselno je, da navedemo tudi rešitve. Ena od rešite, ki se mi zdi dovolj dobra je nemška izkušnja. Tam ne more kdorkoli od njihovih poslancev postati član delovnega telesa, ki nadzira delo varnostnih in obveščevalnih služb. Na osnovi svoje strokovnosti in preteklih delovnih izkušenj, zlasti pa garancij za politično nepristranskost, si mora pridobiti dvotretjinsko podporo vseh poslancev njihovega parlamenta. Brez tega ne more postati član takega delovnega telesa. Delovno telo pa ima zaposlene še vrhunske poznavalce stroke s področja obveščevalnih služb, pogosto tudi upokojene nekdanje vodilne v obveščevalnih službah, ki njihovim poslancem svetujejo. Zdi se mi, da je to ena od možnih rešitev za naše razmere.

3 komentarjev

  1. Najbrž je res, da poslanci niso dovolj (ali sploh niso) usposobljeni za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. A, če smo pošteni, podobno niso dovolj usposobljeni niti za nadzor zunanje politike in diplomacije, policije, vojske, sodstva, Banke Slovenije in bančnega sistema, gospodarstva, zdravstva, izobraževalnega sistema itd., ipd.
    Zagotovo obstaja in je tudi nujen parlamentarni nadzor nad omenjenimi družbenimi in varnostnimi podsistemi zaradi tega, ker so vsa ta področja preveč pomembna za družbo in posameznega državljana , da bi jih lahko prepustili zgolj in samo povsem avtonomnemu odločanju in nadzoru t. i. notranje strokovne javnosti ali celo posameznih samodržcev.
    Poslanci DZ RS demokratično in polnopravno predstavljajo in zastopajo volivce, ko se skušajo najbrž po svojih strokovnih kompetencah in afinitetah ter po svojih najboljših strokovnih, političnih in etičnih kompetencah ter zdravi pameti seznanjati s posameznimi posebnimi družbenimi področji in dejavnostmi v državi in ko skušajo vse te dejavnosti nadzirati v skladu z veljavno zakonodajo, primerjalnimi praksami v drugih okoljih ter v skladu z lastno predstavo o skupnih in splošnih interesih javnosti in državljanov v RS, ki jih neposredno zastopajo in predstavljajo v DZ RS.
    To pa pomeni, da od izvoljenih poslancev v DZ RS upravičeno pričakujemo, da se bodo v skladu z objektivnimi okoliščinami in lastnimi intelektualnimi sposobnostmi maksimalno posvetili specialnemu področju in specialnim nalogam komisij, v katerih zastopajo interese volivcev, pa naj bodo to komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, ali nad obrambnimi silami SV, ali nad slovenskim sodstvom, ali izobraževalnim sistemom …
    V vsakem primeru je poslanec zavezan in odgovoren osebni etiki ter volivcem za najcelovitejšo in najkompleksnejšo možno osebno obveščenost o posebnih in specialnih področjih, zadevah in vprašanjih, DZ RS kot najvišji zakonodajni in nadzorni organ nad izvršilno vejo oblasti pa je absolutno dolžen poslancem zagotoviti vso možno strokovno, tehnično in informacijsko pomoč, da bodo poslanci lahko maksimalno kompetentno, odgovorno in svobodno ter neodvisno od vseh parcialnih interesov in polaščevalskih lobijev presojali in odločali v imenu in v splošno in skupno korist državljanov RS.

  2. Kamor se obrneš, povsod sami diletanti, ki jim je glavni cilj ugajati nadrejeni politični opciji, šefom in še javni nastop v medijih. So ti poslanci sploh kdaj kaj slišali o njihovem poslanstvu po izvolitvi v državni zbor. Quo vadis Slovenija?

  3. G. Gorenak, z vsebino zadnjega odstavka ste me spomnili na polemike, ki so se dogajale tam nekje leta 1992, ob prehodu iz skupščinske na parlamentarno zakonodajno obliko. Še vedno mi v ušesih zvenijo prizadevanja takratnih »prenovljenih« komunistov, ki so zelo nasprotovali temu, da bi delovno telo z zaposlenimi vrhunskimi strokovnjaki iz vseh za državo pomembnih področij, pripadalo zakonodajnemu delu oblasti. Trdili so, da je za državo veliko bolje, če tako telo pripada izvršilni veji.

    Spomnim se svojega takratnega strahu, ko sem pomislil na vse posledice, ki jih bodo navrgle politična in vodstvena neizkušenost pomladnih akterjev, brezobzirnost in preračunljivost komunistične nomenklature, vseh njenih kadrov, nameščenih po vseh kotičkih državnih in civilnih ustanov ter njenim popolnim monopolom nad sleherno informacijo.
    Ker je bil parlament edina ustanova, ki je bila na volilnem prepihu, bi bila njegova strokovna nebogljenost in postopkovna neučinkovitost garant za uspešno preživetje komunističnih elit.

    In glej ga zlomka, prav to se je zgodilo.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!