Varnost ni dobrina, ki raste na drevesu

Včerajšnji hud varnostni incident, z ugrabitvijo avtobusa LPP in srečnim koncem, ter rešenimi življeni, nas mora kot posameznike in družbo spomniti in opomniti na to, da varnost ni dobrina, ki raste na drevesu.  Varnost je dejansko neke vrste nadčloveška pravica, ki jo varnostni strokovnjaki postavljajo pred vse človekove pravice. To je tudi povsem razumljivo. Nobena človekova pravica, ne posamezniku ne družbi ne pomeni prav ničesar, če ne zagotavljamo varnosti in s tem pravice do varnega življenja. Kaj vam pomaga pravica do izobraževanja, kaj vam pomagajo pravice do socialnega in zdravstvenega varstva, kaj vam pomagajo pravice v sodnih postopkih, kaj vam pomagajo pravice do gibanja in svobodnega izražanja, če vam niso zagotovljene pravice do varnega življenja. Prav ničesar. Zato trdim, da je pravica do varnosti neke vrste nadčloveška pravica, ki je pogoj, da lahko uveljavljamo vse druge človekove pravice.

Država ki s tem računa in se tega zaveda seveda vlaga ustrezno visoka sredstva v nacionalne podsisteme varnosti. Toda praksa kaže, da temu pogosto ni tako. To še posebej velja v časih, ko je varnost relativno dobra in ni večjih varnostnih incidentov. Takrat pogosto prevlada neke vrste pragmatičnost in država pogosto ne vlaga dovolj sredstev v podsisteme nacionalne varnosti.

Sam sem to doživljal tudi na lastni koži vse od lokalnega do državnega nivoja. Že v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, je nastopilo tako imenovano obdobje jugo stabilizacije in Slovenija je nižala in nižala sredstva za vse nacionalne varnostne podsisteme. Toda prišlo je obdobje osamosvajanja in kar naenkrat so bile na razpolago enormne količine denarja. Po osamosvojitvi Slovenije pa je ponovno nastopilo obdobje tako imenovanih suhih krav. Le evro integracijski procesi so bili tisti, ki so državo prisilili v tu in tam večje izjeme, ko se je v nacionalne podsisteme varnosti vlagalo nekoliko več. Varnost je v samostojni Sloveniji relativno visoka, zato odločevalci na vseh ravneh vse prepogosto pozabljajo na ustrezno visoka vlaganja v varnostne podsisteme države.

Varnostni incidenti, kakršen je bil včeraj, morajo odločevalce zato strezniti. Ustrezno visoka vlaganja v varnostne podsisteme države, morajo zato biti stalna in stabilna, ugodne varnostne razmere ne smejo nikogar uspavati.

4 komentarjev

  1. Vse lepo in prav, g.Gorenak, ni kaj.
    AMPAK!
    Vprašanje – ni kritizerstvo :
    Kako v pokradeno ukradeni državi v kateri (še) živiva, razpravljati in pisati v upanju za stres, ki bi zaustavil podivjano sceno in začel akcijo Izboljšava ?

    Vi opišete stanje. – absolutno pravilno, 1.stopnja
    Razprave in soglasja o stanju ni – absolutno sranje, ker se negativa razteguje kot Slakova harmonika
    Razprave in dogovora za korektivne akcije ni – tema v kaosu
    Rezultati so ena sama fikcija … in stvari se kopičijo v nedogled

    Kaj ko bi se na tem Vašem portalu zmenili, da vsakič, po lastni presoji, pošljete kopijo spisa zadeve
    še na ustrezen Organ /Komisijo/Stranko/Odbor NN/ CK ZKS / Vrhovni štab Murgle/ Nadškofija – in terjate/mo odgovor, akcijo, ukrepanje … nekako tako, kaj pravite, dr.Gorenak?

  2. Varnost … zelo široko področje.
    Zajema tudi prometno varnost in pravico posameznika do varstva pred poblaznelimi organi lokalne samoupravne skupnosti, ki skušajo v času volitev odgovornost za svoje nedelo z javnim linčom preusmeriti na posameznika, ki ni vključen v le-te organe in tudi ne kandidira.
    Imajo pa ti rogani problem, da je ta oseba pismena, kar pomeni, da zna, čeprav ni pravnik, napisati ustavno pritožbo … https://www.us-rs.si/neresene-zadeve/vpogled-v-stanje-zadeve/?search=Up-316%2F19&x=0&y=0

  3. V tem članku ni eksplicitno navedeno, da tradicionalno leve vlade nimajo v prvem planunu reševanja in vzdrževanja slovenske vojske, tako kot ,denimo, v Jugoslaviji.
    Zakaj sem omenil Jugoslavijo, zato ker je bila v Jugoslaviji vojska svetinja. Levičarji so že po pravilu jugonostalgiki ozirima zagovorniki Tita in njegovega diktatorskega režima. Lahko bi bili ti titoljubci toliko pošteni do sebe in bi si morali poklicati iz spomina, kaj bi Tito storil s tistim, ki bi mu rušil vojsko ali policijo.
    Ne bom omenjal Golega otoka, ker to ve vsak Slovenec, ki se je rodil še v bivši Jugoslaviji.

  4. Kako neodgovorno se najvišji izvoljeni organi zakonodajne in izvršilne veje oblasti (se pravi Državnega zbora in Vlade RS) obnašajo do aktualnih vprašanj varnosti države in državljanov, nam več kot zgovorno pričata dva primera.
    Obrambna pripravljenost Slovenske vojske za razmere vojne ogroženosti in vojne je bila minuli teden že šestič zapored ocenjena z negativno oceno. In to ne s strani kakih tujih zavezniških ali celo sovražnih sil, ali na osnovi tujih standardov in kriterijev. Ne. Negativne ocene so izrekli pristojni domači visoki častniki SV na osnovi ustreznih domačih veljavnih strokovnih kriterijev, standardov in meril.
    Državljanu in davkoplačevalcu se upravičeno zastavlja naslednje vprašanje: kako je mogoče, da kljub šestim negativnim ocenam zapored na čelu te države in te SV še vedno strumno stoji isti Predsednik RS in isti Vrhovni poveljnik SV? Ali obstaja v svetu še kaka podobna funkcija, ki bi omogočala posameznemu funkcionarju, da celo po šestih negativnih ocenah zapored na osnovi objektivno vzpostavljenih kriterijev in meril še naprej nonšalantno opravlja funkcijo Vrhovnega komandanta nacionalne armade?
    Kako je mogoče, da se celih šest let ocena poraznega kadrovskega in oborožitvenega statusa SV za delovanje v vojnih razmerah ni popravila niti na “rahitično dvojko” ali “minus zadostno”, pa da zaradi tega ni javno zardel ali morda celo častno odstopil nobeden od dosedanjih ministrov za obrambo v vladi RS, noben dosedanji načelnik generalštaba SV in noben dosedanji predsednik vlade RS kot najodgovornejši funkcionar za ustrezno sestavljanje, sprejemanje in izvajanje državnega proračuna (tudi za področje obrambe v RS).
    Da se ob večkrat enako ugotovljeni porazni obrambni (ne)pripravljenosti, ki se nesprejemljivo in nespremenjeno vleče že celih šest let, ne oglasi in menda niti ne konstituira niti ne sestane niti Svet za nacionalno varnost v RS, ki bi moral po veljavni Ustavi RS in zakonodaji prvi strokovno, odločno in učinkovito odreagirati, je drugi dokaz porazne neodgovornosti, šlamparije, neprofesionalnosti in brezbrižnosti najvišjih državnih funkcionarjev ter pristojnih organov zakonodajne in izvršilne veje oblasti do vprašanj in vrednot varnosti države in državljanov v RS.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!