Danes v Demokraciji: Iz novinarstva v politiko

Novinarsko delo je tisto, ki naj bi bilo neodvisno, hkrati pa naj bi bili novinarji tisti, ki naj bi pri svojem delu kar najbolj nadzirali oblast. Od tod tudi tista znana krilatica o »četrti veji oblasti«. Da pri nas sploh ni tako, je vidno iz lune. To dejstvo potrjujejo tudi številni dokazi, zbrani doma ali v tujini, ki govore o tem, da je večina naših novinarjev preprosto levih političnih agitatorjev in nič drugega. Da bi morali biti novinarji, zlasti tisti, ki jih plačujemo davkoplačevalci, v prvi vrsti tisti, ki nadzirajo katerokoli oblast, je med prvimi, že pred skoraj dvajsetimi leti, opozarjala profesorica Manca Košir, v novejšem času, to poudarja Bojan Požar. V demokratičnih državah je to tudi tako, toda ne pri nas v Sloveniji, ki s tega vidika to ni.

Večina naših novinarjev je v bistvu levih političnih agitatorjev in ne nadzornikov katerekoli oblasti. To dokazujejo tudi prehodi novinarjev v politiko. Toda to še ni najhuje, če bi tam tudi ostali, tako pa se mirno vračajo nazaj v novinarstvo in se ponovno razglašajo za »neodvisne«. Poglejmo nekaj primerov, ki gornjo trditev potrjujejo.

Ljerka Bizilj je bila novinarka, če se prav spomnim, je bila leta 1992 kandidatka za poslanko na listi SD, leta 1995 pa je postala nadomestna poslanka LDS, ko je Dimitrij Rupel postal ljubljanski župan. Kasneje je mirno, nadaljevala z novinarskim delom in postala celo »neodvisna« direktorica televizije Slovenija.

Mirjam Muženič smo poznali kot dopisnico nacionalne televizije iz zamejstva. Leta 2009 je kandidirala za evropsko poslanko na listi LDS. Ker ni bila uspešna se je želela takoj vrniti med neodvisne novinarje, a je temu nasprotovalo vodstvo nacionalne televizije. Sodišče pa jo je leta 2011 mirno poslalo na prejšnje delovno mesto in še danes jo lahko občudujemo v vlogi seveda »neodvisne« novinarke.

Darijan Košir je bil novinar in urednik, ne bom našteval kje vse. V času Pahorjeve vlade je zašel v njegov kabinet, danes pa njegove neodvisne umske stvaritve ponovno berete, saj je ponovno »neodvisen« novinar. Ni pa še pojasnil, kaj je z njegovo domnevno UDBA preteklostjo. Pred časom je tako preteklost pripisal meni, ko pa sem ga javno povabil v državni arhiv na ogled dokumentov in k zavezi, da oba javno objaviva najine izsledke, je stisnil »rep med noge«, kot pravimo takemu početju.

Tamara Vonta je bila prav tako neodvisna novinarka komercialne televizije. Leta 2011 se je pridružila Jankovičevi PS, ker pa leta 2014 ni bila več izvoljena si je priskrbela dobro plačano državno službo, kjer seveda »neodvisno« odloča o usodi medijev. Če si te nebi priskrbela, bi njeno lepoto lahko prav tako občudovali na kakšni od televizij.

Druga kategorija so seveda tisti novinarji, ki so zašli v politiko in so se po končanem političnem mandatu upokojili ali pa so še v politiki. Mojca Drčar Murko, Mitja Meršol, Marjan Sedmak in Bernarda Jaklin so »neodvisni« novinarji, ki so se po izletu, v seveda levo politiko, upokojili.

V levo politiko sto zajadrali tudi nekoč »neodvisni« novinarki, Tanja Fajon in Melita Župevc. Se čudite, če bi kmalu kandidirali za kakšno »neodvisno« direktorsko mesto na nacionalni televiziji?

Da o Ireni Jovevi, ki je bila, in formalno še je, »neodvisna« novinarka komercialne televizije, in bo konec maja postala evropska poslanka na listi Šarčeve LMŠ ne govorimo. Če le kolikor toliko pozna politiko, ve da čez pet let ne bo več poslanka, verjetno pa po zgledu drugih, računa na kakšno »neodvisno« uredniško ali direktorsko mesto.

Nekateri novinarji se pred vstopom v politiko prav dokazujejo v svoji levi politični usmerjenosti. Tak primer je Dejan Karba, ki je najprej zmetal kar nekaj gnoja po Cerkvi in politični desnici, da si bo menda prislužil mesto državnega sekretarja na kulturnem ministrstvu, seveda iz kvote Židanove SD. To, da ni kulturen, je seveda dodatna referenca.

Če na tem mestu končam, ne bom objektiven in pošten do vas bralcev niti do sebe. Seveda moram tudi na desno stran politične hemisfere. Ne poznam novinarja, ki bi postal domač ali evro poslanec in bi se po končani poslanski kariero vrnil med novinarje. Je pa leta 2000 Sašo Veronik, kot novinar in dopisnik iz tujine, postal tiskovni predstavnik Bajukove vlade. Res je, da se je vrnil na nacionalno televizijo, toda nikoli več ni bil novinar tega medija, to bi naj bilo nekaj bogokletnega. Miro Petek je iz novinarskih vrst zašel med poslance, toda na novinarsko mesto se nikoli več ni vrnil. Eva Irgl po mojem spominu ni bila profesionalno zaposlena novinarka na nacionalni televiziji, je pa leta 2004 zašla med poslance, kjer je še sedaj. Mislite, da po zaključku poslanskega dela lahko računa na kakšno uredniško ali direktorsko mesto v nacionalnih medijih? Seveda ne, pač ni poslanka leve politične opcije.

Opisani primeri so še en dokaz dejstva, da večina naših novinarjev večinsko svojega dela sploh ne opravlja neodvisno. Namesto, da bi nadzirali katerokoli oblast, so dejansko levi politični agitatorji.

3 komentarjev

  1. Na ta članek res ni kaj dodati. Moram pa priznati, da mene ti prehodi iz “neodvisnega” novinarstva v politiko in nazaj ne motijo, ko gre za komercialne medije (op.*1). Bralci/gledalci bodo odločali če bo takšen novinar in posledično medij pri njih še vedno vzbujal zaupanje. Problematično postane, ko to počno novinarji iz javnega zavoda, ki pa ves čas trdijo, da so neodvisni. Oče mi je vedno pravil, da se v Italiji točno ve pri RAI, kateri kanal pripada levici in kateri desnici. Ne vem kako je danes, ker ne spremljam.
    op.*1: glede na to, da mi nismo ravno normalna država, bi v privatne medije težko prištevali Pop TV in A kanal. Vsaj dokler moramo kupci kabelskih programov plačevati tudi za njih pod prisilo!!!

  2. To dejstvo potrjujejo tudi številni dokazi, zbrani doma ali v tujini, ki govore o tem, da je večina naših novinarjev preprosto levih političnih agitatorjev in nič drugega.

    Kako to, da tak utis v domači javnosti ni prevladujoč? Bolje rečeno, ni niti zaznaven med ljudmi. Kako režimskim medijem uspeva ljudi tako uspavati, da tega ne opazijo?
    Pa je zelo preprosto. Lep primer je bil včeraj na RTV v tv oddaji Globus: Novinarka RTV je spraševala beograjskega novinarja o pričujočih protestih in političnih razmerah oblast- opozicija. Tamkajšnji novinar je na dolgo skritiziral oblast, režimske medije, ki da so skoraj vsi pod oblastjo, da opozicija medijev skoraj nima, in da je zato opozicija šibka in brez moči.
    Na način, da naši režimski mediji poročajo o razmerah drugje, doma pa molčijo, ljudi preprosto goljufajo , bolje prevarajo in zapeljejo v lahkotno in prijetno, zadovoljstva polno, seveda lažnivo, razpoloženje, kako smo lahko srečni in hvaležni (komu že?), da se to nam ne dogaja.
    Pa bi bil novinarjev opis precej realističen tudi za nas, če bi v intervjuju zamenjali besedi obeh držav.

  3. V primeru avtorja članka, naj mi prosim ne zameri, bi lahko šel dober in pošten politik med novinarje.
    Tak novinar bi lahko na osnovi svojih izkušen obelodanil vse svinjarije in nečednosti, ki jih počne določen del politike.
    Leta so tukaj in da se živeti s pokojnino. Hobi pa lahko ostane. In hobi naj bo novinarstvo.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!