DANES V DEMOKRACIJI: Nacionalni preiskovalni urad – ne hvala

Če zapišem, da takšnega Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) slovenske policije, kot ga imamo, ne potrebujemo, me bodo na levi politični sceni napadli, na  desni pa me bodo vsaj začudeno gledali. Tudi laična javnost, bi mi gotovo nasprotovala. Ploskala pa bi mi le manjša družbena skupina, to so slovenski kriminalisti, ki ne delajo v NPU. In to čisto resno mislim. Takšnega NPU, kot ga imamo, res ne potrebujemo. Toda pojdimo po vrsti in zapisano argumentirajmo.

Veliko držav po svetu ima specializirane kriminalistične ali tožilske službe, ki se ukvarjajo z najzahtevnejšimi oblikami kriminala. V ZDA poznajo tako FBI – (Fereral Bureau of Investigation), v Nemčiji poznajo BKA – (Bundeskriminalamt), na Hrvaškem poznajo USKOK – (Ured za suzbijanje korupcije i organiziranog kriminaliteta). Do leta 2009 podobne institucije v Sloveniji nismo poznali. Takrat pa je z velikim medijskim pompom, njeno ustanovitev najavila takratna notranja ministrica Katarina Kresal. In se je zgodilo. Dobili smo NPU.

Naj omenim, da je Katarina Kresal, ob asistenci takratnega šefa kriminalistične policije in sedanjega župana Murske Sobote Aleksandra Jevška, ter asistenci takratnega generalnega direktorja policije Janka Gorška, najela prostore za NPU na Dimičevi v Ljubljani, za mesečno najemnino 136.000 evrov, lastnik stavbe Igor Jurij Pogačar, njen osebni prijatelj, pa je plačeval 125.000 evrov mesečnega obroka kredita za stavbo, ki jo je oddal v najem. Že takrat sem opozarjal na kriminalnost tega početja, a takrat neodvisni in strokovni kriminalist, danes član SD, Aleksander Jevšek, kakšnega suma storitve kaznivega dejanja pač ni ugotovil. Pogodbo z Igorjem Jurijem Pogačarjem sem v vlogi notranjega ministra leta 2012 prekinil, stavba na Dimičevi danes sameva, njen lastnik pa je v stečaju. Slab kredit bodo plačali, domnevam davkoplačevalci.

Slovenija je takrat, in še danes, seveda krvavo potrebuje močno, udarno in sposobno, elitno kriminalistično enoto, ki bo hitro in učinkovito preiskovala najhujša kazniva dejanja, zlasti s področja gospodarske kriminalitete. Toda nič od tega v Sloveniji nimamo. Famozna ustanovitev NPU, v času ministrovanja Katarine Kresal je veliko obetala, tudi zato, ker so kriminalistom v NPU enormno povišali plače. Vodje preiskav so tako dobili plačo enako direktorjem policijskih uprav. Zato pa si poglejmo učinkovitost NPU.

Uradna policijska poročila, na katerih temeljijo tudi številke v tem prispevku, ne navajajo podatka koliko preiskovalcev je zaposlenih v NPU. Vem pa, da smo njihovo število, v času mojega ministrovanja leta 2012, dvignili iz okoli 65 na skoraj 85 (številke navajam po spominu in bistveno ne odstopajo od dejanskega stanja). In kaj ti gospodje, za velike plače naredijo? Številke so zgovorne. Poglejmo si jih v naslednji tabeli.

Leto Število vseh obravnavanih kaznivih dejanj v Sloveniji Število kaznivih dejanj ki jih je obravnaval NPU Število kaznivih dejanj, ki so jih obravnavali na PU LJ Število kaznivih dejanj, ki so jih obravnavali na PU CE
2013 93.833 103 45.912 9.743
2014 87.474 139 43.305 9.411
2015 68.810 75 31.238 6.685
2016 61.574 131 28.174 6.670
2017 58.052 41 26.876 6.179

Številke so zgovorne. V letu 2017 (podatkov za 2018 še ni) je NPU obravnavala le 41 kaznivih dejanj ali približno eno kaznivo dejanje na dva zaposlena v NPU. Tudi če so bila to hujša kazniva dejanja gospodarske kriminalitete, je to jasno premalo in ne opravičuje niti plač preiskovalcev kaj šele obstoja NPU kot takega. Toda ne smemo zavajati. Tatvina kokoši, ki jo obravnava kriminalist v Zgornjem Dupleku, pač ni enaka recimo nekaj milijonskemu gospodarskemu kaznivemu dejanju v neki banki. To drži in številke v absolutnem smislu med seboj niso primerljive. Toda NPU, več ali manj sam odloča, kaj bo obravnaval in kaj ne bo. Tako so odločili, da se z zadevo TEŠ 6 sploh ne bodo ukvarjali, čeprav gre za več milijonske sume oškodovanj državnega premoženja, in so to prepustili celjskim kriminalistom, ki so za nekaj plačilnih razredov manj plačani kot tisti v NPU. Takih ali podobnih primerov je kolikor hočete. Tako se je NPU ukvarjal z domnevno samokandidaturo Alenke Bratušek za evropsko komisarko. S tem bi se lahko ukvarjala dva kriminalista začetnika iz ljubljanske policijske uprave. Hkrati pa je NPU mirno prepustil preiskovanje serije sumov hudih kaznivih dejanj bančne kriminalitete v NLB, veliko slabše plačanim ljubljanskim kriminalistom.

V uvodu sem zapisal, da se z menoj ne bo strinjala niti politična levica niti politična desnica, še manj zaposleni na NPU. Zagotovo pa vem, da večina kriminalistov, ki delajo tako v Generalni policijski upravi, kot tistih, ki delajo na policijskih upravah, misli točno to kar pišem. Če k temu dodamo še podatek o tem koliko država letno plača za delovanje NPU (bruto plače in ostali stroški) in podatek o tem za koliko premoženjske škode so pravnomočno obsojeni kriminalci, ki jih ovadijo na NPU, je situacija še bolj jasna. Znesek za njihove plače je veliko večji od tistega zaradi katerega so pravnomočno obsojeni kriminalci, ki jih NPU ovadi. Takega NPU kot ga imamo, s takimi plačami, kot jih imajo tam zaposleni, preprosto ne potrebujemo.

2 komentarjev

  1. Zapozneli komentar, pa vendar bom napisal.
    Slovenija potrebuje Eliota Nessa in njegovo ekipo, oboroženo tudi s sekirami, če ne gre dugače odpreti vrata hiše kriminala.

  2. V državi imamo raznih uradov in agencij tri četrt preveč, če pa k temu dodamo koliko to stane državo, je pa groteska popolna. V teh institucijah so zaposleni volivci levice, ki v službi delajo bolj malo ali pa nič. To je ta žalostna slika naše države.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!