Kakšen šolski sistem imamo in kakšnega bi potrebovali

Naslov tega prispevka bo verjetno pritegnil zlasti učitelje. Naj takoj na začetku povem, da sem tudi sam učitelj, res pa je, da nisem nikoli učil v osnovni šoli, nekaj malega sem učil v srednji šoli, skoraj tri desetletja pa sem učil na fakulteti. Zavedam se, da je naš šolski sistem povsem evropsko primerljiv, po mnogih pokazateljih je celo med boljšimi v Evropi. Zato ta prispevek nikakor ni namenjen kritiki naših učiteljev, ki so tako ali tako čisti ujetniki šolske birokracije, da ne rečem roboti tistih, ki predpisujejo vsebine, oblike, načine, metode in količino, ter čas poučevanja. Sistem na nek način na žalost poneumlja tudi njih. Pred časom sem povsem slučajno naletel na krajši film, ki je zaokrožil po spletu in ki mi je dal idejo za prispevek, ki ga pravkar berete.

Se spomnite kakšni so bili telefoni pred 100 leti? Verjetno ne, ali pa s slik, zato pa se malo starejša generacija zagotovo spominja kakšni so bili telefoni pred 40. ali 50. leti. Kakšni pa so pametni telefoni danes vemo vsi. Primerjave torej ni nobene. Ali pa letala. Kakšna so bila pred 100 leti vemo s slik, kakšna pa so danes tudi vemo. Nobene primerjave torej. Tudi za avtomobile velja nekaj povsem podobnega. Nobene primerjave ni s tistimi avtomobili starimi 50 let, kaj šele s starejšimi, s tistimi današnjimi. Na področju računalništva pa je stvar še hujša. V zadnjih nekaj deset letih, smo prišli od velikih omar, ki so bile manj zmogljive, kot je danes zmogljiv precej cenen računalniški ključek. Nepredstavljiv napredek torej.

Kaj pa šola? Je kakšna bistvena razlika med poučevanjem pred 100 in več leti in tistim današnjim? Takrat je bila kreda in tabla, danes pa flomaster in tabla in nekaj tehničnih pripomočkov. Sicer pa, šolska ura, odmori, malice, učitelji, dvigovanje rok, tišina v razredu, v naprej predpisane vsebine poučevanja, tekmovanje za ocene, vzgojni ukrepi, vse to je povsem enako ali pa zelo blizu temu, kot pred sto ali več leti. In pri nas, kot tudi v Evropi govorimo o tem, da učence pripravljamo za bodočnost? Če smo metode nekoliko še dodelali, pa so načini dela ostali več ali manj enaki, kot pred 100 leti.

Vsak otrok ali mladostnik je individuum. Želje, sposobnosti, zmožnosti, potrebe in še kaj, vsakega med njimi so hudo različne. Zakaj torej točno določeno število ur matematike, slovenskega ali tujega jezika, biologije, kemije glasbe ali risanja za vse po istem, v naprej predpisanem vzorcu? Ali ni to nekakšno »kalupiranje« učencev in mladostnikov? Seveda pa gre tudi za čisto ubijanje kreativnosti in spreminjanje otrok v robote.

Stvar je na moč podobna skupini učencev in mladostnikov, ki pridejo k zdravniku. Nekaj med njimi kašlja, drugi imajo vročino, tretji se počutijo slabo, četrti imajo poškodbo noge, peti poškodbo roke, šesti slabo vidijo in tako naprej. Si zamislite zdravnika, ki bi vsem predpisal aspirin? Nekaterim med njimi bi pomagal, nekateri pa bi še bolj zboleli, morda celo umrli. Zakaj torej ob različnih željah, sposobnostih, zmožnostih, potrebah učencev, enako število ur matematike, slovenskega ali tujega jezika, biologije, kemije glasbe ali risanja, za vse učence, po istem, v naprej predpisanem vzorcu? Učiteljem in učencem naj na to vprašanje odgovorijo šolski birokrati.

Pred časom smo bili na javni televiziji priča prispevku o šolskem sistemu na Finskem. Dobro so prikazali njihov šolski sistem. Tudi sicer ta šolski sistem nekoliko bolje poznam. Pri njih klasičnih šolskih predmetov, kakršne poznamo pri nas sploh ne poznajo več. Zato pa recimo v šoli poznajo »plezanje po drevesih«. Če otroci plezajo  po drevesih, se v pogovoru z učiteljem pred in po plezanju, mnogo naučijo. Seveda ne gre le za telovadbo, ampak hkrati pridobivajo znanja iz biologije, kemije, fizike in še marsičesa. Nič čudnega torej, da je njihov šolski sistem eden boljših v Evropi in širše, ne poznajo domačih nalog, imajo najmanjše število ur pouka, sistem šolanja pa je naravnan na sodelovanje in ne na tekmovanje, saj denimo poznajo le eno nacionalno preverjanje znanja, ki je enotno za vse.

Hkrati pa tak sistem terja tudi najboljše učitelje in seveda njihovo nagrajevanje. Res je, da zdravnik danes operira ali na kak drug način zdravi otroka in ga pozdravi, morda mu celo reši življenje. Ni denarja s katerim bi ga bilo mogoče plačati. Res pa je, da so učitelji v podobni,  ali še bolj zahtevni vlogi. Učitelji lahko razvijajo in vzpodbujajo individualne sposobnosti učencev, lahko pa cele generacije učencev poneumljajo. Bojim se, da se v večini evropskih držav, dogaja slednje, pa ne po krivdi učiteljev, bolj po krivdi sistema, ki deluje tako, kot pred 100 in več leti.

Šolski sistem, ki ga imamo pri nas, kot tudi v večjem delu Evrope, torej ni več ustrezen. Potrebujemo povsem nov sistem, ki bo upošteval želje, sposobnosti, zmožnosti in potrebe vsakega posameznega učenca.

En komentar

  1. Gospod Gorenak,
    saj ne boste jezni, če vam predlagam moje želje.
    Vsak večer imam oprte oči ne tv ampak v monitor in spremljam Youtoobe-rje.
    Slovenskih še nisem zasledil. Ker mi pa je nemščina moj drugi jezik, spremljam nemške Youtoobe-rje.
    Ne boste verjeli, kako aktivni so in koliko resnice vsakodnevno oznanijo gledalcem.
    Zelo pretresljiv in sporočilen je denimo g. Holger Strom.
    Zato, spoštovani Vinko, tako kot ste znali pokončno v državnem zboru povedati v živo, poskusite še nadaljevati po Youtoobi. Gledalcev zagotovo ne bo zmanjkalo.
    Pa ne zamerite mi, ampak slika včasih več poveč, kot beseda sama.
    Dodal bi še, da se Nemcem godi še mnogo hujša svi….. s strani vladne koalicije kot, denimo, v Sloveniji.
    Ampak, inovativnost Nemcev še vedno deluje, in vsem še oblast ni uspela natakniti nagobčnika.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!