»Velike demonstracije« v Beogradu in Budimpešti so »fake news«

Dominantni mediji, vključujoč javno televizijo, ki bi morala biti nepristranska in objektivna, so že nekaj dni polni informacij o »silovitih« in »množičnih« demonstracijah v Beogradu in Budimpešti. Vsi navajajo tudi število demonstrantov. Okoli 10.000 naj bi jih bilo, tako v Beogradu kot v Budimpešti. Poročajo tudi o demonstracijah rumenih jopičev v Franciji,  toda o številu udeležencev demonstracij poročajo veliko manj. Kaj se torej dogaja? Kakšna je realna moč demonstracij? Kaj demonstranti sploh zahtevajo? Kakšno pa je mnenje večine prebivalcev? No na ta vprašanja naši dominantni mediji ne odgovarjajo. Le zakaj? Seveda zato, ker so večinsko v službi levih dominantnih političnih sil. Zato si poglejmo nekaj realnih številk.

V Budimpešti proti »diktatorju Orbanu« protestira, po poročanju naših dominantnih medijev okoli 10.000 ljudi. Glede na to, da je Madžarov 10 milijonov, je število protestnikov zanemarljivo malo – le okoli 0,1 odstotka prebivalcev Madžarske. Dominantni mediji pa ob tem povsem zanemarijo podatek, da je Orban, s svojo stranko FIDES, že na drugih volitvah zapored dobil več kot 60 odstotkov vseh glasov Madžarov. Najnovejše ankete pa mu kažejo še večjo podporo. Tu pa je zadrega naših dominantnih medijev, ki o tem sploh ne poročajo.

V Beogradu, prav tako proti, Vučiču »silovito« protestira okoli 10.000 protestnikov. Taki so podatki naših dominantnih medijev. Toda kakšna je realnost? Srbov je nekaj nad 7 milijonov. To pomeni, da  »silovito« protestira okoli 0,13 odstotka vseh Srbov. Je to veliko? Po moje sploh ne. Tudi v tem primeru pa je situacija jasna. Protestira torej minorna manjšina. Večina volilcev, pa po najnovejših anketah, namenja vse večjo in večjo podporo Vučiču.

Kaj torej v informacijah naših dominantnih medijev ni točno? Ja praktično nič. Minorno število protestnikov, ki niti slučajno ne predstavljajo večine, razglašajo za pomembneže, ki ki »silovito« protestirajo. V demokracijah pač šteje večina volilcev in ne nekaj minornih desetink odstotkov nezadovoljnežev.

2 komentarjev

  1. Saj celo poročevalec državne TVS iz Beograda Anžin priznava, da bi predsednik Vučić s svojo vladajočo stranko gladko ponovno dobil nove predčasne volitve, če bi uslišal demonstrante in razpisal predčasne volitve.
    A ni problem neprofesionalnega, enostranskega in nekritičnega poročanja državne RTVS v od nekoga subjektivno povzetem številu demonstrantov in njihovem objektivno skromnem deležu v volilnem telesu, ampak v profesionalnem in poštenem prikazu dejanskih zahtev protestnikov na eni strani ter dejanskih ekonomskih in socialnih razmer v posamezni državi po drugi strani.
    Dejstvo je, da se poročevalci RTVS praviloma ne ukvarjajo profesionalno in strokovno poglobljeno ne z vsemi objavljenimi zahtevami protestnikov, ne z njihovo socialno sestavo in ne z njihovo politično ali ideološko pripadnostjo in motiviranostjo (v Franciji, Belgiji, na Madžarskem, v Srbiji itd.) in še manj z relevantnimi uradnimi statističnimi podatki o aktualnih gospodarskih rezultatih, plačah zaposlenih, brezposelnosti, socialni blaginji v omenjenih državah, ob katerih bi šele lahko ugotovili, koliko so zastavljene zahteve protestnikov utemeljene in upravičene tudi glede na socialne razmere v primerljivih državah EU in Evrope nasploh.
    Dejstvo je, da so določeni dopisniki državne RTVS absolutno nezasluženo in predolgo časa v določenih državah oz. svetovnih prestolnicah ter zaradi tega vse bolj neprofesionalno rutinski in birokratsko suhoparni. Kakšen od njih pa pred kamero niti ne zmore več skriti, kako nadležno in odveč mu je poročanje iz njegovemu osebnemu občutku “sovražne” države o njegovemu osebnemu občutku “sovražnem” liderju (naravnost šolsko eklatanten je primer naveličanega in samovšečno vzvišenega dopisnika državne RTVS iz ZDA – Eda Žitnika).

  2. Sodeč po slikah, jih v Budimpešti ni bilo niti dva tisoč. Protestnikov namreč.
    Petkratnik napihovanja, če gre za število levičarskih protestnikov in petkratnik zmanjševanja, če gre za število desnih protestnikov, je neka stalnica slovenskih “dominantnih medijev”.
    Sam teh medijev že dolga leta ne poslušam, ne gledam in še manj berem ravno zaradi ljubega zdravja. Tu pa tam preverim, če se še vedno držijo “partijske linije” in takoj spet izklopim. Dovolj mi je že neprostovoljno plačevanja “Jizya” (plačilo davka nevernikov – nemuslimanov), ki mu v Sloveniji pravijo naročnina kljub temu, da nisem ničesar naročil.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!