»Sovražni govor« – nič se ni spremenilo

V »najboljšem socializmu« na svetu, seveda v Jugoslaviji, je šlo takole. Diktator Tito, morda kak njegov prvi podrepnik, tipa Edvard Kardelj, seveda ob odobritvi Tita, je izbral kakšen partijski kongres, morda veliko ljudsko zborovanje, lahko pa tudi kak odmeven medijski intervju, in naznanil nujnost sprememb na določenem področju. Tako je bilo tudi konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je eden od zgoraj omenjenih, po mojem spominu je bil to Edvard Kardelj, naznanil nujnost sprememb v gospodarstvu, ki ni bilo najbolj uspešno. Povedal je, da je treba podjetja organizirati na drugačen način, na način večje deljenosti velikih podjetij na manjše dele, kjer bodo delavci že znali bolje upravljati tak del podjetja.

Seveda je sledila »akcija«, partijsko podrejenih aparatčikov, poslušnih profesorjev na fakultetah in seveda medijev. Rezultat je bil jasen.  Iz tovarne v kateri so proizvajali vijake so naredili tri »temeljne organizacije združenega dela« (TOZD), prva je proizvajala vijake, druga matice, tretja pa jih je zapakirala v embalažo. Prejšnjo tovarno pa so razglasili za »organizacijo združenega dela« (OZD). Vse štiri so imele seveda po novem svojega direktorja s tajnico, pa štiri ločene račune in še kaj. Podobne OZD pa so združili v »sestavljene organizacije združenega dela« (SOZD), kjer smo dobili seveda še enega direktorja s tajnico in svojim računom. Tako je to šlo po partijski liniji.

Zakaj to pišem? Zato ker danes ni prav nič drugače. Danes Tita in njegovih podrepnikov nimamo več, imamo pa Milana Kučana in njegove podrepnike. Milan Kučan, je sredi oktobra na Ilovi gori, v nekem govoru, vesoljni Sloveniji naznanil, da je sovražni govor velik problem sodobne Slovenije in da je treba narediti vse, da ga zaustavimo. Kaj sovražni govor sploh je, seveda sploh ni povedal.

Povsem enako, kot za časa Tita, je sledila akcija Kučanovih podrepnikov. Na veliko so začeli govoriti o sovražnem govoru, pri čemer nihče ni povedal, kaj to sploh je. Seveda so prednjačili skrajno levo navdihnjeni politiki tipa Dejan Židan, Tanja Fajon, pa tudi  nov visok državni uradnik, prej poslanec DZ Jan Škoberne se jim je pridružil. Pa to seveda še niso vsi, polna usta sovražnega govora so imeli tudi vsi levosučni mediji. Nihče pa še nič o tem, kaj sovražni govor sploh je.

Sledila je zapoznela ali pa tako načrtovana  akcija predsednika vlade, ki je šel še dlje, ne le da je obsodil sovražni govor, tudi on ni povedal kaj to je, naredil je še korak naprej. Državna podjetja je pozval naj razmislijo, če je primerno, da oglašujejo v medijih, ki širijo sovražni govor. Tudi on ni povedal kaj to je. Ja pa ja, svoje misli ni objavil na privatnem blogu, ampak na uradni spletni strani vlade. Ne glede na njegove izgovore, da ni dajal nobenih navodil, je povsem jasno, da jih je dal, in da je v tem kontekstu šel najdlje v samostojni Sloveniji. To mu je povedala tudi skupina mladih, doktorsko izobraženih in neodvisnih pravnikov (Teršek, Avbelj, Letnar Černič, Toplak). Še več pa je povedal starosta slovenskega prava in v svetovnem merilu verjetno oseba, ki je v pravu iz Slovenije dosegla največ, seveda mislim na Boštjana M. Zupančiča. Takole je udaril: »V pravu sovražni govor ne obstaja«. Pa še srečo ima, če bil kaj podobnega izustil leta 1948, bi verjetno dobil vozovnico za Goli otok, če bi kaj podobnega izustil leta 1970, bi ga vrgli iz univerze in osamili, no leta 2018 pač levosučni mediji njegove izjave ne objavijo.

Vsi, od Kučana, preko njegovih že omenjenih podrepnikov in seveda vsi levosučni mediji, nas torej še kar naprej bombardirajo s problemom sovražnega govora, nihče pa ne pove kaj to je.

Vnedavnih Odmevih na nacionalni TV sta na to temo nastopila tudi, v zadevi Patria prosuli tožilec Ferlinc in nek mlajši pravnik iz Pravne fakultete. »Strokovno in znanstveno« sta modrovala o sovražnem govoru in o tem kako ga preganjati. Tudi onadva pa nista povedala, da v pravu sovražni govor sploh ne obstaja, povedala sta le, da je naša kazenska zakonodaja na tem področju evropsko primerljiva.

No, naša kazenska zakonodaja, tako kot večinsko evropska, sovražnega govora sploh ne pozna, pozna pa kazniva dejanja: javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen KZ1); razžalitve (158. člen); obrekovanja (159. člen); žaljive obdolžitve (160.člen) in  opravljanja (161. člen).

Možnosti kazenskega pregona je torej kolikor hočete, tako kot v primerljivih državah Evrope. Zakaj torej Kučan, daje partijske usmeritve in zakaj mu njegovi podrepniki sledijo, si odgovorite sami.

3 komentarji

  1. “Zakaj torej Kučan, daje partijske usmeritve in zakaj mu njegovi podrepniki sledijo….”

    “MORDA” pa je Kučan spoznal (podrepniki so mu tako ali tako vedno sledili), da mu preostane le še, da “GRE NA VSE ALI NIČ”.
    Razmere, ki so se v preteklosti, v zgodovini, pojavljale – ko je kdo “ugotovil”, da lahko gre le še na vse ali nič , so velikokrat “PRINESLE” NIČ. Nekaj takega se je dogajalo, zgodilo tudi v nekdanji Jugi. (je propadla, so bili obsojeni…..)

  2. Še moje misli.
    Naš Kučan je dokazano član skupine 300 svetovnih bivših in sedanjih predsednokov vlad in drugih vplivnih ljudi.
    Večina teh članov je prostozidarjev in pa tudi Bildenbergov.
    Vsem tem pa je skupno uničiti zahodno civilizacijo in jo zamenjati z enoreligijsko afriško in bližnjevzhodno raso.
    Veliko gledam in poslušam nemške opozicijske razumnike in ugotavljam, da si naš Kučan ni izmislil tistih zapovedi, ki jih je izrekek na Ilovi gori.
    Povedali in ohrabrili si ga strici kabalisti.
    Tako je pač naš Kučan zamenjal svoje vzornike od ruskih za zahodno pokvarjeno kabalistično smetano.

  3. Značilen je bil škandalozni predpraznični intervju neprikrito levičarske urednice TVS Manice Janežič Ambrožič s predsednikom RS Borutom Pahorjem, ko je odurno nasilna in žaljivo prezirljiva “zasliševalka” večkrat zapored skušala “posiliti” predsednika RS z levičarsko populistično hujskaško mantro o nujnosti neustrašnega boja proti vsenavzočemu sovražnemu govoru.
    Modri predsednik RS ji je z jasnovidnostjo in tehtnostjo izkušenega državnika večkrat zapored ni uspel dopovedati, da je svoboda javne besede ena temeljnih svoboščin in pravic vsakega državljana v demokratični družbi ter da je veljavna ustava in zakonodaja ter sodna veja oblasti povsem zadostna ovira za tiste ekstremne oblike “sovražnega govora”, ki protizakonito prestopajo v območje nedvoumnega ščuvanja k rušenju veljavne ureditve ter k protizakonitemu nasilju nad posameznimi družbenimi skupinami.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!