Danes v Demokraciji: Šarčev koalicijski sporazum – ničvreden papir

Pa ga imamo. Šarčev koalicijski sporazum namreč. Temeljito sem ga prebral, za potrebe tega prispevka pa sem skušal analizirati področje notranjih zadev. Domišljam si namreč, da o tem nekaj malega vem.

Za uvod naj zapišem, da je tista rola papirja, ki je v vsakem javnem ali zasebnem stranišču, saj veste čemu je namenjena, prava dragocenost v primerjavi s temi 23,5 listi papirja (47 strani). Po podpisu, tega ničvrednega papirja ga nihče več ne bo niti povohal, kaj šele upošteval, no tisto rolo papirja pa vedno porabimo do konca. Gre namreč za zbirko »izzivov« in predvidenih »ukrepov«, ki jih je, to se vidi iz Lune, pisalo več avtorjev, po sistemu »copy paste« pa jih je nekdo »zlimal«. Pri tem so »izzivi« našteti slabše, kot jih je v obliki problemov te države naštel Marjan Šarec v DZ, »ukrepi« pa so navedeni kontradiktorno, zlasti pa v stilu, če bo tako, bo tako, če ne bo tako, bo pa drugače, pri čemer seveda »ukrepi« sploh niso opredeljeni, kaj šele časovno, rokovno opredeljeni, še manj pa finančno ovrednoteni. Celo njihov režimski časopis Delo je zapisal: »Seznamu koalicijskih želja manjka še ček za dve milijardi evrov«. Če to zapišejo pri režimskem časopisu Delo, ki je zadolžen za promoviranje Šarčeve vlade, potem je jasno, da je tu nekaj hudo narobe.

V življenju sem prebral na tisoče izdelkov študentov. Vse sem vedno presojal skozi pomen izdelka v izobraževalnem procesu in seveda skozi njegovo vsebino. Koalicijski sporazum je na nek način eden najpomembnejših dokumentov države za obdobje vladanja neke vladne koalicije. Če torej koalicijski sporazum berem kot državljan, zlasti pa kot univerzitetni profesor, potem lahko zapišem, da vas ni sram, da ste kaj takega sploh spisali in pred kamerami celo podpisali. Ne nezadostno (5), ampak nezadostno (0).

Ko že rečeno sem za potrebe tega prispevka temeljiteje analiziral področje notranjih zadev. Omejen prostor mi ne omogoča, da bi zapisal vse kar bi želel, zato naj navedem le nekaj bisernih detajlov. Področja notranjih zadev sploh ni opredeljenega ampak je na slabih dveh straneh pomešano s podsistemi nacionalne varnosti, po sistemu slaba mineštra.

»Zagotovili bomo financiranje podsistemov nacionalne varnosti in postopno rast izdatkov…prilagojeno…zmožnostim slovenske družbe«. Povejmo bolj razumljivo – več denarja bodo namenili za potrebe vojske, policije, obveščevalne službe in drugih, če bo to mogoče, če pa ne bo, pač ne, pozabili pa so zapisati, če bo to dovolil Luka Mecec, če ne bo, pač ne bomo. »Dvignili bomo raven varnostne kulture v družbi«. Kako, s kakšnimi ukrepi, kdaj, koliko bo to stalo o tem nič, torej nemerljiva floskula, ki ne pomeni nič. »Uredili bomo status poklicev in oblikovali karierne poti v nacionalni varnostni strukturi«. Kaj to pomeni? Bodo povišali plače policistov, vojakov, obveščevalcev gasilcev in drugih? Kdaj, za koliko, kako, so zagotovljena sredstva? O tem nič. Torej spet smo pri znani Šarčevi izjavi, če bo tako bo tako, če ne bo tako, bo pa drugače. In že drugič (limanka) o izdatkih takole: »Postopno bomo realno dvignili obrambne izdatke in sicer v dinamiki, ki je finančno vzdržna za…«. Pozabili pa so zapisati, da se bo to zgodilo, če bo to dovolil Luka Mesec, če ne bo dovolil, pač tega ne bodo naredili.  No in ker tega ne bo dovolil, to je že povedal, se to ne bo zgodilo, čemu torej ta zapis? »Urediti je treba status, pogoje za delo in opremo gasilk, ter gasilcev, reševalk in reševalcev, ter drugih prostovoljk in prostovoljcev…«. S tem bo soglašal tudi Luka Mesec, toda kako bodo to naredili, do kdaj in koliko bo to stalo pač ne zapišejo. No pa še dve s tipično policijskega področja. »Okrepili bomo delo na področju računalniške forenzike«. Kljub temu, da o tem nekaj vem, preprosto ne razumem kaj sploh nameravajo narediti. »Učinkovitejše bomo varovali schengensko mejo. Tehnične ovire bomo z meje odstranili takoj, ko bodo razmere to dopuščale«. Kontradiktorno, na eni strani priznajo, da Cerarjeva vlada do sedaj ni učinkovito varovala Schengenske meje, s tem se celo strinjam, je pa nerazumljivo, da se s tem strinja Cerar, ki se je pod koalicijski sporazum podpisal. Ne povedo kdaj, kako, s čim in za koliko denarja bodo to naredili. Tehnične ovire bodo pač odstranili z meje, če jih bodo, če jih ne bodo, jih pač ne bodo. Razumi kdor more, jaz ne. O kriminalistični policiji, preiskovanju bančne kriminalitete in še mnogočem pa niti besedice. Pa saj je jasno zakaj.

3 komentarjev

  1. Koalicijska pogodba je bolj ali manj popolni spisek slabosti v Sloveniji in skorajda popolni spisek želja koalicije.
    Vse to je dolično. Vse to so javnosti sporočili bolj ali mnaj verzirani spretneži, ki utegnejo kmalu postati minstri nove kalicijske vlade.
    Potrjeni so bili z večino glasov, kar kaže, da ima koalicija večino v odborih in da se ji za vladanje ni potrebno bati.
    Iz tega idiličnega, skoraj rajskega razpoloženja, pa se je potrebno zbuditi. Kolaicijska pogodba namreč ni vrednotena in nihče ne ve, koliko bo obljublejno stalo in seveda, kdo bo to plačal.
    Takole čez palec lahko ocenim, da manjka v proračunu za naslednje leto vsaj dve milijardi.
    Ker se blisovito vračamo na Balkan naj zaključim z balkanskim rekom:
    Obećanje , ludom radovanje!

  2. Prav neverjetno je, da lahko nek dokument, kijer so edine številke tiste, ki označujejo strani , proglasi nekdo za koalicijsko pogodbo.
    Še bolj neverjetno pa je, da se na tak dokument obesijo ljudje, ki se predstavljajo kot bodoči ministri.
    Ko ti zagovarjajo kaolicijo in napovedujejo, kaj vse nameravajo storiti, jih laho proglasimo, ali za popolne tepce, ali za prevarante.
    Predstavjate si gospodinjo, ko gre v trgovino nakupovati, pa ne ve, koliko denarja ima v denarnici?
    To so bodoči ministri in pazite, celo dve ministrici so se v tej družbi znašli.
    Žalostno pa je to, da ko seštejemo, koliko bodo obljube nadebudnežev stale , lahko ugortovimo, da je v proračunu, ki naj obljube uresniči, vsaj za dve milijardi premalo denarja.
    Sledi dvoje: da so obljube prazne, ali pa da nam bodo zategnili pas in bomo tanako piskali.

  3. Zasliševanje bodočih ministov je bil prvovrstni škandal. Kako lahko nekdo pošten in celo razumen, napoveduje, kaj bo kot minister naredil, pa ne ve, koliko denarja ima na voljo, oziroma bo lahko imel.
    Koalicijska pogodba, ki so jo podpisale koalicijske pratnerice, namreč ne vsebuje številk. Edine cifre, ki jo krasijo so cifre za oznako strani in poglavij.
    Kako je mogoče, da ljudje, ki jih vnaprej lahko obsodimo za prevarante postanejo ministri?
    To je mogoče samo v diktaturi, ki je krojila usodo Slovenije dolga leta in je Slovenijo ( Jugoslavijo) pripeljala v bankrot.
    Zgodovina, če se iz nje ne učiš, se ponavlja in ali smo Slovenci res tako butasti, da bomo morali lekcijo ponoviti?

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!