Kolumna za Demokracijo

Volilna nedelja je za nami. Dobili smo pričakovane zmagovalce (Janševa SDS, delno Toninova NSI), dobili smo nepričakovane zmagovalce (Jelinčičeva SNS in Bratuškova s svojim ZAB), dobili pa smo tudi pričakovane poražence (Cerarjeva SMC, Erjavčev DESUS, Zidanškova SLS), dobili pa smo tudi osmoljence, ki so pričakovali veliko dobili pa malo (Židanova SD in Šarčeva LMŠ), ostanejo pa nam še tisti najbolj nevarni (Meščeva Levica).

Zmaga Janše je bila pričakovana, Tonin sicer ni dosegel tega kar je napovedoval, a je rezultat pomembno izboljšal. Med zmagovalce uvrščam še Jelinčiča, ki mu je uspel povratek po dveh mandatih izven Državnega zbora, kar ni uspelo še nikomur, sploh pa med zmagovalce uvrščam Bratuškovo, ki je ankete sploh niso zaznavale, a se je njena stranka prebila v Državni zbor z dvema njenima besedama »zdravstvo in pokojnine«, kar je ponavljala kot papiga in uspela. Da bo Cerar največji poraženec je bilo jasno že zdavnaj, najbrž se njegova SMC v Državni zbor sploh ne bi prebila, če ne bi predčasno odstopil. Tudi Erjavec je veliki poraženec in prav je tako, saj je sklepal nenačelna zavezništva z Jankovičem zoper Janšo, sploh pa vara upokojence že več kot desetletje in pol. Volilci so to kaznovali, morda celo premalo. Tudi Zidanšek je upravičen poraženec, saj je egoistično izključeval kakršnokoli sodelovanje s Primcem in Kanglerjem. Če tega ne bi počel, bi v Državnem zboru zagotovo imeli resno desno grupacijo in veliko lažjo pot do sestave desne vlade. Židan in Šarec pa sta seveda osmoljenca. Oba sta še mesec ali dva pred volitvami računala na veliko zmago in seveda na položaj predsednika vlade. Volilci niso nasedli nesposobnemu Židanu, pa tudi ne novemu obrazu Šarca, čeprav se ta po volitvah obnaša kot edini pav na svetu, podobno kot nekoč Jankovič. Ostanem mi še populist Mesec. Ta pa je s svojo stranko dejansko največja nevarnost za Slovenijo. Če bi živel pred okoli 100 leti bi svoje nevarne ideje socializma lahko celo uresničil, tako pa imamo srečo, da živi danes in lahko le pristane na realnih tleh, kot njegovi vzorniki v Atenah.

Še nekaj je zaznamovalo volilno tekmo. Nekaj kar se drugod nikoli ne dogaja. Kdo po volitvah ne bo sodeloval z Janšo, je bilo temeljno vprašanje. Tudi pri tem vprašanju so Židan, Erjavec, Cerar, Šarec in Mesec igrali vlogo papagaja, da z Janšo po volitvah ne gredo. Če je to za Mesca razumljivo, pa je za vse ostale to dejansko zanka okoli lastnega vratu, pa se tega zavedajo ali ne.  Jelinčič, Bratuškova in Tonin so bili veliko bolj državotvorni, saj povolilnega sodelovanja z Janšo niso zavračali. Tudi zato po volitvah veliko lažje dihajo, saj okoli vratu nimajo svoje lastne zanke.

Povolilna kombinatorika pa očitno poteka v skladu s tem kdo si je ali si ni v volilni kampaniji dal zanko okoli lastnega vratu. Le navidezno se tudi pod vplivom dominantnih medijev zdi, da bo veliki zmagovalec Janša na koncu postal največji poraženec. Taka situacija praktično ni mogoča, tudi zaradi izvolitve Tonina na mesto predsednika Državnega zbora, česar se še najmanj zaveda prvi predlagatelj tega izvolitve Šarec, ali pa je mogoča le za nekaj mesecev, čemur bi sledila še veliko večja zmaga Janše.

Jelinčič, Bratuškova in Tonin nimajo kaj izgubiti kadarkoli lahko vstopijo v vlado Janše in ne bodo razočarali volilcev. Zanka okoli lastnega vratu pa čedalje bolj boli Židana, Erjavca, Šarca in Cerarja. Je pa med njimi velika razlika. Izključevanje sodelovanja z Janšo, ali zanko okoli lastnega vratu različno dojemajo. Židan, s svojo nesposobnostjo se tega še ne zaveda, še manj se zaveda, da ga bo v naslednjem mandatu »pojedel« Mesec. Erjavca »boli džoko«, zaposlil se bo na DESUS in po tem mandatu ima minimalne pogoje za upokojitev. Šarec uživa v vlogi vice zmagovalca, skuša sestavljati koalicijo, ne ve  kako naj to naredi in ponavlja vse napake Jankoviča, kar je dobro predvsem za Janšo. Še najbolj se nastale situacije in lastne zanke okoli vratu zaveda Cerar. Jasno mu je, da vlado lahko učinkovito vodi le Janša, prav tako ve, da ne želi in ne more biti podrejen nesposobnemu Šarcu, hkrati pa mu zanko okoli vratu zateguje Brglez, ki je tako ali tako napaka v sistemu SMC in bi moral biti njegov šef njegov študent Mesec in ne Cerar. In v taki situaciji lahko uživa le Janša. Vztrajnosti in potrpljenja pa mu nikoli ni manjkalo.

8 komentarjev

  1. NAPISAL BI LE GLEDE MESCA. NJEGOVE, OZIROMA IDEJE LEVICE, HODIJO KORAK DVA ALI TRI ZA AMERIŠKIMI “SOCIAL JUSTICE WARRIORJI”. Izmišljevanje nekih zatiranih manjšin katerim obljubljao svetlejšo prihodnost z obljubami, ki ne le, da nimajo teže nimajo niti učinka na posameznikovo srečo. Zelo moderne so trenutno skupine, ki naj ne bi bile ne moškega ne ženskega spola in želijo, da se jih naziva z novimi zaimki in sklanjatvami (v angleščini je vse skupaj enostavneje kot v slovenščine). Ta problem se izpostavlja kot ključen za uresničitev njihovih sanj, vključitev v družbo in podobno. Totalna iluzija, zmedene, zavedene in mentalno bolne posameznike izkoriščajo za lastno propagando. Seveda ne glede na to ali tem warriorjem uspe ali ne, sreča teh posameznikov se ne bo spremenila, vsaj dolgoročno ne, saj njihova bolezen ostaja (dejanska bolezen, gender disphoria). No kakorkoli, ob poslušanja teh skrajno levičarskih ideologov se mi obrača želodec vendar se hkrati zaverdam, da nikoli ne bodo prevzeli vodilne vloge v politiki. Pravzaprav bi jih previsok rezultat, denimo zmaga na volitvah, pahnila v zelo neprijetno situacijo saj bi morali preiti k dejanjem in ne le demagoško predavati slaboumnim, hendikepiranim ljudem. Njihova radikalna stališča jim bodo preprečila vstop v vlado oziroma, če bi ustopili bi bili nekakšni uporaniki (bojevniki), ki bi se borili za pravice teh manjšin, kasneje izstopili iz vlade in še enkrat več s prstop kazali na druge, ki jim niso hoteli prisluhniti. Oni bi sicer dali vsakemu 2000 eur plače ampak druge tega nočejo. Kakorkoli levica želi biti zraven, ampak ne preblizu, da se nebi njihova utopična retorika soočila z realnostjo.

  2. Bratuškova je prav tako ponavljala, da z SDS ne bo sodelovala v vladi. Glede na to, da je Cerar še zaostril retoriko (najprej je omenjal samo Janšo, sedaj povsem izključuje sodelovanje z SDS), je jasno, da bo vlada skrajno leva, saj tudi Šarec ne more sestaviti vlade brez Levice.

    Rešitev v dobrobit države bi bila velika koalicija z 2/3 večino, ki bi imela v koalicijski pogodbi samo eno točko: sprememba volilnega sistema. Pa naj takšno vlado vodi kdorkoli, lahko tudi Šarec.
    Ko bi to spravili skozi, bi vlada odstopila in bi imeli nove predčasne volitve.

  3. se opravičuem za napake, mobilni telefon je še vedno premajhen za konkretno tipkanje

  4. Mesec je klasični ideolog. Popolnoma razume vse probleme in kar je narobe z drugimi in za to ima tudi vedno rešitve. Problem je v tem, da se veliko teh skrajnih levičarjev ukvarja s stvarmi, ki so prekompleksne za njihovo dojemanje in v svojem ideološkem svetu vidijo enostavne rešitve za stvari, ki jih ljudje skušajo rešiti že od samega nastanka družbe. Sedaj pa se pojavi Mesec, ki nam vse tako enostavno razloži ob ognju s kitaro med petjem. Okoli sebe zbere ljudi, ki v svojem nerazumevanje moralnosti človeka oziroma miskoncepciji le-te ne najdemo lastne identitete in zato se identificirajo kot skupina. Skupina, ki ji pripadajo pravice, ne razumejo pa, da je temelj človekovega delovanja in njegove sreče v odgovornosti. Odgovornost postaja zapostavljena in zato plavajo v morju pravic, ki jih nikoli ne bodo izpopolnile kot posameznika, četudi jim Lukec da 2000 eur socialne podpore.

  5. ” Tudi Zidanšek je upravičen poraženec, saj je egoistično izključeval kakršnokoli sodelovanje s Primcem in Kanglerjem. ”
    Pokazale so se rdeče genske korenine.

  6. Mescu res ne bi škodilo, da ponovno prebere kakega nobelovca, ki je v preteklosti obelodanil vse manjke in pluse socializma oziroma ostalih kolektivizmov. Sicer pa dvomim, da je katerega od njih sploh prebiral, še manj pa razumel.

  7. g. Gorenak, iskreno čestitam. Po mojem mnenju je ta povolilna analiza resnično tako dobra, da je vse do sedaj napisano s strani raznoraznikh političnih analitikov potrebno vreči v koš. Ali drugače, resnice ni mogoče povedati drugače, kot s preprostimi besedami, še posebej, če hočeš resnico utemeljiti z dejstvi. Predlagam, da to kolumno odstopite v objavo vsem Slovenskim in tujim medijem.
    PS: Sinoči sem šestič postal dedek in za lepšo bodočnost mojih vnukov bom zagotovo skušal še kaj storiti tudi na nivoju države.

  8. Mislim, da se bo vnel boj med volivci in strici iz ozadja. Kljub temu, da kaže volivni rezultat na prepričljivo zmago levičarjev, sem prepričan, da je med novinci na levi strani spektra mnogo takšnih, ki so domojubi, demoktrati in niso za restavracijo komunzma. Ti so v senci svojih komunističnih voditeljev. O komunizmu govorim zato, ker preprosto levičarji ne želijo nič drugega kot ponovno oživitev samopravnega socializma in uspostavitev Jugoslavije z reinkarnacijo Tita.
    Žal ti demokrati ujeti v levičarske stranke ne morejo priti do veljave, do besede in bodo ujetniki strankarskih vodstev, še bolj pa stricev iz ozadja, ki vladajo in obvladujejo Slovenijo.
    Sloveniji preti katastrofa, če levica sestavi vlado. Podobno kot odhajajoča oblast tudi ti ne bodo obasti spustilii z rok in vladali celoten mandatne glede na to, ali Slovenijo popolnoma uničijo.
    Druga možnost je ta, da SDS vstopi v vlado. Ta bi sicer bila boljša od popolnma leve vlade a bi v sebi imela katastrofalno dejstvo. Po mandatu bi SDS okrivili za vse, kar bi v mandatu počela in bi na naslednjih volitvah doživela katastrofalni poraz.
    Mandat v katerega vstopamo bo težaven. Kar nekaj težav lahko napovemo že sedaj. Poleg migrantske krizenam sledi rešitev NLB z morebitno kaznijo in hrvaškim ropom, kar utegne stati vsaj milijardo če ne dve. Potem sledi sanacija zdravstva, kar bo stalo vsaj milijardo.
    Spor ZDA -EU bo povzročil krizo na škodo Evrpe, pred vsem Namčije. Napoveduje se resna kriza nemških bank. To lahko udari po Sloveniji. Slovenija z levo vlado pa je sama garant za nadaljnje pospešeno propadanje. Na eni strani ropanje, ki se bo nadaljevalo in zaostrovalo, saj je korito vse manjše, svinj pa vse več.
    Potrebno je razmisliti, ali je smiselno vstopati v vlado, ali čakati, da bodo razmere postale tako kaotične, da bodo ljudje, volivci preprosto spoznali, da jih ne more rešiti komik Serpentinšek, ne Kučan, niti intelektualci, tistih 25 namreč. Ljudje morajo preprosto spoznati, da se morajo zresniti,da volitve niso cirkus, temveč dejanje, kjer se kreira usoda države in seveda pred vsem njenih državljanov.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!