Grega: Še nikoli nisem volil SDS – letos bo drugače 01.06.2018

Spoštovane obiskovalke in obiskovalci moje spletne strani. Kar nekaj elektronskih in pisnih sporočil sem dobil v preteklih dneh, da v času pred uradnim volilnim molkom napišem nekaj vzpodbudnega. Priznam – ni mi uspelo, saj sem polno angažiran v volilni kampaniji. Čas pa neizmerno teče. In ko sem že skoraj klonil pod časovnim pritiskom in se vam opravičil, da tega nisem uspel rešiti me je rešil Grega. Kdo je Grega preberite TUKAJ. Poslal mi je namreč prispevek in dovoljenje da ga lahko objavim. Prispevek je precej dolg, česar pri meni niste najbolj vajeni, toda gre za odličen prispevek, zato vam ga priporočam v branje.

“V času proliferacije in diseminacije mnogoštevilnih člankov o slovenskih aporijah, spisanih s strani resničnih in tudi le pseudo eruditov, za katere se težavni termini, ki nato konvergirajo z notorično težko sintakso oz. formulacijo besedila, zdijo kot imanentni deli le-teh besedil, ki bralca postavljajo v stanje utrjenosti in konsistentnega vračanja na začetek številnih skladenjsko zapletenih stavkov, sem se tudi sam odločil, da pojasnim svoje stališče in morda celo koga izzovem k poglobljeni kontemplaciji.

Če še vztrajate v branju, boste kmalu videli, da zgornji stavek izraža satiričen pogled na nekatere avtorje in njihove skladenjsko zapletene, a vsebinsko pogosto prazne zapise, ki se jih lahko najde na spletu. Če sam nisi velik človek, je najbolje, kar lahko storiš, to, da velikega človeka posnemaš. In po mojih izkušnjah se resnični modreci izražajo tako, da jih lahko razumejo široke množice, tudi takšni ljudje, kot sem sam. Če preprosto izražanje ni v sramoto njim, potem prav gotovo tudi meni ni.

V preteklosti sem vedno volil nekoliko bolj levo. 2014 nisem volil, ker smo z družino potovali po Ameriki, ampak ko sem izvedel, da je volitve dobil dr. Cerar, sem bil zadovoljen. Čeprav mi je nerodno priznati, sem padel na levičarsko “finto” novih obrazov. Tako so nam uspešno prodali g. Jankoviča in g. Cerarja in zdaj bi nam na identičen način radi vrinili še g. Šarca. Jaz jim ne bom ponovno nasedel, ampak videti je, da jim nekateri bodo.

Kako je torej prišlo do tega, da bom letos volil SDS? No, svoja stališča bi lahko nekako strnil v naslednjih nekaj točk.

Varnost I – migranti

Stranka SDS je edina velika stranka, ki se je odločno zavzela za varovanja meja, njihova stališča za tovrstno odločitev pa zna lepo pojasniti mag. Grims, ki si je dejansko vzel čas in zadeve proučil. Ker so bile njegove izjave o migrantih in muslimanih diametralno nasprotne izjavam nekaterih t. i. strokovnjakov z leve, sem se odločil, da Koran in nekaj o islamu preberem tudi sam. Mag. Grims ni lagal. Islam je nevaren in potrebuje reformo ali, če želite, reformacijo. Vse, kar je mag. Grims navajal, je resnično. Koran dovoljuje pretepanje žena, ki so že v osnovi manj vredne, o enakosti med ljudmi pa tudi drugače ni ne duha ne sluha. Če nisi musliman, si vreden manj. Pri vsem skupaj pa je najbolj neugodna praksa, ki se imenuje taqiya (ponekod jo zapišejo tudi drugače). O tej praksi imajo različni učenjaki kar nekaj različnih mnenj, ampak najbolj splošno razumevanje, ki je razširjeno med povprečno in podpovprečno izobraženimi pripadniki islamske vere, je to, da je taqiya praksa, ki muslimanu dovoljuje lagati, dokler je v podrejenem položaj, ko pa se situacija spremeni, je čas, da se pokaže pravi obraz. Na srečo se večina muslimanov identificira zgolj s kulturo bližnjega vzhoda, ne pa tudi z nauki Korana. Dva takšna sta tudi v krogu mojih prijateljev in reči moram, da mi je v čast, da imam tako dobra prijatelja. Oba sta visoko izobražena, resnicoljubna, ljubeča moža in odlična očeta, eden izmed njiju pa me je vzel dobesedno za mlajšega brata, tako da sem skupaj z njegovim prijateljstvom pridobil še dva izjemna in nadpovprečna nečaka. 🙂 No, naj se pohvalim, da sta že oba zelo uspešna gimnazijca in o njima bo Slovenija zagotovo še slišala.

Vendar pa je nevarno in skrajno neumno, če bi na temelju dveh izjemnih ljudi, ki sta pripadnika, recimo temu, islamske kulture, prišel do zaključka, da so vsi muslimani dobri ljudje. To bi bila skrajno zmotna in izjemno nevarna oblika dedukcije. In ravno tako bi bilo zmotno, če bi tovrstno sklepanje uporabil pri ocenjevanju lastnosti posameznih predstavnikov katerekoli velike in heterogene skupine ljudi.

Nihče me torej ne more obsoditi tega, da vse muslimane mečem v isti koš, vendar pa je dejstvo, da nobena skupina ljudi ni v vsej zgodovini človeštva zagrešila več terorističnih dejanj kot ravno predstavniki islamske vere, in če beremo Koran in Hadis, nam je v trenutku kristalno jasno, zakaj številni pripadniki islama posegajo po skrajno nasilnih metodah. Tistim, ki se želite o vsem vsaj malce informirati, bi priporočil knjigo dr. Črnčeca z naslovom Kresovi, materiale dr. Bill-a Warner-ja (https://www.politicalislam.com), dr. Davida Wood-a (http://www.acts17.net) in knjigo Nabeel-a Qureshi-ja z naslovom Razumeti islam in džihad.

Islam je izjemno uničevalna ideologija, ki je med migranti zelo razširjena, in nihče, ki mu je za Slovenijo mar, ne more podpirati strank, ki se ne zavzemajo za poostreno varovanje meja. Zaprte meje so nujen pogoj za varnost in stranka SDS je edina velika stranka, ki se je zelo jasno zavzela za tovrstno politiko, ki je Madžarski pod Orbanom prihranila cel kup nevšečnosti. Osebno pa sem prepričan, da je Orban s svojo politiko rešil številna življenja svojih ljudi.

Varnost II – levičarstvo in komunizem

Denis Prager je mnenja, da je levičarstvo najhitreje rastoča religija na svetu. Morebiti ima prav, morebiti ne, vendar je dejstvo, da je levičarstvo kuga, ki napada človeštvo že več kot eno stoletje in čeprav so njeni protagonisti vztrajni in na trenutke prodorni, se ljudje, ki cenimo svobodo in tradicionalne moralne norme, ne smemo nikoli utruditi v boju proti tej nadlogi. Levičarstvo dolgoročno vedno s sabo prinaša razkroj. Razkroj gospodarstva (poglejmo Venezuelo, Sev. Korejo v primerjavi z južno sosedo, Kitajsko pred vstopom kapitalizma in po njem, Kubo, države višegrajske skupine pred in po padcu komunizma itd.), razkroj tradicionalnih vrednot in družine (teorija spola, izenačitev istospolnih porok s tradicionalnimi porokami, splav kot kontracepcijsko sredstvo, permisivna vzgoja, relativizem na vseh področjih …), razkroj ustvarjalnosti (profanosti dajejo naziv umetnosti, nagrajujejo ženske, ki dojijo pse …) in skrbi za sočloveka itd. Ali ste vedeli, da so Američani, ki jih levičarji tako zelo sovražijo, najbolj darežljivi ljudje na svetu, tako v nominalnem kot tudi odstotkovnem merilu, glede na vsak zaslužen dolar? (Naj kot zanimivost omenim, da so na drugem mestu Izraelci, torej še ena skupina ljudi, ki jih levičarji sovražijo s strastjo, ki presega celo strast hrepenenja Prešerna po svoji dragi Juliji.) Denis Prager v enem od svojih govorov postavi zelo zanimivo tezo o tem, da levičarji za sočloveka pač ne skrbijo zato, ker pričakujejo, da bo za depriviligirane ljudi poskrbela država, ki se v levi miselnosti tako ali tako mora zajedati v vse pore in sfere družbe. Jaz, kot zagovornik desne politike, pa se vedno sprašujem, kaj lahko naredim sam. Ker zagovarjam vitko državo, si seveda ne želim, da država ureja vse vidike človeškega življenja, pač pa da skrbi le za najnujnejše. Prager rad reče: “Večja kot je država, manjši je človek.” Ena izmed stvari, ki jih za finančno depriviligirane lahko naredim sam, je ta, da darujem, in z ženo to zvesto počneva, že vse odkar sva dobila službo. V vseh teh letih sva podarila že cca. 15.000 EUR, pri tem pa se jaz vozim v 21 let starem avtu, ki je vreden okoli 700 EUR, žena pa v 13 let starem avtu, za katerega bi morebiti lahko iztržila 2000 EUR. Tega ne pišem zato, da bi naju hvalil, saj se zavedam, da naju ogromno ljudi v svojem darovanju izjemno prekaša, tako nominalno, kot tudi procentualno glede na zaslužek. O tem pišem zato, ker želim, da se zavemo, da stvari lahko spreminjamo mi in da za pomoč ni vedno odgovorna država. Levičarji pač radi uberejo lažjo pot in svoja prizadevanja za pomoč sočloveku zreducirajo na parole in twite uperjene proti “skopuški” državi, njihova denarnica pa med tem ostaja zaprta. (Tako se npr. tovariš Luka Mesec naokoli prevaža z mercedesom, usta pa ima polna parol o enakosti in blaginji za vse.) Država, ki ti lahko vse podari, ti lahko tudi vse vzame in to je nekaj, proti čemur se zagovorniki vitke države (med drugim tudi SDS) goreče borijo.

Ko berem slogan levice, me vedno znova prežema cela paleta občutkov in misli. Poglejmo si njihov slogan, ki se glasi: “Blaginja za vse, ne le za peščico.” Dejansko ne vem, ali Levica misli, da smo Slovenci res tako neuki, ali pa je morda resnica še bolj žalostna in smo Slovenci dejansko res neuki posedovalci izjemno slabega spomina. Če si ogledamo levičarske/komunistične režime širom sveta, lahko hitro ugotovimo, da jim je skupna predvsem ena stvar in to je stanje, v katerem peščica ljudi obvladuje/poseduje denar in oblast oz. moč, ostali pa so obsojeni na mizerno eksistenco, katere redka in pogosto glavna ter vsesplošno prisotna naslada je lenarjenje na delovnem mestu in življenje brez odgovornosti. Na osebnem nivoju svoboda pač vedno s sabo prinaša odgovornost in če te svobode ni, tudi ni odgovornosti. Še zdaj se spomnim, kako sem kot otrok v Celju odhajal s psom na Golovec in se čudil temu, da se je parkirišče državnega podjetja Libela začelo intenzivno prazniti že ob 13:00 in sirena, ki je ob 14:00 označila konec izmene, je domov pospremila le še peščico najbolj fanatičnih uslužbencev. Temu sem se čudil že kot enajst let star mulček, čeprav nisem imel odgovora. Seveda ne trdim, da so v Jugoslaviji vsi lenarili. Nikakor. A mnogi (premnogi) vendar so in mnogi (premnogi) bi to ponovno radi počeli.

Levičarstvo oz. komunizem je zabloda, proti kateri se je neprestano potrebno boriti.

Te vrstice pišem le nekaj dni po obisku taborišča Auschwitz/Birkenau in še nikoli prej se nisem tako močno zavedal, kako nevarni in neverjetno kruti so lahko totalitarni režimi. Svoj obisk Auschwitza sem pospremil z branjem knjige Zlo stoletja, v kateri avtor Alain Besancon govori o komunizmu, nacizmu in holokavstu, pri čemer predstavi nekaj zelo zanimivih misli oz. dejstev. Zelo zanimivo piše o tem, kako se je svet (vključno z Nemčijo) zelo hitro in celovito odvrnil od nacizma (nikar ne zamenjujmo nacizma s patriotizmom, ki ga levica tako ali tako ne premore), medtem ko je bil komunizem deležen nekakšne vsesplošne amnestije, čeprav je bil njegov krvni davek znatno višji od krvnega davka nacistov. Še posebno zanimivo se mi je zdelo dejstvo, da so žrtve komunističnega nasilja svoje krvnike pogosto zmerjale z nacisti, čeprav bi jih lahko preprosto poimenovale z njihovim dejanskim nazivom – komunisti. Beseda nacist je skozi zgodovino postala slabšalnica, beseda komunist pa iz nekih čudnih razlogov ne. Vendar pa amnestija, ki je bila podeljena komunizmu, nikakor ne more spremeniti zgodovinskih dejstev, ki nam jasno pričajo o tem, da je komunizem, tako kot nacizem, kriv za milijone smrti. Kolikor vem, je Stalin rekel, da je smrt posameznika tragedija, smrt milijona pa statistika. Ne dovolimo si, da bi vsi ti milijoni postali le statistika. Vzemimo si čas in si dovolimo premišljevati o milijonih tragedij. Če bomo naredili to, ne bomo nikoli volili Levice/levice ali njim podobnih nosilcev morilske ideologije. Ena izmed najbolj grozljivih celic v Auschwitzu je bila celica, v kateri so kaznovanega zapornika izstradali do smrti. No, samo v Ukrajini so komunisti za dosego svojih ciljev izstradali od 5 do 7 milijonov ljudi. O gulagih, Golem otoku, poljih smrti in ostalih moriščih pa sploh ne bom izgubljal besed. Za ljudi, ki jih prepričajo argumenti, sem navedel dovolj, za vnaprej prepričane ne morem nikoli navesti dovolj dejstev, da bi spremenil njihova stališča.

Varnost III – NATO

Levica in njim podobni se zavzemajo za izstop iz zveze NATO, kar je neumnost brez primere. Ali je zveza NATO brezhibna in nezmotljiva? Nikakor. Osebno se nisem strinjal s posredovanjem v Siriji, Libiji in Iraku, kot tudi ne z napadi na Srbijo. Prav tako se mi upira neprestano provociranje Rusije, izvajanje vojaških vaj na njihovih mejah itd. Kot vidite, se moja stališča na tem mestu nekoliko razlikujejo od stališč stranke SDS, ki je Rusiji in Putinu dosti manj naklonjena kot jaz. Sicer nisem član SDS, ampak o stranki sem se pozanimal dovolj, da vem, da mi zaradi teh stališč ne bi pokazali vrat, čeprav se jih vedno znova želi prikazati kot stranko, ki je totalitarno vodena s strani g. Janše.

Izstop iz zveze NATO, bi vsekakor bil manifestacija brezmejne neumnosti, saj nam članstvo zagotavlja varnost kakršne si sami ne bi mogli nikoli zagotoviti. Seveda je možno, da bodo nekoč v skupnih akcijah zveze NATO krvaveli tudi naši fantje, ampak mir ni bil nikoli brezplačen, zato jim že zdaj dolgujemo spoštovanje in primerne plače, za kar se zavzemajo ravno pri SDS. In kdor se ne zaveda, da je občasno potrebno delovati izven meja svoje domovine, da bi zagotovil mir znotraj nje, pač ne razume niti osnov varnostne politike. Za vsak slučaj še enkrat poudarjam, da se niti približno ne strinjam z vsemi dosedanjimi aktivnostmi zveze NATO, ampak članstvo Sloveniji kljub vsemu prinaša velike koristi.

Svoboda in enakopravnost

SDS je po mojem mnenju največja protiutež levici/Levici in zato bi jih morali podpreti vsi svobodoljubni ljudje. Če ne njih (torej SDS), pa vsaj neko drugo stranko, ki se zavzema za t. i. desne ideale in ima istočasno realne možnosti, da prestopi parlamentarni prag. Nekoliko ironično bom citiral krasno misel oz. moto Roberta Pešuta – Magnifica, ki je (kolikor se spomnim) nekoč dejal: “Pijem svoje pivo, kadim svoje cigarete in živim svoje življenje.” Misel je odlična, vendar jo Magnifico lahko udejanja le v svobodni državi. Če bi nam vladali levičarji, bi pil pivo iz državne pivovarne (ki bi ustvarjala izgubo), cigarete bi “švercal” iz tujine, živel pa bi tako, kot bi mu predpisala Partija.

Da ne bom odkrival tople vode, bom citiral meni zelo ljubega filozofa in kolumnista g. A. Ernecla, ki je v enem svojih zapisov dejal: “Levica v praksi ni nikjer anarhistična, nikjer ne dvomi v moč birokracije, vedno promovira birokracijo kot rešitev.” (Dovolite mi majhen intermeco za mlade. Mladi, ali želite biti uporniki? Če je tako, se začnite boriti za tradicionalne vrednote. Bodite delavni, spoštljivi, pošteni, razmišljujoči … In če želite biti res radikalni, potem postanite kristjani. Večje radikalnosti v očeh tega sveta skoraj ni moč doseči.) Birokracija pa še nikoli ni prinesla svobode. Pri tem velja omeniti zavezo, ki jo je dal g. Janša, in sicer, da bo SDS, za vsak nov predpis, ukinila dva obstoječa. Ali jih ne bi preizkusili, da vidimo, če jim bo uspelo? Če jim ne bo, jih pač čez 4 leta ne podpremo, pa je.

Levica se prav tako zavzema za ukinitev svobode govora in želi uvesti kategorijo sovražnega govora. Kaj je sovražni govor, bi seveda sproti definirali voditelji Levice/levice in njihovi pristaši. Postopoma bi se utišalo ateistične disidente tipa mag. Roman Vodeb, ki se zavzemajo za tradicionalni ustroj družine, sledili bi ljudje tipa Bojan Požar, Bernard Brščič & co., nato bi se napadlo nekoliko večjo skupino vernih ljudi, ki zagovarjajo tradicionalne/krščanske vrednote in nazadnje bi se začelo še s sankcijami proti manj gorečim pripadnikom v lastnih vrstah, saj vsaka prava revolucija na koncu žre lastne otroke, mar ne?

Pred skoraj enim letom sem se pogovarjal z zelo uspešnim odvetnikom, za katerega sem bil mnenja, da se identificira z levico, a sem na svoje veliko veselje spoznal, da sem se zmotil. Možakar mi je kot eno prvih težav, ki pestijo sodstvo, izpostavil pretirano levo ideološko usmerjenost sodnikov in pretirano feminizacijo poklica, ki očitno nikogar ne moti. Debato sva nadaljevala in obdelala še medije, filme, kulturno sfero itd. Vsega, kar sva obdelala, se ne splača komentirati, bi pa omenil eno zadevo, in sicer filme. Filme zelo ješčega levičarja M. Moore-a dobivamo v kinematografe in na televizijo razmeroma hitro, za Dinesha D’Souzo pa večina Slovencev še ni nikoli slišala, čeprav je avtor več dokumentarnih filmov, ki pa so seveda obarvani konzervativno in o ameriških demokratih ne govorijo najlepše (to pomeni, da govorijo resnico). Filmi sicer niso dobili najvišjih ocen, ampak zaslužki v prvih tedni so bili več kot odlični. Če smo lahko v kinematografe dobili film Jackass, potem bi gotovo lahko bili deležni tudi kakšnega filma D. D’Souze, ki ga je Obama z velikim veseljem poslal v zapor, podpornika Demokratov, ki pa je naredil identičen prekršek le da z nekajkrat večjo vsoto denarja, pa je pustil na prostosti. Na tem mestu kar ne morem mimo tega, da nas ne bi opomnil na nekatere levičarske veljake in simpatizerje, ki ne bi smeli hoditi po svobodi in na gonjo proti g. Magajni ali g. Janši in njima podobnim.

Narodna zavest

Narodne zavesti na levici ni. Žal. Levico žene ideologija, v kateri ni prostora za narodno zavest. Nenazadnje to dokazujejo proslave/koncerti pod zastavo države in sistema, ki sta nas zatirala. Ljudje, ki so ponosni na to, da so Slovenci, Levice/levice enostavno ne morejo voliti, ne da bi pri tem doživeli popolno kognitivno disonanco. Je pa narodna zavest po drugi strani zelo prisotna med strankami na desni, kar mi je izjemno všeč. Tudi zato jih bom volil.

Gospodarstvo

O tem sem že nekaj napisal, zato tukaj ne bom predolg. Tudi, če človek o ekonomiji nima pojma, lahko z opazovanjem pride do zaključka, da levičarstvo ne deluje. Friedrich August von Hayek je rekel, da bi socialisti ne bili več socialisti, če bi razumeli ekonomijo. In ne, Skandinavske države niso primeri držav, v katerih socializem deluje. Te države imajo še vedno zelo svobodne trge in ti trgi jim nato omogočajo razmeroma visoke socialne transferje, o katerih pa vse več ljudi začenja kritično razmišljati.

Res je, da v Sloveniji ogromno ljudi živi pod pragom revščine, ampak rešitev za to ni ponovno uvajanje socializma. Če bi ponovno uvedli socializem, bi se se socialne razlike med ljudmi seveda zmanjšale, saj bi kmalu vsi živeli pod pragom revščine, z izjemo peščice partijskih veljakov. Kapitalizem nikakor ni brez napak, vendar je vseeno neprimerno boljši od socializma. Vse tiste ljudi, ki jih socialne razlike upravičeno motijo, bi spodbudil, da razmislijo, kaj so, razen pritoževanja nad državo, naredili sami za to, da bi zmanjšali stisko ljudi, ki se srečujejo z revščino. Prva stvar, ki jo je človek dolžan narediti v boju proti revščini, je to, da sam ni reven. Po tem, ko mu to uspe (in uspe mu lahko le v kapitalizmu), pa je načeloma prav, da pomaga ostalim članom družbe, ki mu je omogočila finančen preboj. To lahko naredi na veliko načinov. Lahko daruje, lahko zviša plače svojim zaposlenim, postane poslovni angel, ki s svojim kapitalom in vplivom pomaga mladim poslovnežem itd. Ali se je to že kdaj zgodilo? Seveda, velikokrat. Odgovor na revščino torej ne tiči v uvajanju komunizma/socializma, ampak v morali in spoštovanju sočloveka. Finančno uspešen človek, ki v sočloveku vidi entiteto neskončne vrednosti, se bo vedno trudil svoje premoženje uporabiti tako, da bo v blagoslov tudi drugim. Če želimo postopoma omiliti revščino, se moramo vrniti k morali in darovanju in to ponovno vpeljati v kapitalizem, ne pa kapitalizma zamenjati s socializmom. Seveda mi bo kdo očital, da živim v utopiji, ampak primere darežljivih kapitalistov smo videli že marsikje, uspešne socialistične/komunistične države, pa pač še ne in je tudi nikoli ne bomo.

Morala

Moralni relativizem je dosti bolj značilen za levico, ki nima nobenih težav napadati tisočletja starih postulatov, kot je npr. ta, da družino (če ne gre za enostarševske družine) tvorijo oče, mama in otroci. Levica nima težave s tem, da ljudem omogoča, da si sami izbirajo spolno identiteto in izumljajo vedno nove in nove identitete in tipe družin. Generalno gledano, levici pač ni nič svetega. Na tem mestu bi v branje močno priporočil knjigo z naslovom Nova levica in krščanstvo.

Seveda ne trdim, da so pri SDS moralno brezhibni, vendar pa je, po mojem mnenju, v njihovih vrstah (in nasploh v vrstah desne politične opcije) znatno manj moralnih relativistov in zato jih bom volil.K. Chesterton je rekel, da si moramo, preden prestavljamo oz. odstranjujemo ograje, vedno vzeti dovolj časa, da se vprašamo o tem, zakaj so te ograje sploh bile primarno postavljene tja. Levičarji si tega vprašanja nikoli ne postavljajo in rušijo pred sabo vse, kar ima vsaj malo vonja po tradicionalizmu ali morali. Zdaj jih vendar motijo že moški zaimki. Levičarstvo je smrtonosna bolezen. Pomagajmo Sloveniji, da se je reši.

Oseben stik z dr. Gorenakom in g. Janšo

Po naključju sem se seznanil z dr. Gorenakom in imel čast, da me je obiskal doma. Tako kot o g. Janši, sem tudi o njem seveda slišal predvsem slabe stvari, saj medijski prostor še vedno pretežno obvladujejo levi mediji. Priznati moram, da me je med obiskom navdušil. Možakar morebiti res pred kamerami na trenutke deluje oster, ampak v resnici je dr. Gorenak velik domoljub in človek, ki ni navdušil le mene, pač pa tudi mojo ženo, ki je še strožji sodnik od mene. Zato resnično upam, da pride v parlament, saj ga, po mojem mnenju, tam potrebujemo.

Janše nisem imel priložnosti spoznati osebno, sem ga pa lahko v živo videl na enem majhnem srečanju v Grosuplju. Priznati moram, da me je navdušil z znanjem in govorniškimi sposobnostmi, ampak bolj kot to me je navdušila njegova preproščina. Na tem srečanju ni bilo medijev, poslušalci pa so bili maloštevilni podporniki, člani in simpatizerji stranke SDS in nekaj takšnih radovednežev, kot sem bil jaz sam. Bistvo dogodka se je zame zgodilo po srečanju, ko se je g. Janša družil z ljudmi, zobal piškote, pil, kar so mu ponudili, in nasploh deloval zelo ljudsko in prav nič vzvišeno. Toda najbolj se me je dotaknil en dogodek. Ko je obkrožen z ljudmi veselo debatiral, si je pot proti njemu začela utirati od sveta pozabljena, priletna gospa. Videlo in tudi vonjalo se je posledice prekomernega pitja alkohola in kajenja cigaret. Prav tako se je videlo, da ji finančno stanje ni bilo naklonjeno, skrb za osebno nego pa ni bila njena prioritetna naloga. Lase je imela mastne, prhljaj pa je spominjal na ovsene kosmiče. Zunanjost te ženske res ni bila zavidljiva. No, gospa se je g. Janši približevala od strani, tako da je ni mogel videti, jaz pa sem situacijo opazoval in čakal. Ko je bila od njega oddaljena le še slab meter, se je g. Janša začel obračati v njeni smeri in naenkrat sta si stala iz oči v oči. Gospa je iztegnila roke, sugerirala željo po objemu in vzkliknila: “Janez!” G. Janša pa je brez zadržka ponujen objem veselo sprejel, čeprav je to pomenilo, da je njen vonj in olje z las odnesel s sabo na obleki domov. Njegovi nasprotniki bodo seveda vse označili le za spretno igro in morda je vse skupaj res le igra, ampak mene je prepričal. Deloval je dosti bolj prepričljivo kot g. Šarec v vlogi Serpentinška ali resnega politika.

SDS ni idealna stranka. Nobena ni. Vendar pa iz nabora strank, ki imajo realne možnosti za vstop v parlament, najbolj sovpada s slovenskimi interesi, med katerimi je varnost zagotovo na prvem mestu. Osebno bi si želel v parlamentu videti tudi številčno močno zastopani NSI in SLS ter stranki dr. Dobovška in g. Požarja (slednji me je res izjemno pozitivno presenetil, za dr. Dobovška pa sem že od nekdaj mnenja, da je vrhunski). Če jim uspe, sem prepričan, da bi lahko bili s SDS odlični koalicijski partnerji, saj bi zadeve lepo oplemenitili in dopolnili.

SMC (tretja parlamentarna stranka, ki jo bo g. Möderndorfer lahko zapustil) se je neprestano udinjala g. Jankoviču, Hrvatom in LGBTQ-aktivistom, ki so ena izmed lokalno in tudi globalno najbolj neizprosnih in zahrbtnih skupin, ki, podobno kot feministke, obvladajo taktiko napada “ad hominem”, argumentacija stališč pa jim je tuja, saj so za njih merodajni le občutki in ne argumenti. Pravzaprav je odsotnost dobre argumentacije značilnost levičarstva in samo usodi se lahko zahvalijo, da živijo v času, svetu in kulturi, kjer so emocije pogosto pomembnejše od razuma in dejstev. Če bi Slovenija bila dežela polna razumnikov, bi bilo levičarstvo bolezen, o kateri bi lahko le brali v zgodovinskih učbenikih.

Tako kot mag. Vodeb bi tudi jaz lahko dejal, da me moti občasno vsegliharsko zaničevanje partizanstva s strani SDS, ampak to je minormna stvar v primerjavi z vsemi grožnjami, ki pretijo Sloveniji. V vrstah partizanov so bili tudi mnogi dobri ljudje, ki jih komunizem ni niti malo zanimal. Pravzaprav se pogosto sliši, da so tovrstni domoljubi, ki si niso želeli izpod nacističnega škornja priti pod komunistične opanke, proti koncu vojne in tudi po vojni neredko končali s kroglo v hrbtu. Mislim, da je grozote komunizma potrebno vedno znova razkrivati, vendar pri tem ne smemo pozabiti dejstva, da se ni vsak borec pod rdečo zvezdo boril za komunizem. Pa to nikakor ne pomeni, da poveličujem rdečo zvezdo. Nikakor. V mojih očeh je rdeča zvezda, skupaj s srpom in kladivom ter svastiko, simbol totalitarnega režima, proti katerim se je potrebno boriti.

In ko že ravno govorim o polpretekli zgodovini, naj omenim še prijatelja, čigar dedek je bil nasilno mobiliziran v nemško vojsko in nato ujet na ruski fronti. Možakar je šel skozi 4 zapore, dva ruska, enega zavezniškega in povojnega jugoslovanskega/komunističnega. Izmed vseh se mu je zdel slednji najbolj krut in edini, kjer je bil prepričan, da bo umrl. Na srečo je preživel in od osamosvojitve naprej je vedno volil g. Janšo. Eden izmed vrhuncev zadnjih let njegovega življenja je bil podpisan izvod knjige g. Janše. Naj bo moj glas za SDS tudi njemu v čast in spomin.

Ko sem pred leti prvič na socialnih omrežjih opozoril na nevarnost, ki jo prestavljajo migranti, so me ljudje, ki jim je mar zame in mojo družino, opozorili, naj se ne izpostavljam. Saj se ne bi, ampak nekdo se mora in ko bomo dosegli kritično maso, se bodo spremembe zgodile spontano in brez napora. Ne morem pa se načuditi temu, da nekateri izmed ljudi, ki se z mano strinjajo glede nevarnosti, ki jo predstavljajo migranti, vseeno ne bodo volili SDS oz. desne politične opcije, in to samo zato, ker ne marajo g. Janše. Takšnega razmišljanja ne razumem. Ali res še kdo verjame, da bi ljudje, kot so dr. Logar, dr. Gorenak, mag. Grims, Eva Irgl itn., slepo sledili nekemu samodržcu že vsa ta leta? Pogovori, ki sem jih imel z dr. Gorenakom in prijateljem, ki je član SDS-a, so mi dali vpogled v delovanje stranke in resnično se mi zdi, da stranka nosi primerno ime Slovenska (ker poseduje duh patriotizma) demokratska (ker se zavzema za demokracijo in ker tudi znotraj stranke vladajo demokratični procesi) stranka (ker se zavzema za večstrankarski sistem, ki ga Levica/levica prezira).

Politiki tega načeloma ne delajo, ampak prepričujejo, očetje pa si to v imenu svojih otrok lahko privoščimo, da prosimo za udeležbo na volitvah. Drage sodržavljanke in sodržavljani, nam je bilo dano odraščati v varnem okolju in varni državi. Barbari so pred vrati, Evropa pa drvi proti prepadu. Srčno upam, da se bo rešila in da bomo priča najbolj fascinantnemu preporodu zahodne kulture, ampak moja prva skrb so moji otroci in naša država. Če Franciji, Nemčiji, Belgiji, Danski, Švedski in še komu diši terorizem, posiljevanje, genocid nad belim prebivalstvom in zatiranje žensk, jim tega ne moremo preprečiti. Lahko pa pred podobno usodo obvarujemo Slovenijo. Da se državo lahko obvaruje, je dokazal že predsednik Madžarske, g. Orban. Prosim, pojdite na volitve, volite desno politično opcijo in omogočite mojima hčerkama in vsem našim otrokom in ženam mirno in varno mladost. Če tega ne storite in če nas preplavijo valovi migrantov, ki s sabo VEDNO prinesejo valove nasilja, kriminala in terorizma, se boste lahko počutili sokrive. Morda tudi SDS zaradi izjemno kratkega časa, priložnosti, ki jih je zamudila prejšnja vlada in izjemno neugodnih razmer, ne bo uspela hermetično zapreti meja, ampak oni so za nas vsekakor največje in najbolj realno upanje, saj jim pri vsem skupaj lahko pomaga Orban – predsednik, ki je obvaroval svojo domovino in za nameček povzročil še gospodarski razcvet. Prosim, glasujte desno.

In če desna politična opcija ne izpolni danih obljub (predvsem na področju varnosti), jih bom čez štiri leta odkrito kritiziral in glasoval proti njim. Ampak zdaj jim želim vso srečo in dvotretjinsko večino v parlamentu, tebi, domovina, pa varnost in razcvet.

Grega”

3 komentarjev

  1. Ta zaključek si velja zapomniti ker to je demokracija katera je na žalost pri nas prisotna pri premalo ljudeh. Vsaka štiri leta so volitve in vsake štiri leta lahko volivci izbirajo ne pa da nekateri ne glede na stanje zmeraj volijo iste.

  2. Tole je pa res odličen članek, ki bi ga morali ponatisniti vsaj še v Demokraciji in na NovaTV.
    Predvsem tisti del o značaju muslimanov in njihovem obnašanju v družbi, o tem, kako so prijazni in prijateljski.

  3. Spoštovani,
    v enem naslednjih prispevkov, prosim razložite na poljuden način anomalije volilnega sistema, ki omogoča takšne krivice.

    Lepo pozdravljeni!

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!