Od Kitajske in Bližnjega vzhoda do našega prostora

Piše: Simon Kravanja

Leta 1988 sem potoval s transsibirsko železnico na Kitajsko. Na 7 dni trajajoči vožnji sem spoznal različne ljudi. Ena izmed znank s poti na Kitajsko, Zagrebčanka, me je po telefonu poklicala poleti 1991. Hudo ji je bilo za družino njenega brata z 2-mesečno nečakinjo, ki je preživljala precej časa v zaklonišču. Povabil sem jih v Slovenijo in v naši hiši so dojenčica z njenima bratoma, njihova mama in babica preživeli dva meseca dokler se ni vojna oddaljila od Zagreba. Oče otrok je medtem ostal v Zagrebu.

Kasneje sem potoval po muslimanskih deželah od Pakistana do Maroka. Prilagodil sem se njihovemu načinu oblačenja in tudi v vročini hodil v dolgih hlačah, naučil sem se nekaj deset arabskih besed, besedo ali dve v turkmenščini, perzijščini, paštunščini… Stroške bivanja sem povsod poravnal sam. Zanimivo je bilo videti in doživeti drugo kulturo, tuje jezike, v vsaki državi nekoliko drugačno kulturo pitja čaja. Spoznal sem zmoto o tem, da so naše številke arabske; od nekdanjih izjemnih arabskih matematikov nismo prevzeli cifer, pač pa le desetiški sistem.

Izkusil sem delitev družbe na moško na eni strani, ter žensko in otoško na drugi strani. Spoznal sem, da je tam sorodstvo in ne družina osnovna bivalna celica. V različnih deželah različno, a ženske so bile v družbi manj upoštevane od moških, v več državah celo brez volilne pravice. Mlad, izobražen, Turkmen mi je razlagal, kako je moderen in kako ne bo šel v dogovorjeno poroko, ker se je z bodočo ženo dobil na čaju in se je po tem, ko se je z njim pogovarjala nekaj minut, strinjala s poroko. Skratka doživel sem našemu zelo drugačen svet: svet, kjer odnosi v družbi, odnosi do dogovorov in obvez, človekove pravice, odnosi med moškimi in ženskami niso niti na daleč podobni evropskim. Tudi njihovi državni aparati niso podobni evropskim, pojem socialne države in socialnih transferjev je nekaj neznanega.

V času globalizacije in pametnih telefonov se je svet zelo pomanjšal in mnogi Azijci in Afričani vidijo možnost lažjega življenja, tudi življenja s pomočjo socialnih transferjev, v Evropi. Američani so s pomočjo nekaterih evropskih držav destabilizirali nekdaj sekularne Irak, Sirijo in Libijo, sprožili v njih državljanke vojne in migrantom dodali še vojne begunce.

Evropa gleda na migrante drugače kot bogate arabske zalivske države, ki imajo dovolj denarja celo za financiranje najdražjih evropskih nogometnih klubov, migrantom njihove narodnosti pa nudijo težko delo in slab zaslužek. Tako se ljudje iz revnih arabskih držav raje kot k njihovim bratom istega jezika in vere, kjer bi bili tretjerazredni državljani, obračajo v Evropo, kjer lahko preživijo bolje, kot mnogi Evropejci. Težava je v tem, da Evropa ne more preživeti neskončnega števila migrantov.

Rad sem potoval po muslimanskem svetu, želim pa si, da Evropa ostane Evropa in to je mogoče le ob tem, da nas migranti ne preplavijo. Naša država bi morala zaostriti zakonodajo, tako, da prošenj za azil sploh ne bi obravnavala, pač pa bi migrante takoj vračala od koder so prišli. Saj vendar na Hrvaškem, v Italiji ali na Madžarskem migranti niso ogroženi, zakaj torej pri nas zahtevajo azil? Nekateri, ki govorijo o ogroženosti »beguncev« (seveda jih leta 1991 niso imeli v svojih domovih) imajo od migrantov tudi finančen dobiček. Oddaja stanovanj, v katerih so ali bodo migranti, je dober posel. Ne želim si, da naša lepa država postane ciljna migrantska destinacija. Upam, da po volitvah pride v naš državni zbor dovolj razumnih ljudi, da temu ne bo tako.

2 komentarjev

  1. Spoštovani gospod dr. Vinko Gorenak, vašemu odličnemu sestavku ne bi ničesar dodala, saj ste lepo zaokroženo povedali večino bistvenih stvari v tem trenutku. Opremila bi pa vaše cenjeno besedilo z naslednjo gorečo željo:

    IZPOD VAŠEGA PERESA V BOŽJA UŠESA!

    Iskrena hvala tudi za vašo gorečnost: številni se vam pridružujemo!

  2. Ja, ni kaj, g.dr.Gorenak, seveda.
    Ni kaj dodati.
    Videl in delal sem naokoli po svetu, tudi v arabskem, s Palestinci, veliko z balkanskimi muslimani, z Brazilci, z vso Evropo in Skandinavijo in nimam vašemu tekstu kaj dodati, samo srčno se strinjam.
    To, kar nam nastavljajo je huda past in nisem si prišel na jasno zakaj je vloga deutschlanda taka kot je.
    Nekaj zelo smrdi. Pričakoval sem, da se bodo ultra desničarji vseh sort v nemčiji dvignili na noge in razbili pol dežele zaradi migrantov…pa niso storili čisto nič.
    Kaj za en Hudič je v tistem črnem kotu , da ga podpira tako oširna mavrica podpornikov Evrope?
    Kaj, Hudiča, motovili Božji namestnik, Frančišek in tudi njegovi silni podporniki v Slovenistanu od p. Cestnika in Juhanta Janeza navzdol ?
    Who knows v katerem grmu biva Zajec?

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!