PRAVO IN KULTURA

Pravni voluntarizem je težnja v pravu, da bi le-to urejalo vsa področja človekovega življenja, tudi tista, ki jih je neprimerno urejati. Nedvomno gre za pojem, ki ima prej negativno kot pozitivno konotacijo med pravniki. Vseeno pa se nam ob letošnji podelitvi nagrad Prešernovega sklada postavi vprašanje, ali se pravo preveč meša v kulturo ali morda celo premalo? Odgovor si mora dati vsak bralec sam, saj smo vseeno pluralna družba.

Kultura je področje, ki je že od nekdaj spremljevalec človeške družbe in ji daje bolj kot kvantitativno, kvalitativno komponento, ki je izjemnega pomena. Ta se kaže zlasti preko umetniških stvaritev, ki so lastne človeku (oz. človeški vrsti) in z njimi presega druge vrste živih bitij. Ni mogoče trditi, da nimajo svoje kulture živali, samo glede na to, da nisem strokovnjak tega področja, se glede tega vprašanja ne bom in ne morem izrekati. Lahko pa se izrečem glede vprašanja ali bi bilo potrebno tudi slovensko kulturno stvarjenje pravno (bolj) omejiti ali ne.

Višja kot je letnica leta v katerem živimo, bolj postajajo določena kulturna dela ekstravagantna, upal bi si trditi, da včasih že celo patološka. Svojo patološkost prikazuje tudi primer umetniškega projekta, pri katerem »umetnica« doji psa in skuša svojo spolno celico oploditi s pasjo. Sprašujem se ali je to že vrh kulturniške provokacije ali pač vrh tu ne obstaja in lahko samo upamo, da nam ne bo izbor nagrajencev Prešernovega sklada v prihodnjih letih postregel še česa bolj bizarnega, npr. zlorabe trupla mrtvega človeka ali splavljenega otroka, ki mu naša napredna družba ne daje pravic.

Vem, da se bo hitro oglasil nekdo in mi v Prešernovem slogu odvrnil: »le čevlje sodi naj kopitar«, samo vseeno pa se moramo zavedati, da živimo vsi mi v isti skupnosti in se tudi naš davkoplačevalski denar steka v tovrstne projekte, zaradi česar si tudi drznem biti do določenih »umetniških« projektov kritičen. Skrbi me predvsem, da svoboda umetniškega izražanja počasi dosega (ali celo že presega) polje pravno dovoljenega in kam nas bo v prihodnosti še popeljala.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (ki ga toplo priporočam vsem v uporabo v tiskani ali elektronski obliki) opredeljuje pojem kultura kot skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja…; pojem umetnost pa kot dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednost… Ali prav vsi letošnji prejemniki nagrad Prešernovega sklada, ki smo jim davkoplačevalci namenili kot nagrado za njihov »kulturno-umetniški presežek« po cca 7.000,00 EUR, pa naj presodi vsak sam.

Vsem želim lep preostanek našega kulturnega praznika in ne pozabite na izobešanje slovenske zastave, pri čemer pustite grb pri miru (ne ga v imenu kulture izrezati). VT

6 komentarjev

  1. Vedno bolj se mi pojavljajo paralele med današnjim poslanstvom praznovanja bitke v Dražgošah in nagradami nekaterim “umetnikom” iz Prešernovega sklada. Prvo pomeni poveličevanje tistega lažnega dela zgodovine NOB za dnevno politične potrebe levice, drugo na strani nagrajevanja pa podleganje oziroma poveličevanje neke lažne umetnosti za določeno ekscesno “kulturno” sfero. Le kam te to pelje Slovenija ….

  2. Narod, ki sprejema za kulturo:
    – podgano v naročju Marije
    – sežig križa v Strunjanu
    – uriniranje na odru
    – razrez slovenske zastave in
    – dojenje psov….
    …tak narod nima prihodnosti.

    Zato je pomembno, da se temu upremo.
    Dokler je še čas.

  3. AZ, podpiram vašo izjavo oziroma se pridržujem. Le kako bi to dopovedali še drugim vsegliharjem in jugonostalgikom.

  4. “Skrbi me predvsem, da svoboda umetniškega izražanja počasi dosega (ali celo že presega) polje pravno dovoljenega in kam nas bo v prihodnosti še popeljala.”

    Svoboda umetniškega izražanja je ena od temeljnih ustavnih, civilizacijskih in kulturnih vrednot – ali pa je ni!
    Takoj, ko postavimo umetniško stvaritev, misel, provokacijo, domislico, tudi zmoto ali kiks … pod “nadzor” zapisane ali celo nezapisane zakonodaje oz. veljavne “pravne regulative” ter predvsem njenih poklicanih ali nepoklicanih interpretov, razlagalcev in vsiljevalcev – je z umetniško svobodo v praksi konec!
    V naravi umetnosti in njene družbene vloge je, da išče robove ustaljenega in veljavnega ter da zavestno provocira nove in drugačne poglede na ustaljeno resničnost s preboji čez in mimo ustaljenih in splošno priznanih pravil ter mimo možnih predsodkov.
    Tako se je umetnost – in družba z njo – razvijala skozi tisočletja. In umetniške provokacije, ob katerih so se nekateri sodobniki zgražali enako strastno, kot se nekateri zgražajo/zgražamo dandanes, so postale skozi čas priznana “klasika” ter nemara celo del obveznega šolskega “kanona”.

    Hočem reči: s svobodo avtonomne umetnosti in s svobodo javne besede se ne gre igrati!
    Še zlasti zaradi tega ne, ker si pravico do omejevanja svobode umetniškega izražanja ter do svobode javne besede iz zgodovinske izkušnje posebej rade vzamejo tiste družbene in politične sile, ki si želijo z nadzorom nad umetnostjo in javno besedo pridobiti tudi nadzor nad demokracijo.
    A polnokrvna in resnična demokracija brez brezpogojno zavarovane svobode posameznikovega ustvarjanja in izjavljanja ter brezpogojnega uveljavljanja univerzalnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin ne more obstajati.

  5. Pozdravljeni g. dr. Gorenak
    Te dni po twitterju krožijo slike dveh »umetnic«, nagrajenki Prešernovega sklada, dojiljo psa in nosečnico ogrnjeno s Slovensko zastavo z izrezanim grbom.
    Protestiram, protestiram zaradi sramotenja kulture, umetnosti in nebogljenih, trpinčenih psov (trpinčeni od zblojene in počene spake), protestiram do neba. Kakšno popotnico dajemo našim mladim rodovom, če najvišje priznanje Republike Slovenije na področju kulture in umetnosti, kot je Prešernova nagrada, podeljuje enako zblojena komisija z enakimi zasmojenimi možgani, kot jih imata ti dve »umetnici«. Za taka sprevržena in moralno nesprejemljiva dejanja nam ne sme biti vseeno. Želim si, da se oglasi društvo za zaščito živali in odvzame te pse, »umetnico« pa napotiti tja kam spada. Nobeno živo bitje na tem svetu si ne zasluži, da se ga na tak način izkorišča in ponižuje. Prav tako bi se moral sprožiti kazenski postopek proti nagrajenki, ki je s svojim dejanjem, ko je izrezala grb iz zastave, storila nekaj, kar ne bi smela storiti.
    Gospod Predsednik Miro Cerar, ne odobravam tega, da v imenu državljanov in državljank in na koncu tudi v mojem imenu čestitate in se zahvaljujete vsem umetnikom enako. Morali bi vedeti, da umetnici s tako popačenimi moralnimi vrednotami ne morejo zastopati ne kulture in ne umetnosti. To ni tista kultura in umetnost na kateri bi ljudje s ponosom iskali plemeniti navdih za vsakodnevne svoje odločitve, kot ste rekli vi. To ni tista kultura in umetnost s katero bi učiteljice ponosno stopile pred naš mladi rod in jih učile plemenitega in ljubečega odnosa do živali. To ni tista kultura in umetnost s katero bi učiteljice ponosno stopile pred učence in jih učile ljubečega odnosa do svoje domovine in spoštljiv odnos do svoje zastave. To , da niste prepoznali kam sodijo takšne umetnice je po mojem največja žalitev za vse naše ugledne velikane slovenske kulture.
    Na svetu je veliko dobrih ljudi, zgledujmo se rajši že danes po njih, zato, da nam bo jutri lažje živeti.
    Lep pozdrav

  6. ožef pravi:
    AZ, podpiram vašo izjavo oziroma se pridržujem. Le kako bi to dopovedali še drugim vsegliharjem in jugonostalgikom.

    Res je. Tisti, ki 100x sliši laž, bo kvećjemu verjel drugemu šele, ko bo stotič slišal resnico. Barabija usodna levakov, ki je pokopala demokracijo v 25 letih, pa je: da resnico ves čas ni bilo pripuščeno dostaviti skozi monopolne dnevne režimske, partijske medije do vseh tistih, ki dnevno poslušajo goljufive novice. Partijci so temu rekli, ne bodo naše ljudstvo vznemirjali škodoželni posamezniki s sovržnimi nameni.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!