Interpelacije

Ta prispevek pišem na prelomu dneva iz 13. na 14. september 2017. Uganili ste tudi prostor kjer ga pišem. To je moj sedež v veliki dvorani Državnega zbora, kjer teče razprava o interpelaciji zoper zdravstveno ministrico Milojko Kolar Celarc.

No kaj interpelacija sploh je? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je to »zahteva skupine poslancev, delegatov v skupščini, da se obravnava določeno politično vprašanje iz dela vrhovnega izvršilnega organa«. V naši parlamentarni praksi govorimo in interpelaciji o delu in odgovornosti posameznega ministra ali pa celotne vlade.

Kljub le dobrega četrt stoletja parlamentarne demokracije v Sloveniji, je današnja interpelacija o delu in odgovornosti ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc že enainštirideseta po vrsti (ko pišem ta prispevek, glasovanja o tej interpelaciji še ni bilo). Kar osemintrideset interpelacij je bilo vloženih zoper posamezne ministre, tri pa so bile vložene zoper cele vlade. Kar trideset interpelacij zoper posamezne ministre ni bilo uspešnih, trije ministri so odstopili med razpravo v Državnem zboru (Maks Tajnikar, Alojz Krapež in Milan Pogačnik), o usodi treh ministrov (Božidar Voljč, Lojze Peterle in Žiga Turk) Državni zbor ni razpravljal, ker  so se pred tem iztekli mandati posameznih vlad, le v primeru dveh ministrov je Državni zbor izglasoval nezaupnico oziroma razrešitev, to sta bila Zoran Thaler in Mirko Bandelj. Največ, kar devet interpelacij,  je bilo vloženih zoper notranje ministre, decembra 2012 tudi zoper mene.

V parlamentarni demokraciji je interpelacija vsekakor instrument opozicije, s katerim želi opozoriti na kršitve ustave, zakonov ali pa druge nepravilnosti pri delu posameznega ministra ali cele vlade. Je pa parlamentarna demokracija seveda vezana na razmerja med koalicijo in opozicijo. Prav zato ne preseneča podatek, da sta bili do sedaj z glasovanjem uspešni le dve interpelaciji. V razmerju med koalicijo in opozicijo pogosto ne gre za soočenje argumentov. Gre pa za državljane, ki presojajo argumente ene in druge strani. Pogosto gre tudi za preizkus trdnosti koalicije. Prav zato največkrat  koalicija kljub dokazanim nepravilnostim svoje ministre z glasovanjem zaščiti in pri tem uporablja boljše ali slabše argumente. Enega najslabših argumentov sem slišal prav danes. Predstavnik stranke DESUS je namreč izjavil: »ministrice ne podpiramo, podpiramo pa vlado«. Neverjetna akrobacija. Z drugimi besedami je povedal, da ministrica dela slabo, da pa ne bodo glasovali za njeno razrešitev, ker želijo ostati na oblasti. Ne gre jim torej za zdravstveni sistem, ne gre jim za bolnike, ne gre jim za upokojence, gre jim za lastne plače, saj če bi glasovali za razrešitev ministrice, bi verjetno padla vlada in šli bi na volitve. Ne tega pa seveda nočejo.

En komentar

  1. Borci za boljši jutri: G. Gorenak, G. Milena Miklavčič, g. Jančič, Kavarna Hajek, G. Petek,G. Turinek in še premnogi, ki se jih sedaj ne spomnim. Vse več vas je in prav je tako. Če je še tako temno, se vedno zasveti odrešilna lučka in nam pokaže izhod. Pogumno dragi ljubitelji slovenskega naroda in slovenske zemlje. Ni močnejšega orožja od resnične resnice, ki jo pogumno oznanjate.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!