Žrtve in njihovi birokratski rablji

Danes smo v Državnem zboru razpravljali o problemu birokracije, ki ovira ne le gospodarstvo, ampak preprosto duši celotno državo in njene državljane. O enem izmed konkretnih primerov piše dr. Vinko Gorenak.

V uvodnem nastopu je spregovoril Janez Janša, ki je povedal tole: »V Sloveniji imamo en predpis na državni ravni na 200 prebivalcev. V številkah to pomeni, da imamo trenutno, verjetno že nekaj več, ker je vlada imela prej vmes nekaj sej, ampak tam v začetku aprila tega leta smo imeli v Sloveniji 834 veljavnih zakonov in 19.167 podzakonskih aktov na državni ravni, skupaj več kot 20 tisoč predpisov v državi z 2 milijonoma prebivalcev. Mogoče bo kdo rekel, kaj pa je tukaj nenavadnega. No, pa poglejmo, koliko predpisov smo imeli, ko se je Slovenija osamosvojila in ko smo že imeli pod streho v tem domu demokracije tudi aktualno slovensko Ustavo, konec leta ’91. Takrat smo imeli 357 zakonov in 872 podzakonskih aktov na državni ravni. Število predpisov na državni ravni se je v tega dobrega četrt stoletja torej podvajseterilo«.

No, pa poglejmo praktičen primer, česa so zmožni državni uradniki. Objavil bom točne podatke, brez imena in priimka osebe, ki ji je bila izdana odločba o plačilu »za posebno rabo vode«. To osebo bom imenoval  »naša žrtev«, saj to dejansko tudi je. »Naša žrtev« ima tako imenovane male elektrarne in državi pač mora plačevati posebno koncesnino za rabo vode. Poglejmo bistvene podatke:

  • Za elektrarno štev. 1 bi leta 2016 »naša žrtev« morala plačati 306,93 evrov.
  • Za elektrarno štev. 2 bi leta 2016 »naša žrtev« morala plačati 4,96 evrov.
  • Za elektrarno štev. 3 bi leta 2016 »naša žrtev« morala plačati 106,48 evrov.
  • Za elektrarno štev. 4 bi leta 2016 »naša žrtev morala plačati 172,59 evrov.

SKUPAJ                                                                                           590,96 evrov

»Naša žrtev« pa je med letom 2016 skupaj že plačala 590,92 evrov, toda uradniki Ministrstva za okolje in prostor – Direkcije Republike Slovenije za vode, so aprila 2017 naredili nekakšen obračun in ugotovili, da »naša žrtev« za leto 2016 državi dolguje še 0,04 evra. Prav ste prebrali 0,04 evra – torej štiri cente.

»Naši žrtvi« so uradniki birokratsko naložili da mora 0,04 evra  plačati v 60 dneh od prejema odločbe. Dodali so še, da če »naša žrtev« zneska ne bo plačala v roku 60 dni, bo morala plačati še zakonite zamudne obresti. »Našo žrtev« so še obvestili, da z izdajo te odločbe niso nastali nobeni stroški. Čista neumnost, kdo pa je plačal papir na katerega so napisali odločbo, kdo je plačal kuverto z znamko za »našo žrtev«, koliko so stali stroški vodenja vplačil »naše žrtve« in nenazadnje ali so vsi uradniki, ki so postopek vodili delali zastonj? Seveda ne.

So pa bili uradniki Ministrstva za okolje in prostor – Direkcije Republike Slovenije za vode do »naše žrtve« tudi prijazni. Dopustili so namreč možnost, da se »naša žrtev« na njihovo odločbo pritoži, vendar mora ob vložitvi pritožbe plačati takso v višini 18,10 evra. Prav ste prebrali, »naša žrtev« se lahko pritoži, da ne bo plačala 0,04 evra, vendar mora za to možnost plačati 18,10 evra takse.

In kdo so »rablji« naše žrtve. To sta Brigita Rogelj, podsekretarka na Ministrstvu za okolje in prostor – Direkciji Republike Slovenije za vode, ki je odločbo pripravila in njen direktor Tomaž Prohinar.

2 komentarjev

  1. “No pa poglejmo, koliko predpisov smo imeli, ko se je Slovenija osamosvojila in ko smo že imeli pod streho v tem domu demokracije tudi aktualno slovensko Ustavo, konec leta ’91. Takrat smo imeli 357 zakonov in 872 podzakonskih aktov na državni ravni. Število predpisov na državni ravni se je v tega dobrega četrt stoletja torej podvajseterilo«.
    To je rezultat parlamentarne demokracije po slovensko, ko vsaka vplivna interesna skupina skozi omrežja vladajoče strankokracije le nalaga in dodaja in dopolnjuje in popravlja obstoječe zakone in podzakonske akte ter širi in poglablja paragrafarske labirinte, skozi katere niti najboljši pravni strokovnjaki ne znajo več poiskati in najti izhoda. Kaj šele tvorno in pozitivno razrešitev problema, zaradi katerega so se spustili brez upa zmage skozi birokratsko-paragrafarski labirint.
    Rezultat prenormiranosti in popolne neusklajenosti med množico zakonov in podzakonskih aktov je več kot očiten: vsesplošna alibičnost odgovornih odločevalcev, ki se v megli in neskončnih labirintih kontradiktorne zakonodaje opirajo le še na absolutno samovoljo in absoluten prezir nad etiko, moralo in načeli pravne države.
    “Prav” in “zakonito” je za naše državne in lokalne samopašne oblastnike le tisto, kar oni sami ocenijo za “prav”. Če pa se bo kdo njihovemu “prav” naivno upiral, bodo vselej našli in za davkoplačevalski denar zlahka najeli “strokovnjake”, ki bodo javno in z abderitskimi ekspertizami dokazali “prav” njihovih naročnikov in plačnikov.
    V državi zakonodajne prenormiranosti in prezirljive alibičnosti odločevalcev ne more biti drugače, kot da brezobzirno vladajo iz politično-kriminalnega podzemlja omrežja mafijskih združb z mafijskimi metodami, prezirano in vsakodnevno goljufano ljudstvo pa zaman pričakuje nekoč in na vsakih volitvah “sveto” obljubljene sadove demokracije, vladavine prava ter elementarne človekoljubnosti, poštenosti in resnične svobode.
    Ali je kaj presenetljivega, če v taki mafijski državi sistematično in nenehoma ponižani in razžaljeni ljudje oz. volivci oz. davkoplačevalci niso več pripravljeni odhajati na volitve, saj ne zaupajo ne vedno istim in vedno bolj brezsramnim politikom in ne njihovim perverzno pokvarjenim “spin doktorjem” ter medijskim lakajem “četrte veje oblasti”?

  2. Ne le predpisi, zakonski in podzakonski akti, razmnožujejo se tudi državni uradniki in javne službe. Oboje v premem sorazmerju.
    In kdaj se je pričelo to razmnoževanje ?
    Takoj po prihodu levičarjev na oblast v podobi stranke LDS in njenega liderja Janeza Drnovška. Prvi Drnovškov ukrep jeseni leta 1992 je bil namreč ta, da je državnim uradnikom povišal plače. Potem se ta plaz, pod vladavino levih strank, ni nikoli več zaustavil. Posledica teh ravnanj je bila, da so vsi tedanji in kasnejši uradniki dihali le še z levim pljučnim krilom, na enak način, kot so to počeli v stari socialistični Jugi.

    Tako je ostalo do današnjega dne in bo trajalo toliko časa, dokler ne bo desna politična opcija dosegla prepričljive večine v Državnem zboru.
    V demokraciji pa o tem lahko odločajo le slovenski volivci.

Komentiranje je onemogočeno, glej pravila spletne strani!