Težki casi so, vsaj kar se tiče zaposlitev. Okoli 110.000 ljudi je brez služb, med njimi veliko mladih z diplomami, magisteriji ali celo doktorati. Težko časi pa so tudi za tiste zaposlene. Mnogi morajo dobesedno garati za nekaj sto evrov na mesec. So pa tudi velike posebnosti. Nekateri morajo v službi za ljubi košček kruha tudi dobesedno lagati. Eden takih je očitno novinar Dnevnika Jože Poglajen, ki že vrsto let poroča iz Državnega zbora. Da gre za povsem “neodvisnega” novinarja potrjuje tudi dejstvo, da v treh letih mojega poslanskega mandata, sodeč po njegovih poročanjih iz Državnega zbora, nisem naredil niti ene same pametne in dobre poteze, izrekel nisem niti enega samega pametnega stavka. Tako pač zadeve vidi Jože Poglajen, neodvisen novinar, ki se tako kot mnogi drugi v službi bori za svoj košček kruha in za plačo.
Še več, za ljubi košček kruha pri svojem delodajalcu, se mora Jože Poglajen v svojih prispevkih tudi dobesedno lagati. Danes je svojemu delodajalcu, ta pa svojim bralcem o odnosu med menoj in državno sekretarko go. Barbaro Brezigar, sporočil naslednje:
“……….Zgodba je bila približno takšna: minister Vinko Gorenak in Barbara Brezigar naj se ne bi razumela posebno dobro. Spori naj bi bili tako hudi, da naj bi Janša Brezigarjevo umaknil in jo imenoval za državno sekretarko v svojem kabinetu, na notranje ministrstvo pa nastavil eno od tožilk, ki so bile z Brezigarjevo tesne sodelavke. Toda v tem primeru se Brezigarjeva po tožilskem zakonu ne bi mogla več vrniti v tožilske vrste……..” Celoten boj Jožeta Poglajna za ljubi košček kruha si lahko preberete TUKAJ.
Resnica je seveda povsem drugačna od borbe Jožeta Poglajna za ljubi košček kruha. Barbara Brezigar, nekdanja ministrica, nekdanja uspešna predsedniška kandidatka in nekdanja vrhovna državna tožilka, sedaj državna sekretarka v notranjem ministrstvu, ki ga vodim, je zame kot ministra neprecenljiva. Povedano v loterijskem jeziku, zame predstavlja zadetek na lotu. Res pa je tudi to, da v tem mandatu kadrovsko gledano nisem prvič zadel na lotu.
Morda boste rekli, zahtevaj popravek v Dnevniku, saj si do njega upravičen. Niti slučajno tega ne bom storil. Naj ostane vse dobro, Barbara Brezigar državna sekretarka, Jožetu Poglajnu pa privoščim novinarski košček kruha v obliki plače, ki jo ima, pa čeprav priborjen z lažjo. Časopisna hiša Dnevnik pogosto povzema mojo spletno stran. Tega zapisa v Dnevniku skoraj zagotovo ne boste prebrali.
Takšni so pač levičarji z lažjo širiti njihovo”resnico” in ni jih malo ki jim verjamejo.
Ja kaj reči na pisanje v Dnevniku. Ponovno in ponovno zavajanje javnosti in vplivanje na javno mnenje s konstrukcijami, ki z realnostjo nimajo nobene zveze. Nekateri novinarji so si enostavno “prigrabili” medije, da preko njih lahko izživljajo lastne frustracije . Princip širjenja laži pa je tako ali tako znan. Če ob tem lahko zlorabiš tudi medije pa je to početje še toliko lažje. Bi se uredniki javnih medijev že morali vprašati ali so “zgodbe” njihovih novinarjev resnične ali le plod naročenih manipulacij tistih, ki želijo, da take zgodbe pridejo v javnost.
Sicer pa se strinjam z cenjenim ministrom, da bi bilo vsako zanikanje nevedb v članku nesmiselno in neproduktivno. Dejstva so pač drugačna in resnica slej ko prej zmaga. Važno pri tem je le to, kar vemo mi in tisti, ki bi naj to vedeli. Vse ostalo je le igra. Kot je igra tudi članek novinarja Poglajna.
Spoštovani!
Prav v teh dneh bo zopet potekalo veliko pomembnih govorov ob obletnici osamosvojitve države in drugih vzporednih dejavnostih, ki bodo obeležena.Poročevalcem in novinarjem se obeta mnogo zanimivega in pestrega dela in me prav zanima, kakšne vsebine nam bodo sporočali, kako bodo znali zaznave in dogodke ovrednotiti in v katerih medijih bodo objavljene vsebine.
Kot laik vse bolj spoznavam pokorščino raznih medijev in novinarjev določenim interesnim skupinam in povezavam od kapitalistov do politikov od levih do desnih, skratka, že nekaj časa ni govora o kakšni objektivnosti še manj pa o neodvisnosti, govora je o plačilu za prispevke pod mizo….hja hitri zaključki, dobro plačilo. Najbolj prav je g. minister, da pustite stvarem teči tako kot je, pa vendar bi svetoval samo do določene meje “lažnega poročanja”, ko pa bo sporočilo preseglo vse kodekse etike in resnico pa na pomoč poklicat ljudi iz Policije……zaznava kaznivega dejanja je še vedno pravni standard. Verjamem vam, da ste zaveznik resnice, poštenja in korektnega odnosa do okolja, pa vendar bi si mogoče drznil namigniti o dvomu, “zakaj predstavljate samo induvidualno razmišljanje in dvome o neresnicah, ki imajo velik vpliv na razpoloženje ljudi”…torej veste o morda neetičnem delu posameznih novinarjev, zgodi pa se nič….vse s zaključi samo z besedami in morda negativnim komentiranjem javnosti in uporabnikov medijev…..Kaj pa to pomeni?..Navadno manipulacijo,da povezave uporabljajo tako levi, desni..itd,itd…da se uresniči nek cilj, neglede na to, kako ljudje takšne informacije sprejemajo…….logično, ljudje se polarizirajo, delijo…potem pa kdo bo koga………….ne vem če lahko še pošteno govorimo o razvoju demokracije.
Pa lepo pozdravljeni!
Roman Zupanc
Sramota za novinarski ceh.
Star japonski pregovor pravi: “Kdor verjame vse kar prebere, naj raje ne bere”. Na žalost je večina slovenskih tiskanih medijev, predvidevam da v upanju na boljšo prodajo, postala populistična, neokusna, zavajajoča in povsem neobjektivna. Bolj ko nekateri novinarji kričijo o nevarnosti samocenzure in protestirajo proti uredniškim posegom v njihova pisanja, bolj se mi dozdeva, da kvalitetno novinarstvo izumira. Zdi se mi kot da imamo veliko pisunov, hujskačev in podbne zalege, ki bi morali nositi obuvala s svojim podpisom na stopalu (da se ve koga je potrebno izvleči iz kakšnje zadnjice) ter zelo, zelo malo pogumnih in pokončnih novinarjev. Pravzaprav pogrešam kmečko logiko. Ob napihovanju ter popularizmih mi gre že na smeh. Zavoljo tega vsakokrat in z enakim razlogom zavrnem vse akviziterje tiskanih medijev, ki redno kličejo in ponujajo, zdaj en, drugič drug časopis v nekih super akcijah.