Danes okoli 15.00 ure sem se odpravil proti Fakulteti za varnostne vede, kjer sem imel dva zagovora diplomskih nalog. Nič običajnega boste rekli. Navadil sem se že na to da me ljudje na ulici prepoznajo, pozdravijo ali spregovorijo nekaj besed. Do sedaj negativnih izkušenj iz takih srečanj skorajda nimam. Večinsko so to prijazna srečanja z neznanci, ki so več ali manj naklonjeni mojim javnim nastopom. Le v enem primeru me je nekdo ozmerhjal z “barabo”. Ustavil sem se, ga pogledal in odgovoril “tudi vi mi izgledate baraba” in odšel svojo pot.

Danes pa sem stal na križišču Slovenske in Šubičeve ulice v Ljubljani, kjer je zelo gost promet pred semaforjem na katerem je bila rdeča luč. V eni roki sem imel odprt dežnik v drugi pa torbo z diplomama. Nisem polagal nobene pozornosti na mimoidoče in ko se je prižgala zelena luč sem prečkal prehod za peščce. Nekje na sredi prehoda za pešče pa se je oglasil zelo znan glas: “Dober dan gospod Gorenak…” Majhen sivolas mož je ob pozdravu nekoliko dvignil dežnik in pot nadaljeval ne da bi se ustavil. Sam sem se za trenutek ustavil in odgovoril “Dober dan”. Mož je pot nadaljeval. Res ga nisem videl v naprej a imel sem občutek, da mi je hotel povedati, da naj bi jaz njega najprej pozdravil. In kdo je to bil? Milan Kučan…. nekdanji predsednik RS.

Do sedaj se osebno z njim seveda nisem poznal – očitno me pozna iz medijev. Kakorkoli že vljudno je da ga ob naslednjem srečanju pozdravim prvi jaz. To, da sva na politično drugačnih bregovih, seveda s tem nima nobene zveze.