Vest današnjega dne, ne samo v evropskem, temveč tudi v svetovnem smislu je prijetje Radovana Karadžića. Sam se ga dobro spominjam iz njegovih javnih političnih in tudi vojaških nastopov iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je na ozemlju nekdanje Jugoslavije potekal največji zločin nad civilnim prebivalstvom po drugi svetovni vojni. Kar trinajst let je minilo, ko ga je policija Srbije “neuspešno” iskala. Kot nekdanjemu policistu mi je bilo več ali manj jasno, da je šlo za to, da ga je policija “iskala” tudi zato, da ga ne bi izsledila. Toda mednarodna skupnost je bila v pritiskih na Srbijo vendale uspešna. Sam dogodek sovpada s pričetkom dela nove srbske vlade, ki je očitno evropsko usmerjena. Morda je tudi to simbolično. Kaže, da je tudi Srbija odločno stopila na evropsko pot. Njegovo prijetje je tudi pomembno sporočilo vsem, ki bi se v bodoče spustili na tako raven ravnanja z ljudmi. Tudi če nikoli ne bo prišel iz zapora pa to ne bo nadomestilo izgube tisočev življenj, ki jih bo vedno imel na duši.